Cedevita Olimpija
Sobota, 9. 1. 2021, 19.04
3 leta, 3 mesece
INTERVJU: JURICA GOLEMAC, TRENER CEDEVITE OLIMPIJE
Kdor je zadovoljen, nima pojma o športu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,05
Trener Cedevite Olimpije Jurica Golemac o prvem letu vodenja ljubljanskega kluba, izzivih koronasezone, vodji na parketu, novi košarkarski realnosti in tudi nesrečni Primorski iz Kopra, ki ni dočakala leta 2021.
Čez tri tedne bo minilo eno leto, odkar ste na klopi Cedevite Olimpije. Kaj je (bilo) težje: podedovati demoralizirano ekipo, ki je niste sestavili sami, ali prevzeti odgovornost za sestavo kadra in nato krmariti med čermi nenavadne koronasezone?
Da gre za velik izziv, sem čutil v obeh primerih. Pravzaprav je vsak drugačen položaj obenem tudi nov izziv. Na vprašanje, kateri je večji ali največji, ne bi znal odgovoriti. Res je, ko sem lani prevzel ekipo, se je ta nahajala na nizki ravni. Letos smo veliko energije potrošili za sestavo. In ko smo bili že prepričani o tem, da je zgodba vsaj na tej ravni končana, nas je doletela huda poškodba centra Mathianga Mangoka, po kateri smo morali čez noč spremeniti strategijo. Potem pa še ta koronavirus … Veliko je odpovedanih oziroma prestavljenih tekem. Kot trener pravzaprav nikoli ne vem, kaj me čaka naslednji dan. Resnično upam, da je to zadnja takšna sezona.
Ekipa ima vaš pečat. Čutite, da gre razvoj dogodkov v pravo smer?
Čutim, čutim … A daleč od tega, da bi bil zadovoljen. Nisem. Moti me predvsem nestabilnost v igri. Vzroke gre iskati v obrambi. V tej fazi igre nismo niti blizu tistemu, kar sem pričakoval na začetku januarja. Ne skrivam nezadovoljstva. O tem veliko razmišljam in svoje zamisli delim z igralci na treningih. V ostrem ritmu tekem in potovanj je bilo to težko. V zadnjem obdobju je nekoliko lažje. Prepričan sem, da bomo boljši. Tudi v obrambi.
Pravijo, da dober trener ni nikoli zadovoljen. Kje, ob že omenjeni obrambi, še vidite priložnost za napredek?
Tudi v napadu bi rad videl več pametne igre. Vedeti moramo, v katerem trenutku kdaj in koga napadati. Še natančneje se moramo naučiti prepoznavati situacijo. Preprosto, ne sme se nam dogajati, da bi vodili s 15 točkami razlike, nato pa to v treh minutah zapravili. Tako je bilo nedavno v Beogradu. Edini razlog pa je bil, da smo bili v napadu prehitri in nespametni. In znova … Obramba! Tam se vse začne. Boljša obramba prinaša boljši napad. Ponavljam, v obrambi smo slabi. To me skrbi.
Obramba je pogosto stvar volje, včasih taktičnih zamisli. Kje vidite težavo?
Strinjam se, da je obramba na splošno vprašanje volje. No, podobno lahko rečemo za napad. Toda v napadu imajo vsi potrebno voljo. Vedno. V obrambi … Tam se pogosto varčuje z močmi. Naloga trenerja je, da svoje igralce priganja. Vem pa, da za obrambo košarkar potrebuje tudi inteligenco in fizične predispozicije. Včasih ne vemo, kako se odzvati, predvsem pa nam manjka malce višine in atletskih sposobnosti. Toda treba se je prilagajati igralcem, ki so na voljo. S tem se ukvarjamo. Igralci ne smejo imeti v glavi misli, da jih bo rešil nekdo drug. Ne, v igri 1:1 moramo pokazati več obrambne odgovornosti. Prepričan sem, da imamo ekipo, ki lahko igra kakovostno obrambo. Res pa je, da mora v to fazo vložiti več kot pa ekipe, ki so fizično močnejše in imajo več "specialcev" za obrambo.
Statistika je vsem na očeh, deloma tudi angažiranost v obrambi. Kaj po so elementi, ki so za večino nevidni, pa jih kot trener še posebej cenite?
Cenim delovno energijo in pripravljenost poslušati ter udejanjati moje ideje. Vsi skupaj želimo, da ima igra rep in glavo. Vsak posameznik se mora zavedati svoje vloge. To imamo. To cenim, pa čeprav včasih kakšnega igralca izvrže na zavoju.
Z vidika slovenske košarke je vsekakor pozitivna "liderska" vloga Jake Blažiča. A zdi se, da je potreboval nekaj časa, da jo je povsem sprejel. Kako ste spremljali ta proces?
Jaka želi biti vodja. Ima tudi dovolj izkušenj za to. Je v najboljših košarkarskih letih. Lahko smo veseli, da daje svoje najboljše predstave prav Cedeviti Olimpiji. Tudi on pa lahko še napreduje. Vsi skupaj od njega pričakujemo še več. Še več pa od sebe pričakuje on sam. Možnost za še boljšega Blažiča vidim v večji konstantnosti in boljšem prispevku v obrambi ter širšem napadalnem repertoarju. Je pravi kapetan. Domač fant. Z njim lahko gradimo prihodnost.
Kaj pa Roko Leni Ukić, ki se je preselil v Split, kjer bo igral celo brezplačno? Ob predstavitvi je pohvalil odnos vodstva Olimpije, se zahvalil za korektnost, dodal pa, da to ni bil program, ki bi mu ustrezal. Mar nista koncepta in njegove vloge razdelala pred podpisom pogodbe? Je prišlo do kakšnih odstopanj?
Najin odnos je bil vedno zelo odkrit. Roko je vedel, da ne bo prvi organizator igre ali pa "kombo" branilec. Na njegovo nesrečo Kendrick Perry in Jaka Blažič igrata na zelo visoki ravni. Morda je tukaj pričakoval več igralnih minut. Ni jih dobil, saj sta, vsaj po mojem mnenju, omenjena košarkarja igrala odlično. V večjem delu kariere je bil vajen zajetne minutaže in vidnejše vloge. Ko je v Stožice prišel še Luka Rupnik, je izrazil željo za selitev. Razumljivo je, da želi igrati v okolju, v katerem bo lahko prispeval več. Nikoli ni bilo vroče krvi. Roko je profesionalec. Želim mu srečo na nadaljnji poti.
Kako pa nezadovoljen košarkar vpliva na preostale?
To je lahko težava. Toda Roko ni bil nikoli negativec. Da, bil je nezadovoljen, saj je želel igrati več. Nikoli pa ni negativno vplival na slačilnico.
Kljub kritikam, ki jih delite, pa ne moremo mimo nekaj všečnih predstav, gladkega napredovanja v EuroCupu ter konkurenčnega položaja v ligi ABA. Kako to vpliva na rezultatski apetit?
Rezultat je vedno posledica treninga. Kdor je v določenem trenutku zadovoljen, nima pojma o športu. Zato ne dovolim, da bi bili zadovoljni. Vsi skupaj lahko damo še veliko več. Napredovanje v Evropi? Odlično, dobro za klub, a moramo naprej. Liga ABA? Nismo brezhibni. Do spodrsljaja v Beogradu, ki nas je naučil, da nismo tako dobri, kot nekateri mislijo, ne bi smelo priti. A vem, da je to del razvoja in tudi specifične sezone. Danes je pač tako, da se v trenutku, ko nekdo zakašlja, spogledamo in testiramo na koronavirus. Zaradi tega je delo malce oteženo. Osredotočenost je včasih motena. Sem pa vesel, da ostajamo zdravi.
Z izjemo ene okužbe je ekipa stalno 100-odstotno negativna, kar je prav gotovo dokaz spoštovanja vseh ukrepov. Se je težko sprijazniti z življenjem, ki je verjetno razpeto med dvorano in domovanjem?
Zelo težko. Predvsem zaradi tega, ker vse skupaj traja toliko časa. Človek nekaj tednov zlahka potrpi. Ko se stanje brez pravega socialnega življenja razvleče na več mesecev, je vse skupaj toliko bolj naporno. Ne hodim domov, da bi videl družino. Ko nekdo zakašlja, ga okolica izolira. Ko pridemo v kraj, kjer so ukrepi milejši, ostajamo v hotelu. Nazadnje smo bili en teden v Beogradu, pa ni nikomur padlo na pamet, da bi šel v mesto na kavo. Še huje pa je, ko se držiš ukrepov, nato pa tekme odpadajo po tuji krivdi. Rad pa bi ob tem pohvalil tako urejenost kluba, ki skrbi za zaščito in preprečevanje stikov z okolico, kot profesionalnost vseh članov ekipe.
Za konec še vprašanje o Primorski. Se vas je klavrn konec kluba, v katerem ste pustili velik pečat, dotaknil?
Na žalost me epilog ni presenetil, kar pa ne pomeni, da me ni prizadel. Nasprotno, zelo me je prizadelo. Žal se je zgodba tako hitro, kot se je dvigovala, na koncu tudi ugasnila. Žal je bilo premalo strategije, po umiku pokrovitelja pa premalo pozitivne energije okrog kluba, da bi se v delovanje vključil kakšen rešitelj. Hudo mi je za vse tiste, ki so se borili. Za tiste, ki so ostali brez dela. Predvsem pa mi je žal navijačev. To ni le udarec za klub, regijo in košarko. To je škoda za šport.
