SiolNET. Sportal Košarka
1,42

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju: Peter Vilfan

"Ne potrebujem filma, da bi v Jordanu videl največjega"

1,42

termometer

Politiki je pomahal v slovo. Košarki ne bo nikoli. Ali kot gonilna sila svojega košarkarskega kampa ali kot neusahljivi vir anekdot. Tudi o Michaelu Jordanu. Ob hvalnicah na račun ameriškega košarkarskega zvezdnika pa Peter Vilfan razmišlja tudi o tem, da smo Slovenci preskromni pri spoštovanju lastne športne legende.

V času zaostrenih koronaukrepov ga je bilo mogoče redno videvati ob vsakodnevnih vzponih z vnukom na Rožnik. Danes si pred kultno dvorano Tivoli, v kateri je preživel številne lepe trenutke, z veseljem privošči kavo. Tokrat smo se mu ob tem pridružili tudi mi. A že ob koncu meseca, ko bo dopolnil 63 let, se bo preselil v Strunjan. Tam bo namreč s sodelavci organiziral že 27. košarkarski tabor. "To je moj otrok," pravi nekdanji slovenski in jugoslovanski reprezentant, ki je klubski pečat pustil pri Olimpiji, Jugoplastiki in Partizanu. To je ob košarkarski šoli tudi njegov najtesnejši stik s košarko, medtem ko pa se je s tem, da v vrhunski košarki ne bo deloval, kot pravi sam, sprijaznil že pred leti.

Peter Vilfan Foto: Vid Ponikvar

"Sebičen igralec je tisti, ki veliko meče, ekipa pa izgublja. Če pa s svojimi meti pomagaš ekipi do zmag, to ni sebičnost," so besede, ki nam jih je v nedavnem sobotnem intervjuju prenesel Beno Udrih. Pravi, da ste ga tega na enem od košarkarskih kampov naučili prav vi.

Beno je bil kar petkrat udeleženec našega poletnega tabora. Spominjam se njegove izjemne odločenosti in ambicioznosti. Prepričan je bil, da bo igral v ligi NBA. Iskreno, nisem verjel, da se lahko zavihti tako visoko. Vseeno pa sem ga prav zaradi te ambicioznosti še toliko bolj spodbujal, se pogovarjal z njim, delal na igrišču … Veliko sva se pogovarjala o tem, da mora imeti košarkar vedno na voljo več rešitev. Moč košarkarja je prav v tem, da bo v trenutku, ko mu tekmec pokrije njegovo namero, izbral drugo potezo. Da, pogovarjala sva se tudi o metu. Košarka je pač igra, v kateri je treba dosegati koše. "Potem mi bodo rekli, da sem egoist," se je branil. No, po tej logiki je tudi Michael Jordan egoist. Boste zanj rekli, da je egoist? Ne! On je s svojim slogom igre naredil največ zase, za svojo ekipo in košarko na splošno.

Mimogrede, tradicionalni kamp v Strunjanu? Koronakriza vas ni zaustavila?

To sem trdil še v obdobju najhujše epidemije. Tam smo nastanjeni na vzpetini nad morjem. Na voljo imamo vse šolsko poslopje, kjer se učilnice spremenijo v spalnice. Imamo dvorano ter ograjeni plato z reflektorji. Zato so mi odgovorni na ministrstvu za zdravje vseskozi vlivali upanje, da bo mogoče izpeljati tabor. Na moji spletni strani so tako že na voljo prijave. Verjamem, da bomo dobili tudi uradna navodila NIJZ. Razpisane so štiri naše izmene, v peti izmeni pa bomo izvajali tabor za KZS za najmlajše.

Omenili ste Jordana. Ste spremljali Zadnji ples?  

Bežno. Veste, o Jordanu imam svojo sliko in svojo predstavo. Dvakrat sem bil njegov tekmec, ko pa je bil na igralskem vrhuncu, sem komentiral niz tekem, na katerih je igral. Ne potrebujem filma, da bi v Jordanu videl največjega. Nikoli nisem dvomil o tem. Nihče me ne bo prepričal o nasprotnem. Zame je pač največji. Iskreno, morda bi mi ogled te dokumentarne serije celo pokvaril mojo sliko o njem.

Tudi za Vilfana je Michael Jordan - največji. Tudi za Vilfana je Michael Jordan - največji. Foto: Reuters

Ta slika vključuje tudi dve tekmi, na katerih je bil vaš tekmec.

Res je, ko je bil novinec v North Carolini, sem pri njegovi univerzitetni ekipi gostoval z jugoslovansko reprezentanco. Selektor Bogdan Tanjević mi je v obrambi zaupal prav Jordana. "V nobenem primeru ne sme dobiti žoge. Kaj šele, da bi dosegel koš," mi je dejal selektor. To je bila ta jugoslovanska prepotentna drža. In res, v prvih devetih minutah je bil "odrezan". Nato pa mi je s krila utekel za hrbtom. Soigralec mu je mimo moje glave podal žogo, Jordan se je dvignil in silovito zabil. Tanjević je ponorel. Drl se je name. Jaz se mu ugovarjal, da je bil to njegov prvi koš. Ni zaleglo. Za kazen sem moral na klop. Leta 1982 sva se z Jordanom znova srečala. Tedaj v Zadru, ko se je jugoslovanska reprezentanca pripravljala na svetovno prvenstvo, on pa je bil del ameriške univerzitetne selekcije. Dosegel je 24 točk, jaz sem prispeval dve več. No, Američani so z odločilnim košem Johna Paxsona vseeno prišli do tesne zmage.

Kolaž Maljković Sportal Šjor Božo in njegov zadnji ples

Ali zaradi tega, ker lahko v svoje anekdote vključujete košarkarje, kot so bili Michael Jordan ali pa Krešo Ćosić ter Dražen Petrović, s katerima ste bili soigralec v reprezentanci, drugače gledate na svojo kariero?

Poskušam biti realen. Trdim, da človek doseže tisto, za kar je sposoben oziroma se je pripravljen truditi. Bi lahko dosegel veliko več? Da, verjetno bi. Z mojimi telesnimi predispozicijami bi bila lahko moja kariera še bolj uspešna. Veliko stvari sem tudi zamudil. Konkretno, Američani so me vabili na univerzo Washington. Poleg tega bi imel lahko zlato olimpijsko kolajno, a so me vpoklicali v vojsko. Leta 1984 sem zavrnil reprezentančni dres, saj ne bi mogel sedeti na klopi. Prepričan sem bil, da to ni bilo pošteno, zato sem se izgovoril na poškodbo. A ko gledam nazaj, sem ponosen. Ljudje me še vedno poznajo kot košarkarja. Še vedno se spomnijo mojih iger. Ni veliko igralcev, ki bi se jih po 40 letih spominjali. Zakaj? Užival sem v igri in zato marsikatero potezo storil tudi za občinstvo.

Omenila sva Zadnji ples. Tudi v Srbiji ali na Hrvaškem se znajo svojim športnim junakom pokloniti na prav poseben način. Se strinjate, da smo v Sloveniji pri tem pogosto nekoliko zadržani?

Res je, premalo pozornosti namenjamo velikanom slovenskega športa. Ne govorim le o košarki. Spominjam se, ko sem bil še del TV Slovenija, med tekmami pa smo predvajali kratke športne filme. Ko se je pojavil ameriški igralec bejzbola Babe Ruth, sem odgovorne vprašal, ali nimamo kakšnih filmov o slovenskih športnih asih. "Ne, tega ne delamo," je bil odgovor. V Sloveniji je žal tako, da uživamo, ko športniki dosegajo uspehe, nato pa se pri marsikom prebudi hudiček, ki pravi: "Pa kaj potem, če je bil dober?!" Američani pri svojih zvezdnikih ne iščejo slabosti. Mi jih. Škoda.

Stik s košarko ohranja tudi kot televizijski komentator. Stik s košarko ohranja tudi kot televizijski komentator. Foto: Sportida

Svojo zgodbo pa ste delili v avtobiografiji …

Petnajst let sem se izogibal knjigi. Še pred Tadejem Golobom, ki je bil nato avtor knjige, me je nagovarjalo več piscev. Čeprav sem znal biti včasih tudi pretirano samozavesten, pa sem bil dolgo prepričan o tem, da nisem vreden knjige. Marsikdo je storil veliko več od mene, pa nima knjige ali filma. No, Tadej me je vendarle prepričal. Zavedal sem se, da imam zgodbo, ki jo lahko delom.

Ste brali njegove kriminalke?

Da, sem. Pa ne le kriminalk. Tudi nove biografije. Odličen pisec.  

A ko govorimo o slovenskih športnih zvezdnikih, te moremo mimo Dončića. Luka verjetno ne bo šel kar v pozabo …

Ne, ne … On je nekaj posebnega. Njegova zgodba bo drugačna. Predvsem pa je pred njim še dolga kariera. Se pa odkrito sprašujem o tem, kakšna bi bila njegova pot, če bi kot najstnik ostal v Sloveniji. V Realu so mu dovolili igrati. V vseh selekcijah so ga podpirali in mu priznavali kakovost. Pri nas pa, vsaj bojim se tako, bi takšnega fanta poskušali prizemljiti. Učili bi ga, naj si ne domišlja, da je lahko že pri 15 letih tako dober. Morda bi ga kakšen trener potegnil na klop, da se ne bi prevzel.

Video: o košarkarskem taboru v Strunjanu

Vas njegova uspešnost v ligi NBA vendarle preseneča?    

Ne. Ko sem videl, kakšno podporo je imel v Realu, predvsem pa se prepričal o tem, da lahko pri 17 letih igra v evroligi, sem pričakoval takšen preboj. Američani so ga sprva podcenjevali, pri tem pa se niso zavedali, da je Luka že pri 18 letih razmišlja tako kot 24-letni ameriški košarkar. Luka je bi rojen v pravem času. V pravem času se je razvil. "Car" bo še 15 let.   

Za konec … Govorila sva o poletnem taboru, govorila sva o spominih. Kaj pa vaše aktivno delovanje v vrhunski slovenski košarki?

Ko sem imel največ želje in energije za delo v vrhunski slovenski košarki, zame ni bilo prostora. Dostop sem za kratek čas dobil pri Olimpiji, a se zgodba ni dobro iztekla. Takrat sem se zavestno odločil, da je zame delovanje v vrhunski košarki končano. Posvetil sem se košarkarski šoli in kampu. Priznam, da sem sprva silno trpel, ker sem želel delovati v košarki. Imel sem ideje. Prepričan sem bil, da bom temu kos. Nekaj sem vedel in nekaj sem znal. Toda … Ta bolečina je za mano. Zdaj rad pomagam, če me kdo pokliče. Aktivno pa se v vrhunski košarki pač ne vidim.

Beno Udrih Sportal Beno Udrih: Težko je reči, da je vsega konec Luka Dončić Sportal Sanjsko moštvo z Dončićem in Dragićem Michael Jordan Sportal Veliki zmagovalec koronakrize: Michael Jordan Žabci Sportal Slovenci, ki so bili del zadnjega plesa Michaela Jordana #video Sani Bečirović Sportal Olimpija v evroligi? Zelo realno Goran Dragić. Luka Dončić. Sportal Dončić, Dragić in Čančar v Orlando z natanko 16 soigralci

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 9
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin