SiolNET. Sportal Košarka
4,88

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju: Bogdan Tanjević

Legenda, ki bi zaradi Dončića kupila vstopnico

4,88

termometer

"V nekdanji Jugoslaviji smo celotno pamet namesto v politiko vključili v šport," s ščepcem zanj značilnega humorja jugoslovanski košarkarski fenomen pojasnjuje legendarni črnogorski košarkarski strokovnjak Bogdan Tanjević, ki nam je v intervjuju zaupal tudi, da se na trenersko klop ne namerava več vrniti.

Bogdan Tanjević Foto: Sportida

Pred dobrimi enajstimi meseci je dopolnil 70 let. Nato je na EuroBasketu vodil črnogorsko reprezentanco in kmalu zatem postal direktor italijanskih reprezentanc, s čimer se je, kot vse kaže, končala dolgoletna trenerska kariera. V njej je Bogdan Tanjević med drugim sarajevsko Bosno kot prvo moštvo iz nekdanje Jugoslavije popeljal na evropski klubski vrh (1979). Z Italijo je bil evropski prvak tudi na reprezentančni ravni (1999), s Turki pa se je dokopal do naslova svetovnega podprvaka. Vodil je tudi Olimpio iz Trsta in Milana, Fenerbahče in Budućnost, treniral številna znana košarkarska imena ter odkril Dejana Bodirogo.


Nazadnje je vodil Črno goro. Nazadnje je vodil Črno goro. Foto: Sportida Vas bomo še kdaj videli v vlogi trenerja?
Ne. Mislim, da je to poglavje končano. Kar 46 let je bilo dovolj, kajne? Imenovan sem bil za generalnega direktorja vseh italijanskih reprezentanc. Na ta način ostajam močno vpet v košarko, a ne več kot trener.

Morda je zato že napočil trenutek za pogled nazaj. Koga bi označili za najboljšega košarkarja, ki je igral pod vašo taktirko?
Oh, moral bi našteti vsaj dvajset imen.

Lahko seznam skrčimo na pet?
To bo premalo.

V katerem obdobju pa ste najbolj uživali?
Vsako poglavje je postreglo s posebnimi zgodbami. A če bi se moral odločiti, bi dejal, da sem najbolj užival do začetka popolne profesionalizacije. Mejo bi postavil pri začetku novega tisočletja, takrat, ko so padle vse meje glede tujcev. Košarka mi je bila veliko bolj pri srcu takrat, ko je bilo število tujcev v evropskih klubih omejeno na dva. Kar se dogaja danes, mi ni všeč. Tuji košarkarji se menjajo iz dneva v dan.

Tudi vloga trenerja se s tem spreminja …
Res je. Ko si imel na voljo dva tujca in preostale domače košarkarje, si moral kot trener veliko več energije posvetiti razvoju in konceptu. Danes se marsikaj rešuje na igralski tržnici. Ponavljam, to mi še zdaleč ni všeč.

Velik pečat ste pustili v Italiji. Uspešno ste delovali tudi v Turčiji, a štejemo vas predvsem v druščino najslavnejših trenerjev z območja nekdanje Jugoslavije. Bi znali pojasniti, zakaj je prav to območje tako zelo zaznamovalo evropsko in svetovno košarko?
Verjetno smo celotno pamet, ki je obstajala na območju nekdanje skupne države, namesto v politiko vključili v šport. Nato pa se je zgodilo, kar se je zgodilo.

Med njegovimi varovanci je bil tudi Gašper Vidmar. Med njegovimi varovanci je bil tudi Gašper Vidmar. Foto: Sportida

Med naslednicami te velike košarkarske zgodbe je tudi Slovenija. Vas preseneča, da govorimo o evropskih prvakih?
To je velikansko presenečenje. Poleg tega fantom ni bilo nič poklonjeno. Prav nasprotno, prehodili so najtežjo pot do vrha. Že v skupinskem delu so morali premagati tradicionalno močno Grčijo in Francijo ter izjemno zahtevno Finsko. Nato so v izločilni fazi domov poslali Latvijo, ki je bila po mojem mnenju celo prvi favorit. Gladko so odpravili še veliko Španijo, za konec pa zmagali nad Srbijo. Da, to je bila najtežja mogoča pot.

Verjamete, da bi si kolajno zaslužila že kakšna predhodna reprezentanca Slovenije?
Prav verjetno je, da je imela Slovenija v preteklosti močnejšo ekipo, a tem fantom se je vse izšlo. To je bila odlična kombinacija igralcev, seveda pa ne smemo mimo vrhunskega vodenja trenerja Igorja Kokoškova. Jasno, tu je bil tudi Goran Dragić, ki je znal v ključnih trenutkih prevzeti odgovornost. Pa odlični Luka Dončić. Tudi pri izbiri naturaliziranega igralca je imela Slovenija srečno roko. Srečen pa je lahko tudi Anthony Randolph. Pred EuroBasketom ni bil tako dober košarkar, kot je postal v tej akciji.

Ste zagovornik ali nasprotnik pravila naturaliziranega igralca?
Nič nimam proti naturalizaciji. Pomembno je, da tujec sprejme svojo vlogo in postane del ekipe.

Luka Dončić … Vas spominja na čase košarkarske romantike?
Da, da … Izjemen igralec! Takšni se ne rodijo vsak dan. Morda enkrat na 15 let. Ne le da je nadarjen in že zdaj dober košarkar, temveč je tudi zagnani mladenič, ki to potrjuje iz tedna v teden. Je nova zvezda, predvsem pa pozitivna zvezda. Je košarkar, zaradi katerega bi človek z veseljem kupil vstopnico ter se odpravil na tekmo, da bi ga lahko gledal in ob tem užival. Nikoli pa nisem povsem ozko gledal na košarkarje. Zanimali so me tudi kot ljudje. Tudi na tej ravni je Luka nekaj posebnega. To dokazuje njegovo vedenje. Ali pa njegove poteze in življenjske odločitve. Izpostavil bi odločitev, da zaigra za slovensko reprezentanco. Z lahkoto bi igral za Španijo, a odločil se je za Slovenijo! S tem mi je še bolj prirasel k srcu.

Luka Dončić ga navdušuje. Luka Dončić ga navdušuje. Foto: Vid Ponikvar

Ujeli smo vas na poslovilni tekmi Primoža Brezca v Sežani. Kakšna je vaša povezava z njim?
Primoža štejem za člana svoje širše košarkarske družine. Spremljal sem ga že v mladih letih. Nazadnje sva bila v stikih, ko je igral na Cipru in pomagal mojemu igralcu Vladimirju Dašiću. Predvsem pa gre za prijetnega fanta, zato sem z veseljem prišel v Sežano, kjer je odigral zadnjo tekmo.

Tudi sicer ste tesno povezani s Slovenijo …
Seveda. Že po košarkarski, a tudi na osebni ravni. Predvsem v zadnjem obdobju, ko imam več časa in živim v Trstu, se rad odpravim v Ljubljano in obiskujem svoje prijatelje. Med njimi je tudi veliko košarkarskih in nogometnih obrazov. Razpon je velik, od Iva Daneua, za katerega bom vedno govoril, da je kapetan, do mlajših rodov.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 67
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin