Marko Milić: Počutil sem se kot Dejan Zavec v ringu

"Prvi del zgodbe je končan. Trudili smo se od avgusta lani in suvereno osvojili prvenstvo Kuvajta. Čez deset dni imamo pokalno tekmovanje, ki ni tako prestižno kot liga. Prvenstvo je pomembno zato, ker prinaša nastop na perzijskem prvenstvu sredi maja – nastopili bodo še najboljši klubi iz Katarja, Dubaja ... Je odskočna deska, kot na primer liga ABA za evroligo. Za šejke je to poseben dogodek," je uvodoma o uspehu Al Kuwaita, ki je v celotni sezoni na 36 tekmah izgubil vsega enkrat, dejal Marko Milić.

"Finale je bil večni derbi. Strasti se vnamejo kot na tekmi Olimpija – Maribor"

Skupaj s slovenskim trenerjem Bojanom Lazićem in hrvaškim košarkarjem Jasminom Perkovićem je bil gonilna sila k pohodu do naslova prvaka. In v finalu so se strasti vnele, saj je nasproti stal klub Al Qadsia, ki je večni rival in mu poveljuje nekdanji bosanski selektor Mensur Bajramović.

"Med tema kluboma je vsaka tekma derbi. Ne samo v košarki, ampak tudi v nogometu, rokometu in odbojki. To je tako kot pri nas na nogometni tekmi med Olimpijo in Mariborom ali hokejski med Olimpijo in Jesenicami. Kluba se zbadata. Vsaka zmaga je sladka. Če postaneš prvak na tekmečevem terenu, kar je uspelo nam, in dvigneš pokal, je še toliko huje za drugega. Zato se je tudi zgodil incident. Dva sta si malce skočila v lase, nato se je vmešalo še občinstvo in kar naenkrat je bila gneča na parketu. Dva sem malce pomiril in kakšen kroše spustil, da jih ne bi jaz dobil po glavi. Počutil sem se kot Dejan Zavec v ringu (smeh, op. p.). Ko so prišli podaljšanji pendreki (vojska, op. p.), sem se umaknil. Ob tem sem se spomnil na besede Janeza Rajglja, ki je dejal, da se moraš ob pretepu samo ob steno postaviti, da te kdo ne udari po hrbtu," je razložil nastal položaj Milić.

In kakšen temperament sploh imajo v Kuvajtu? "Glasni so. Videti je, kot da se nenehno kregajo, takoj te preglasijo. To ni dialog. Takšen je njihov temperament, ko se pogovarjaš z njim. Ko se dva skregata, je pa drugo. A sta kmalu prijatelja," odgovarja Milić, ki zdaj že dobro pozna arabsko kulturo.

"Kot bi Ameriko preselil v puščavo"

"Življenje v Kuvajtu je videti tako, kot bi moderno ameriško mesto postavil sredi puščave. Če ne bi bili tako oblečeni, bi mislil, da si v majhnem ameriškem mestu. Ogromno je tujcev, približno 70 odstotkov – Indijci, Tajci … Več se govori angleško kot v Iranu. Kot bi bil v ZDA," je sprva dejal 36-letni Milko in se nato navezal na košarkarsko ligo: "Tukaj so košarkarji nižje rasti, a imajo dobre individualne sposobnosti. V Iranu je veliko visokih hrustov. Taktično je igra sicer slabša kot v Evropi, princip pa je ameriški – torej run'n'gun. V naši ekipi je bilo pomembno, da smo mi z Balkana dodali nekaj ekipne miselnosti, in to je bil ključ, da smo naslov osvojili tako gladko. So pa tudi pritiski klubov. Domači sodniki so ponoreli, zato so za konec prvenstva pripeljali sodnike iz drugih držav. Veliko je igric. Tukaj čas ni tista konstanta, ki bi se je vsi držali. Čeprav je recimo tekma načrtovana za 17.30, se lahko začne z dvajsetminutno zamudo, ker pridejo sodniki pozno na tekmo, nato naročijo še čaj in se jih čaka. Če gledaš z našimi očmi, je to nenavadno, pri njih pa je to nekaj povsem običajnega. Vsi so bolj flegmatiki."

Najtežje mu je, ker ni z družino

Kot pravi eden najbolj priljubljenih slovenskih košarkarjev vseh časov, Kuvajtčanom šport ni središče sveta, saj je v ekipi kar nekaj takih posameznikov, ki so sicer oficirji, doktorji, profesorji …

Pogodbo z Al Kuwaitom ima še za naslednjo sezono, a v teh krajih nikdar ne veš, kdaj se lahko kaj zasuka v drugo smer: "Letos smo imeli rekordno sezono. Nobena ekipa od držav Perzijskega zaliva ni dosegla takšnega rezultata. Izgubili smo samo na eni tekmi. Takoj po tistem porazu so bili sestanki in pritiski. Dokler vse teče, kot mora, je evforija. Moram biti pripravljen, da grem lahko tudi jutri domov."

Zdaj bo z ekipo odšel v Beograd na priprave pred perzijskim prvenstvom, ki bo 9. maja v Dohi. Vmes bo skočil tudi v Ljubljano k družini in najtežje mu je ravno to, da ni v stiku s svojimi tremi dekleti. Hčerki namreč hodita v šolo, veliko časa posvečata tenisu, zato z največjim veseljem čaka, da se bo po koncu sezone, ki se bo končala sredi maja, vrnil. "To je zame najtežja stvar, ker ob sebi nimam vseh treh punc. Saj pridejo na počitnice, ampak to je kratek obisk. Obe redno trenirata tenis in hodita v šolo in ne bi bilo dobro, če bi veliko manjkali," je še za konec dejal Milić.