Milko!

Betonska košarkarska igrišča danes v Sloveniji (pre)pogosto samevajo. Krilatica pravi, da so se mladi, med njimi tudi mnogi nadobudni košarkarji, z igrišč umaknili med štiri stene pred računalniške in tablične zaslone.

Ob vse manj živahnem vrvežu pod koši je tudi vse manj otrok, ki se na krilih domišljije in zgledovanja po idolih istovetijo s slovenskimi košarkarji. Tu in tam se še najde golobradi mladenič, ki vzame žogo in – nemara tudi zaradi čivkanja vrabcev o milijonskih zaslužkih v ligi NBA - vrstnikom reče: "Jaz bom Goran Dragić!"

Bili pa so časi, ko je bilo na teh igriščih nadvse živahno. Zaradi zasedenosti so otroci ob njih vztrajno in potrpežljivo čakali, da jim bodo starejši prepustili kakšen koš. Ko so dočakali svoj trenutek, so rahlo privzdignili brado, odprli usta, nagubali čelo, izbočili prsni koš, ter z resda ne povsem šolsko izdelanim metom žogo sprožili proti obroču. Vsi so bili – Marko Milić.

Zaradi MM-ja pod koše

Marko Milić, priljubljeni Milko, ni bil nikoli evropski klubski prvak. Tudi prstana lige NBA nima v svoji zbirki. Še več, onstran Atlantika mu ni uspelo prepričati stroke. Kranjčanove kariere ni zaznamovala niti stanovitna klubska zgodba, medtem ko pa je v reprezentanci, kjer po številu nastopov in točk ne spada med najboljšo peterico vseh časov, delil usodo številnih vrstnikov ter kot po pravilu ostajal brez uresničenih ciljev.

Odlikovali pa so ga prav posebna košarkarska karizma, pozitivni značaj in neverjetna igralska energija, ki se je zrcalila v atraktivnih potezah ter bojevitem pristopu. Zaradi teh odlik je bil predvsem v prvih letih kariere pravi magnet za mlade, tisti, zaradi katerega so ljudje hodili na tekme ali pa se podajali pod koše.

To so odlike, ki jih stolpci košarkarske statistike, med katerimi so bili njegovi predvsem pri koših in skokih pogosto zgledno zapolnjeni, ne beležijo, a po drugi strani predstavljajo pomemben gradbeni element podobe košarkarja.

Nalezljiva energija

Svoje vloge se je prvi Slovenec, ki je zaigral v ligi NBA in si nekaj let zatem nadel kapetanski trak slovenske reprezentance, dobro zavedal. Do nje je bil tudi nadvse odgovoren. V slačilnici je znal prevzeti tako vlogo zabavljača kot tudi mentorja, na igrišču pa poprijeti za "umazana dela" ali pa s prodorno igro in zabijanji na noge dvigniti dvorano.

Tudi ko je po tekmah prihajal izpod prhe, je bil v komunikaciji z mediji in navijači nadvse zgleden. Predvsem pa mu je bila lastna skorajda nalezljiva energija. Ta je bila prisotna tudi v letih, ko košarkarsko ni več držal koraka s prihajajočimi rodovi. Upati pa gre, da bo zaznamovala še njegovo drugo kariero, to je v pisarni Košarkarske zveze Slovenije, kjer naj bi bdel na mladimi reprezentancami ter počel tisto, kar pogosto pogrešamo pri mednarodno uveljavljenih in izkušenih košarkarskih upokojencih – vračal okolju, v katerem je odraščal in ga je izstrelilo v košarkarsko orbito.