Košarkarski čevlji Sanija Bečirovića že na klinu

"Res je," je večerne nedeljske spletne namige, ki bodo, kot vse kaže, formalna nadaljevanja dobili v začetku novega delovnega tedna, ob našem poizvedovanju potrdil Sani Bečirović. Čeprav je še pred nekaj tedni razglabljal o možnosti dodatne košarkarske sezone ob ustrezni ponudbi v urejenem okolju, pa zdaj vse kaže, da je igralska kariera nekdanjega slovenskega reprezentanta končana. Ta novica pa je neločljivo povezana tudi z naznanitvijo nove zaposlitve 34-letnega Štajerca.

Sani Bečirović se namreč seli v trenerske vode. Led bo prebil v Grčijo, ki je te dni v središču mednarodne skupnosti predvsem zaradi finančne in dolžniške krize. Natančneje pri Panathinaikosu iz Aten, kjer bo v novi sezoni opravljal vlogo pomočnika trenerja. V tej vlogi bodo nekdanji večkratni evropski klubski prvaki v kratkem predstavili srbskega selektorja Aleksandra Đorđevića, s katerim je Sani pred leti sodeloval v zdaj že propadlem Benettonu.

Vrnitev na mesto "zločina"

Prav Panathinaikos je v Bečirovićevi karieri odigral sila pomembno vlogo. V zeleno-belem dresu atenskega kluba je namreč Sani leta 2007 postal evropski klubski prvak, kar je bila krona njegove kariere, predvsem pa največja zmaga po hudih zdravstvenih težavah, ob katerih so mu vsega pet let pred tem mnogi napovedali celo predčasen konec kariere.

"Zdravniki so mi dejali, da sem brez hrustanca pod pogačico. Imel sem artritis, ki je prerasel v artrozo. V kolenskem sklepu nimam amortizacije. A dokazal sem, da se je s pravo voljo in vztrajnostjo ter ob pomoči iskrenih prijateljev ter družine mogoče vrniti tudi iz na videz še tako izgubljenega položaja. Verjamem, da se bo našel nekdo, ki bo pokazal name in dejal: 'Poglej ga, ni bil tako velik igralec, kakor bi lahko bil!' Morda res, a dejali so mi, da ne bom nikoli normalno hodil, jaz pa sem postal evropski klubski prvak s Panathinaikosom in vrsto let igral na visoki evropski ravni. Mar ni to največja zmaga," se osebnega boja spominja Sani.

Ptica selivka

Novi oziroma stari delodajalec pa je bil zgolj eden od devetnajstih klubov, v katerih je v svoji karieri igral 196 cm visoki branilec. Igral je v Sloveniji, Italiji, Grčiji, Iranu, Turčiji in Rusiji. Čeprav priznava pomembnost vseh slovenskih klubov, v katerih je igral (Bistrica, Maribor, Olimpija, Zlatorog in Krka), pa se najraje spominja sezon pri Virtusu in Fortitudu iz Bologne, Benettonu in Sassariji. V manj lepem spominu sta mu ostali zadnji dve italijanski epizodi – pri Forliju in Piacentini.

Manjkala je pika na i

S cmokom v grlu pa govoru tudi o slovenski reprezentanci. Z mlado izbrano vrsto je bil pred desetletjem in pol evropski klubski prvak. Med člani pa je zaman sanjal o odličju na velikem tekmovanju, čeprav je igral na treh evropskih in dveh svetovnih prvenstvih.

"Za državni grb se igra s srcem in dušo. S svojimi vrstniki sem to doživel in občutil. Prav zaradi tega bi bili najbolj srečni in veseli, če bi lahko Sloveniji z reprezentančno kolajno poklonili neizmerno veselje. Žal mi je, da se nismo praktično nikoli zbrali v popolni postavi ter se veselili odličja," poudarja sin nekdanjega selektorja Memija Bečirovića, s katerim je vsaj na treningih Olimpije sodeloval tudi v pretekli sezoni.