Četrtek, 6. 6. 2019, 11.50
4 leta, 10 mesecev
Intervju: Shante Evans, slovenska košarkarska reprezentantka
"Randolph" med damami
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,66
1
"Nisem Slovenka, storila pa bom vse, da bo Slovenija zmagovala," tri tedne pred začetkom ženskega evropskega košarkarskega prvenstva zagotavlja Shante Evans, 27-letna košarkarica iz Philadelphie, s katero smo se pogovarjali tudi o pomembnosti potnega lista, Sloveniji, ligi NBA …
Rojena je natančno 13 dni po slovenski osamosvojitvi. Zdaj nosi dres, na katerem piše "Slovenija". Nosila ga bo tudi na EuroBasketu, na katerem se bo Slovenija v prvem delu v Nišu pomerila z Madžarsko, Turčijo in Italijo. Cilj je preboj v drugi del, v Beograd. "Tam še nisem bila. No, tudi v Tokiu, kjer bodo prihodnje leto olimpijske igre, še ne," se nasmehne 186 centimetrov visoka igralka na položaju krilnega centra, ki je v svoji karieri igrala za Celje, Dunav Ruse, Sepsi, Girono in Villeneuve. Leta 2017 je postala slovenska državljanka. Le nekaj dni pred Anthonyjem Randolphom.
Ali poznate Anthonyja Randolpha?
Ne, vsaj osebno ne. Vem, da je košarkar madridskega Reala, kjer je bil tudi soigralec Luke Dončića.
Da, hkrati pa Američan v slovenskem dresu.
Res je, čeprav je bil verjetno njegov postopek pridobivanja državljanstva precej hitrejši in manj administrativno obremenjujoč kot moj. Joj, če le pomislim na to, koliko papirjev sem morala takrat podpisati.
Je pa napovedal boj za kolajno in se domov vrnil z zlatim odličjem z EuroBasketa 2017. Zanimivo, ko so pred dnevi novinarji slovenske reprezentantke spraševali o ciljih pred EuroBasketom 2019, je večina razglabljala o preboju v drugi del tekmovanja, vi pa ste kot iz topa izstrelili, da želite kolajno.
V športu marsikdo javno ne pove, kaj želi, saj s tem zmanjšuje breme. Moja želja ni prav nič večja ali manjša. Trdim pa, da tekmujem zato, da zmagujem. Če zmaguješ, lahko prideš do kolajne. To je tista najvišja nagrada. Najlepši mogoč scenarij.
Gre zgolj za ameriško športno miselnost in željo ali izjava temelji tudi na poznavanju tekmic? Poznate pot do kolajne na šele drugem nastopu Slovenije na velikih tekmovanjih?
Kar poznam, je košarkarska igra. V tej igre pa je mogoče prav vse. Lahko si zamislite najboljšo ekipo v zgodovini košarke in jo pošljete na parket. Še vedno bo morala dosegati koše. Če jih ne bo, ne bo zmagala. Preprosto. Zato pred tekmami nikoli ne priznavam vlog favorita. Vse je treba potrditi. Prav zaradi tega imam tako zelo rada košarko. Vedno znova se je treba dokazovati. Nič ni podarjeno, nič ni samoumevno. Vsi scenariji so mogoči.
Slovenija 2017 in Slovenija 2019. Kakšna je razlika? Koliko se je spremenila ali kar izboljšala ekipa?
Leta 2017 sem prvič oblekla dres Slovenije. Nisem nastopala v kvalifikacijah. Priložnost sem dobila šele na evropskem prvenstvu. Bila sem novinka v ustaljenem sistemu. Košarkarice so se med seboj poznale, akcije so bile uigrane … Vseeno sem se hitro znašla. Zdaj mi bo zanesljivo lažje. Čutim, da sem del ekipe. Tako me sprejemajo tudi soigralke. Poznamo se iz izbrane vrste in s klubske scene. Letos smo se srečevale pod evropskimi koši. To je del odgovora na vaše vprašanje. Smo bolj povezane. Čuti se ekipna kemija. Poleg tega smo starejše in bolj izkušene.
Kaj lahko ponudite reprezentanci?
Izkušnje in borbenost. Sem igralka, ki igra za ekipo, ne zase. Osebna statistika me ne zanima. Po tekmi me na ravni številk pravzaprav zanima le to, ali ima moja ekipa višjo končno številko kot pri nasprotnicah. Bom proti obroču sprožila 20 žog? Bom, če bom čutila, da je to moj dan, ki lahko pomaga ekipi do zmage. Se pa vedno podrejam kolektivu, zato lahko obljubim skoke, obrambo … Vse, kar bo v moji moči, da pomagam Sloveniji do preboja v drugi krog prvenstva. To je osnovni cilj. Moja igralska filozofija je skladna z ekipno. Nihče ne izstopa. Smo ekipa.
Uradno jezik v reprezentanci je …
Slovenščina! Ko govori trener, moram večkrat napeti ušesa in upati, da bom ujela kakšno znano besedo. No, če se nanaša name, mi seveda pove v angleščini. Jezik ni ovira. Če kaj potrebujem, so mi vsi na voljo. Mi je pa povsem razumljivo, da v ekipi med seboj večinoma govorijo slovensko.
Večno vprašanje za tuje košarkarjev v nacionalnih ekipah. Klub je služba, reprezentanca je nekaj drugega. Če odmislimo tekme kot izložbeno okno, vaše soigralke žene nacionalni naboj in državni ponos. Kaj žene vas, da bi se bili pripravljeni vreči za žogo v oglasne panoje?
Strinjam se, da je reprezentančna košarka nekaj drugega kot klubska. Tudi jaz te akcije ne dojemam kot službe. Dojemam pa jo kot neko dolžnost in odgovornost do te skupine deklet. Smo prijateljice, smo družina. Igram za njih in za državo, ki me je sprejela in mi ponudila priložnost. To je moj drugi dom. Ko sem igrala v Celju, sem se odlično počutila. Zaupala sem trenerju Damirju Grgiču. Ideja, da postanem slovenska državljanka, je njegova. Nikoli nisem obžalovala te poteze. Že od trenutka, ko sem prvič prišla v Slovenijo, sem se odločno počutila. Teh vezi nisem pretrgala.
Imate potni list in klubsko kariero, ki presega slovenske okvire. Ali ob reprezentančnem klicu ter tehtanju med aktivnostmi in prostim poletjem niste prav nič oklevali?
Ne, niti za trenutek. Če me bodo želeli, se bom vračala tudi v prihodnje. Še enkrat, v Sloveniji so bili do mene vedno vsi zelo prijazni. Poleg tega sem z reprezentančnimi sotekmovalkami v stikih tudi med sezono. Ponavljam, smo odlične prijateljice. Gre za družinski odnos.
A govorimo o državi, ki vam jo je "razkril" stric Google …
Ko sem bila majhna, sem želela predvsem potovati. Zdaj potujem in igram košarko. Zveni kot sanjska kombinacija. Slovenija, kje je to? Seveda, Google. Tega ne skrivam, a tudi to je bil zame izziv. Pa sem šla, v upanju, da lahko kaj novega spoznam. Prihajam iz Philadelphie, ki ima skoraj toliko prebivalcev kot Slovenija, zato me je sprva presenetila prav ta majhnost. A ko človek spozna, da lahko na tako majhnem prostoru najde toliko narave in miru, hitro postane očaran. Bila sem očarana. Še danes sem. V mojem kraju smo večino dreves uvozili. Tudi rastejo gozdovi. Haha … Všeč mi je tudi Ljubljana z živahnim središčem, nato Celje, v katerem sem živela, pa obalni kraji …
Verjetno pa tukaj ne boste nikoli živeli?
Ne vem, kam me bo ponesla življenjska pot. Po karieri želim potovati in videti čim več sveta, nato pa bo verjetno vse odvisno od tega, kje si bom ustvarila družino.
Koliko vrat vam je odprl slovenski potni list?
Predvsem olajšuje mojo košarkarsko kariero v Evropi. Ker sta večinoma dovoljeni po le dve ameriški košarkarici v ekipi, sem kot slovenska državljanka zanimiva za več okolij. V evropskih klubih sem pač Evropejka. Konkreten odgovor na vaše vprašanje bi bil, da mi potni list prinaša priložnosti za dobre službe. Moja ambicija pa je igranje na najvišji evropski ravni. Rada se spopadam z najboljšimi.
Liga NBA?
Pred leti so bile to moje sanje. Zdaj to ni moj cilj, ki bi me ves čas obremenjeval. Poleti rada igram za Slovenijo. Cenim pa tudi proste trenutke z družino.
Omenili ste košarko kot službo. Kako pomemben je v ženski košarki, kjer zaslužki niso primerljivi z moškimi, denarni vidik?
Svoje telo predajam športu. Trudim se vsak dan in tvegam poškodbe. Jasno, za vse to želim tudi nekaj denarja. Predvsem ob zavedanju tega, da je kariera časovno omejena. Iz košarke ne bi rada odkorakala praznih rok. Po karieri bi rada zasluženi denar vložila v kakšen posel, svojo košarkarsko strast pa bi prenesla v trenerske vode. Oče je trener potovalne amaterske ekipe, ki pomaga igralcem, da bi se prebili v univerzitetne ekipe. Ko mi čas dopuščam, mu pri tem pomagam in treniram mlade igralke. Ko se bom določila za upokojitev, bo tega veliko več.
Za konec se dotakniva še lige NBA. Vas ponoči pogosto zbudi budilka?
Še danes me boli, ko se spomnim, kako je Kawhi Leonard s tistim košem ob zvoku sirene potopil mojo Philadelphio 76ers in Toronto popeljal v konferenčni finale. Vseeno pa v velikem finalu navijam prav za Toronto. Golden State že predolgo vlada. Čas je za spremembo. Tekem sicer večinoma ne spremljam v živo, saj je časovna razlika res neprijetna. Če so se tekme začenjale ob polnoči ali eni uri po srednjeevropskem času, sem še vztrajala. Zbujam se zaradi tega ne, redno pa gledam vrhunce tekem.
Prvega Slovenca v ligi NBA je na naboru izbrala prav Philadephia. Marko Milić nato resda ni nikoli zaigral za 76ers. Kaj pa zadnji Slovenec v ligi NBA? Luka Dončić? Kako gledate nanj in njegovo krstno sezono v ligi?
Uf, Luka jih "ubija". Neverjetno leto. Ne čudi me, da ga večina vidi v vlogi novinca leta. Morda nanj in na njegov razvoj gledam z drugačnimi očmi kot Američani. Zakaj? Vidim, kaj mu je dala Evropa. Tu se je izuril in v ligo NBA prišel kot izdelan igralec s širokim repertoarjem. Številni Američani pa v ligo vstopajo brez pravih osnov. Poleg tega me pri Dončiću navdušuje izjemna košarkarska inteligenca. Pa ne pozabimo, star je 20 let … Odličen je. Poleg tega je prav zaradi njega Slovenija v ZDA bolj prepoznavna. Vem, da so mnogi v Google vtipkali, iz katerega dela sveta prihaja ta mladenič.
1