Goran Dragić
Sreda, 12. 7. 2023, 16.26
1 leto, 5 mesecev
Intervju: Goran Dragić
Jasna in glasna želja Gorana Dragića #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,79
"Njegov odhod je velika izguba za Košarkarsko zvezo Slovenije," je o odločitvi Raša Nesterovića, da odstopi z mesta generalnega sekretarja KZS, spregovoril dolgoletni reprezentant in rekorder po številu nastopov in doseženih točkah Goran Dragić. Sveži reprezentančni upokojenec je v Laškem v okviru svojega košarkarskega kampa spregovoril tudi o svoji reprezentančni poti, nadaljevanju kariere v NBA, koncu kariere, pa tudi o tem, da je v prejšnji sezoni prestal operacijo kolena.
Slovenski košarkarski as Goran Dragić letos v okviru fundacije, ki nosi njegovo ime, že deveto leto zapored v Laškem v okviru svojega kampa in skupaj s približno 30 sodelavci teden dni skrbi za mlade nadobudne košarkarje, ki v pilijo svoje košarkarsko znanje in hkrati preživljajo aktivne dni skupaj s svojim velikim vzornikom, ki jim predaja svoje bogato znanje in življenjske izkušnje. Čeprav je 37-letni Dragić po koncu lanskega evropskega prvenstva dokončno potegnil črto čez svoje reprezentančno udejstvovanje, pa bo še leto dni vztrajal pod obroči NBA.
Goran, leto je hitro naokoli in spet je tu vaš kamp, že v deveti izvedbi. Kako so se odvili prvi dnevi tu v Laškem?
Zelo smo zadovoljni, dnevi res letijo, za nami je že polovica kampa. Otroci se imajo super, prav tako vsi, ki stojimo v ozadju in skrbimo za organizacijo. Letos nas je na kampu kar 140, prijav je bilo rekordno veliko, kar 550, a jih toliko žal ne moremo sprejeti, smo pa veseli, da je veliko otrok tudi iz tujine, in sicer iz kar sedmih držav.
Na kampu se vedno spomnim svojih začetkov, sam kot otrok na žalost nisem obiskal nobenega kampa, smo pa res veliko časa preživeli na zunanjih igriščih in smo imeli svoj ulični kamp, kjer je bil v ospredju šport v vseh oblikah in izvedbah. Na tiste čase imam res lepe spomine. Zagotovo sem imel že takrat veliko željo, da bi mi uspelo, a do uspeha je šlo res po stopničkah. Imel sam sanje in željo, ki je bila morda še nekoliko večja kot pri ostalih, in mislim, da me je tudi to pripeljalo do tod, kjer sem zdaj.
Vsem udeležencem vedno rečem, naj uživajo v igri, naj bodo sproščeni in naj sanjajo o tistem, kar jih zanima. Danes je na otrocih veliko pritiska, s šolo, starši, družbo, socialnimi omrežji … Stvari so šle v povsem novo smer, s čimer se morajo soočiti vsi, zato je njihova pot še nekoliko težja.
Na kampu je 140 udeležencev.
To je zdaj že deveta izvedba vašega kampa. Če primerjate tiste prve s tem letom in dejstvo, kako je vse skupaj zraslo – ste si kdaj predstavljali, da boste dosegli takšne številke?
Ne, imel sem željo, da bi kamp zaživel, a nikoli si nisem predstavljal, da bo tako veliko povpraševanja in da bo vse skupaj izpeljano na takšni ravni, kot je zdaj. Od prvega leta, ko smo bili še na Rogli, pa do zdaj smo naredili res velik korak naprej. Pogoje za delo imamo tu v Laškem res fenomenalne, hotel, bazen … Mogoče bi lahko malce prenovili še dvorano Tri lilije, česar se bomo tudi lotili v prihodnjem letu s prenovo parketa, klime ipd. Tako da naše prenove ne bodo ostale le pri zunanjih igriščih. Vse skupaj se res lepo razvija, izboljšuje, tako da smo res zelo veseli.
Letošnje poletje bo za vas povsem drugačno kot lansko, ker ste tokrat dokončno prekrižali reprezentanco. Kdaj je dozorela ideja?
V bistvu že takoj po koncu lanskega evropskega prvenstva. Že takrat sem imel v glavi, da je to to, res nisem niti razmišljal, da bi bilo kako drugače. Ob tem me ni niti nihče prepričeval v nasprotno, ker so vsi dobro vedeli, kakšen bo moj odgovor. Odločitev tokrat iskreno ni bila težka. Že lani sem bil pri odločitvi nekako na 50:50, pa so me potem tako dolgo prepričevali, da sem se odločil, da poskusim še enkrat. A bil sem v dvomih, takšne stvari začutiš, to je težko opisati. Ko izgubiš strast in navdušenje do treninga, potem veš, da je napočil čas, da se je treba umakniti. Če bi imel željo po treningu takšno, kot sem imel pred 20 leti, bi igral še do 50. leta, če bi bilo to možno.
Dragić o reprezentanci:
Je bilo po tistem evropskem prvenstvu morda prisotnega tudi kaj obžalovanja, da ste se odločili za vrnitev, ker stvari res niso šle po načrtu?
Ne, ker poskušam na stvari gledati s pozitivnega vidika. Rezultat res ni bil najboljši, a če ne bi šel, bi se pa ves čas spraševal, kaj bi bilo, če bi bilo. Zdaj pa sem šel, poskusil, sem padel, se pobral in zdaj gremo naprej. To je sestavni del življenja. Nam se na žalost ni izšlo, imeli smo zelo lepo priložnost, a je bilo na koncu prisotnega kar nekaj grenkega priokusa. Bo pa mogoče to neka pomembna izkušnja za naprej, na katero se bom spomnil in potem stvari naredil še boljše.
V torek je javnost močno presenetila novica o odhodu Raša Nesterovića s položaja generalnega sekretarja Košarkarske zveze Slovenije. Vi ste se na vse skupaj odzvali z izjavo na Instagramu, ko ste zapisali, da je dobrota sirota. Ste s tem želeli poslati kakšne globlje sporočilo?
Ne. Dejstvo je, da je Rašev odhod velika izguba za Košarkarsko zvezo Slovenije. On je bil nekakšen arhitekt, ki je sestavil celoten mozaik reprezentančnega uspeha. Bil je zaslužen za to, da so se v reprezentanci nehale dogajati odpovedi košarkarjev, naenkrat so se reprezentančnih akcij začeli udeleževati vsi, ustvarila se je res odlična kemija. Tudi s košarkarskega vidika je skrbel za res dobre poteze, bil je najbolj zaslužen, da je reprezentanco prevzel Igor Kokoškov, bil je glavni pri naturalizaciji Anthonyja Randolpha in Mika Tobeyja. V tem času smo postali evropski prvaki, fantje so se prvič uvrstili na olimpijske igre, reprezentanca je naredila res velik korak naprej. Zdaj pa bomo videli, kaj in kako bo šlo. Prišel bo novi obraz, vse skupaj bo treba še nadgraditi. Bomo videli, kako se bodo odvijale stvari naprej.
Kako pa komentirate časovnico te odločitve? Svetovno prvenstvo je tik pred vrati. Mislite, da bi lahko to na kakršenkoli način vplivalo na ekipo?
Mislim, da ne, saj bodo imeli košarkarji fokus na dogajanju na igrišču. Rašo sam najbolje ve, zakaj in kdaj se je odločil, kot se je. Jaz predvidevam, da je prišlo do nekih nesoglasij, da ni videl več priložnosti za naprej in je sprejel odločitev. To je treba spoštovati, a jaz bi si želel, da bi Rašo na tem položaju vztrajal tudi v prihodnosti. Vendarle pa je na koncu to njegova odločitev, ki jo moramo vsi spoštovati.
Tako kot Rašo boste tudi vi torej letos na svetovnem prvenstvu v vlogi gledalca. Kakšne možnosti pripisujete slovenski izbrani vrsti in zdaj že vašim nekdanjim reprezentančnim soigralcem?
Čeprav sem rekel, da si bom prvenstvo ogledal v živo, si ga na žalost ne bom, ker je vse skupaj res predaleč. Mislim, da imajo fantje lepe možnosti, skupina ni zahtevna, mislim, da ne bo težav, potem pa bodo prišle tiste težje tekme, ko bo odločala dnevna forma. Takrat bo šlo zares, ko bodo nasprotniki kvalitetne ekipe, ki so v vrhu svetovne košarke in z njimi bo šlo potem na nož. Možno je vse.
Če smo vas lani poleti najbolj zasliševali, kaj bo z vašo reprezentančno potjo, javnost letos zagotovo najbolj zanima, kje boste nadaljevali klubsko pot. Je že kaj jasnega?
Glavna želja je vrnitev v Miami. Zdaj pa čakamo, dogajanje na tržnici je res pestro. Zdaj vsi čakajo Damiana Lillarda, da se odloči, kam bo šel naprej, tako da so vsi v nizkem štartu. Ko se bo to vedelo, se bo dogajanje sprostilo tudi za ostale igralce, ki mogoče nismo več toliko v ospredju. Smo v pogovoru z nekaj klubi, bo pa veliko več znanega čez nekaj dni, ko bo novica prišla v javnost. Boste videli.
V Miamiju sem doma, tam imam oba otroka, tam hodita v šolo. Res se vse klapa. Tam sem preživel najlepših sedem let v svoji karieri in mislim, da bi bila vrnitev v Miami češnja na tortici. To bi bilo res nekaj fenomenalnega. A bomo videli. Treba je razumeti, da je NBA biznis, da na koncu štejejo le rezultati. Za Miamijem je res fenomenalna sezona, prišli so v finale, zdaj pa so že zamenjali pol ekipe. Tako pač je, to je surova realnost, ki jo košarkarji v ligi NBA dobro poznamo. Danes si lahko v Miamiju, jutri že kje v Memphisu, tako pač je.
O nadaljevanju kariere v ligi NBA:
Kar se tiče vaše zadnje klubske sezone, se ni izšla po željah, imeli ste tudi nekaj težav zaradi poškodb. Kako gledate na to obdobje, ki je za vami?
Do sredine sezone sem igral zelo dobro, potem sem imel težave zaradi poškodbe kolena, tako da je bilo potem že nekako vse dogovorjeno, da bodo v Chicago pripeljali Patricka Beverleyja, jaz pa sem odšel v Milwaukee. Potem sem prestal tudi operacijo kolena, česar do zdaj ni nihče vedel, tako da zdaj vsi vedo (smeh, op. p.).
Kako pa se počutite zdaj?
Med sezono je prestal tudi operacijo kolena.
Super. Sicer tem najmlajšim na kampu včasih že malce težje sledim, ker imajo res ogromno energije, a kar je najbolj pomembno, sem mentalno pripravljen, svež, glava je še vedno povsem pri stvari.
Junija ste nam v Murski Soboti dejali, da boste pod koši vztrajali še eno sezono. Vam kdaj misli zdaj že uidejo k času po koncu košarkarske kariere? Imate kakšne želje, česa se boste lotili potem?
Zagotovo razmišljam o tem, a vsak dan je nova misel in vsak dan se spomnim česa drugega (smeh, op. p.). To res ni lahka odločitev, edino, kar vem, je to, da bi rad ostal v košarki, rad bi delal z mladimi. Zagotovo pa bomo še malce nadgradili kamp, saj bom imel potem še veliko več časa. Potem pa bomo videli. Rad bi delal v kakšnem klubu v ligi NBA, ne kot trener, ampak na drugem položaju, na primer v front officeu.
Preberite še:
