Miha Zupan: slovenski gluhi košarkar, ki bi rad združil dva svetova

Slovenci smo majhen narod in če nekdo premika meje mogočega, smo nanj zelo ponosni. Miha Zupan je eden takšnih športnikov, ki gluhim odpira vrata v vsakdanji svet. Čeprav je hendikepiran, je s trdno voljo dokazal, da se lahko dobro znajde v svetu profesionalnega športa. Včasih pa zna svojo hibo tudi izkoristiti ter s tem spravi soigralce v dobro voljo. Nekaj anekdot je zaupal tudi za bralke in bralce Sportala.

Če ste pred petimi leti kot prvi gluhi športnik nastopili na svetovnem košarkarskem prvenstvu, letos kot prvi gluhi igrate na EuroBasketu. Kaj vam to pomeni?

Občutek je dober. Ponosen sem, da sem dosegel, kar sem si sprva poleti želel – uvrstitev med potnike za evropsko prvenstvo. Vendar to ni bil moj cilj. Moj je, da se z reprezentanco uvrstimo čim višje. Želja je medalja. Najbolj sem vesel, da lahko kot gluh igralec igram na isti ravni in pokažem širši javnosti, da smo lahko gluhi ljudje dobri športniki. Skušam pokazati tako dobre kot slabe strani, ki jih imamo.

Koliko težav imate, ker igrate s slušnim aparatom?

Komunikacija med soigralci ni težava. Največja je, ko je glasba ali so navijači glasni. Težava je v tem, če sem stran od trenerja in kaže kakšno akcijo. K sreči imam odlične soigralce, ki vedo, kaj moram prestati. To mi je zelo pomembno.

Foto: Vid Ponikvar/arhiv Lidl Slovenija Zato morate verjetno toliko bolj gledati trenerjeva navodila?

Zbranost mora biti na najvišji ravni, da vidim, kaj je treba narediti in kaj kdo zahteva. Če zbranost pade, izgubiš rdečo nit. Zame je biti pozoren celotno tekmo zahtevno. Enako je na treningih, a se sčasoma navadiš.

Ali bi radi kdaj postali ambasador za gluhe?

Bi. Z velikim veseljem bi pomagal ljudem, ki so gluhi, saj zelo dobro vem, kakšne težave imamo - od diskriminacije do komunikacije. Rad bi, da se nekako gluhi in vsakdanji svet združita. Natančno namreč vem, kje imamo mi težave. Po koncu kariere bom poskušal organizirati stvari in pomagati.

Tudi drugi gluhi govorijo tako dobro kakor vi?

Ne bom rekel, da je pri vseh tako. Nekateri hodijo v zelo dobre šole in so se v komunikaciji razvili. Pri meni je bilo tako, da sem bil v osnovni šoli zavoda za gluhe in tam ni nihče govoril. Govora takrat nisem razvijal. Zame je bila najboljša šola košarka. Ko sem jo začel igrati, sem prišel v drug svet. Pri govoru sem moral narediti velik napredek. Košarka mi je dala veliko znanja.

Na kakšni razdalji lahko nekomu berete z ustnic?

Hm, ne vem. Približno od pet do sedem metrov.

Ali lahko vse razberete tako daleč?

Ne bi rekel, da vse, vendar nekaj stvari razumem. Vem, kaj je bistvo stavka, ne morem pa reči, da vidim vse od A do Ž.

Povejte nam kakšno anekdoto, ko ste kdaj izkoristili vaš slušni aparat in ga morebiti celo ugasnili, če nekoga niste želeli poslušati …

Spomnim se, da sem bil v turškem klubu in nam ni šlo najbolje. Imeli smo ogromno sestankov in sem bil že nekako naveličan, ker se je vsakič isto ponavljajo. Enkrat sem bil tako utrujen, da sem si na telefonu prižgal glasbo, telefon pa imam prek bluetootha povezan z aparatom. Ves sestanek sem poslušal glasbo in se sprostil. Trenerju sem bral z ustnic in ga razumel. Fantje so vedeli, da sem bil preveč sproščen, saj sem se v ritmu glasbe nekoliko gibal. Dejali so, da imam prednost.

Foto: Vid Ponikvar V reprezentanci tega ne počnete?

Uf, ne, Jure Zdovc me zelo dobro pozna. Ko sva bila skupaj pri Spartaku in sem nekoč naredil napako, sem se izgovoril, da nisem slišal, a je Jure točno vedel, da sem izkoristil svoje prednosti.

Vam morda še kakšna anekdota pade na misel?

Ko sem bil še pri Slovanu in smo imeli trening, sem med zadnjimi zapuščal garderobo. Mislil sem, da sem zadnji, a je bil notri še soigralec, ki je po mojem odhodu tolkel po vratih. Nisem ga slišal. Nato sem se v dvorani ogreval, trener pa je bil jezen, ker tistega soigralca ni bilo na treningu. Nato mu je hišnik odprl vrata, sam pa se je drl name. Vsi smo se temu nasmejali, saj so razumeli moj položaj.

Naj bi pa lani v sklopu priprav na svetovno prvenstvo skušali posoditi vaš slušni aparat Maticu Rebcu, ko ga je selektor Zdovc okaral, češ da ne sliši dobro …

(Smeh, op. p.). Jure se je drl, ker ga ni dobro razumel. Pristopil sem do njega in mu ponudil pomoč, da bi bolje slišal. Rad se šalim na svoj račun in s tem nasmejim druge, vse skupaj pa gledam na te stvari pozitivno.

Ste aparat med tekmo, ko so se navijači drli, kdaj izklopili?

Ob pomembnih prostih metih, ko so bili navijači zelo glasni, sem ga dostikrat izklopil in se lažje osredotočil na met. Imam le gumb on in off, da izklopim. Če potrebujem svoj mir, ga izklopim in imam določeno prednost.

Lani ste govorili, da o vas snemajo dokumentarec. Kdaj ga bomo lahko videli?

Na Televiziji Slovenija bo 22. septembra.