Njegova športna pot je bila drugačna od preostalih

Starejši ljubitelji košarke se Darka Mirta zelo dobro spomnijo. Znan je bil kot odličen strelec, svoje košarkarsko znanje pa je prikazoval tako v klubskem kakor tudi reprezentančnem dresu, v katerem je zbral 21 nastopov in dosegel 147 točk. V prav posebnem spominu mu bo ostala tekma izbrane vrste v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 1993, ko je proti Hrvaški dosegel 14 točk, na tej tekmi pa je zadnjič v življenju igral tragično umrli zvezdnik svetovne košarke Dražen Petrović.

Mariborčan je eno sezono preživel tudi v Ljubljani pri Olimpiji, kamor ga je zvabil veliki Zmago Sagadin. Trenerska legenda mu ni dala prav veliko časa, da se odloči. Pohvali se lahko, da je bil eden tistih košarkarjev, ki je tekmecem brez težav natresel tudi 30 ali 40 točk. Največji del kariere, ki jo je končal pri 38 letih, je preigral v Mariboru, sicer pa je bil še v Celju in avstrijskem Gradcu. Po koncu le-te se je preizkusil še kot trener in vodil Maribor, Elektro, Parklje Ljubljana, Rudar Trbovlje in ŽKK Maribor. 

Čeprav šteje 60 pomladi in bo kmalu vstopil v tretje življenjsko obdobje, pa je njegova roka še vedno mirna in trojke meče kot za stavo na veteranskih prvenstvih, na katerih je s prijatelji Slavkom Kotnikom, Dušanom Hauptmanom ... zelo uspešen.

S Petrom Vilfanom sta igrala skupaj pri Olimpiji. Ob sebi je imel še enega ostrostrelca Dušana Hauptmana. Na trojno nevarnost Olimpije je komplimente leta 1992 izrekel trener grškega Panioniosa Dušan Ivković, ki je ljubljansko zasedbo izločil v polfinalu evropskega pokala. Foto: Vid Ponikvar Darko, sloveli ste po izjemni natančnosti pri metih za tri točke. Kako naravnana je zdaj, ko ste stari 60 let?
Zdaj malce miruje, ker zaradi stanja s koronavirusom ne moremo igrati košarke, sicer pa je še kar. Z Duletom (Dušan Hauptman, op. a.) imava še vedno mehke roke. Vedno sva igrala drug proti drugemu, zdaj sva skupaj v veteranski košarki. Takrat smo bili zelo zagnani, zdaj smo združili moči in nam gre odlično. Tri, štiri leta smo nenehno v finalu. Dvakrat smo bili evropski in svetovni prvaki. Imeli smo prvenstvo tudi v Mariboru, pred tem v Novem Sadu, Italiji. Prvi smo bili v Španiji. Zdaj je vse odpadlo, ker so na žalost takšni časi.

Vabljeni k spremljanju rubrike Druga kariera. 

Zdravje vam potem še služi?
Moram reči, da mi kar. Bom videl, kako dolgo bom lahko. Na srečo sem brez poškodb. Nič ni poškodovanega, razen kakšen udarec. Med kariero nisem imel nobenih preglavic s tetivami, preponami, koleni. Vztrajal bom. Zdaj ne moremo trenirati, ker nas je koronavirus presekal, sicer smo nenehno aktivni.

Na revialni tekmi legend je Darko Mirt prav tako nastopil (spodnja vrsta, drugi z leve v sendviču med Petrom Vilfanom in Dušanom Hauptmanom). Foto: Vid Ponikvar Ste potem s Hauptmanom in Slavkom Kotnikom najbolj ostali v stikih?
S Slavkom najbolj, ker sva tu nadaljevala v veteranski ligi. Potem je imel premor zaradi poškodbe tetive. Z Romanom Horvatom in Veljkom Petranovićem smo prav tako v stiku. S preostalimi pa, ko se vidimo, se vidimo. Pošljemo si kakšno sporočilo, elektronsko pošto. Zelo lepo je videti stare obraze, ko gremo na tekmovanja v tujino. Vedno se razveselim Ivana Sunare, Davorja Marcelića ...

Kot nam je znano, ste zelo blizu vstopa v tretje življenjsko obdobje. Potemtakem ste morali začeti delati že zelo zgodaj.
Do pokoja mi manjka še malo – 20 mesecev. Kar hitro bo. Moja športna pot je bila drugačna od preostalih, ki so bili takoj profesionalci. Delal sem v službi. Delovna doba mi je začela teči pri 22 letih. Imel sem priložnost, da sem delal in hodil na treninge. Delal sem v tekstilni tovarni MTT v kadrovski, nabavni službi, vodil arhiv. Lažja dela so bila. Nekaj sem vseeno delal. Na začetku je bilo naporno, a se navadiš. Sredi tedna sem igral tekme, sicer pa zjutraj ob šestih vstajal in bil na delovnem mestu.

Znan je bil kot odličen strelec z razdalje. A je za to tudi garal. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ko ste bili pri Olimpiji, verjetno niste hodili v službo?
Takrat ne, ker sem bil v Ljubljani. Sicer večinoma da. Imel sem tudi status samostojnega podjetnika. Zdaj delam v občinskem podjetju Nigrad – komunalno podjetje, ki se ukvarja s kanalizacijo, asfaltiranjem. Zaposlen sem v avtoparku, kjer imamo osebne avtomobile, stroje, delovodska vozila in imam dosti logističnega dela za vodenje le-tega.

Ali ste s košarko lahko kaj privarčevali?
Nekaj, vendar ne vsega. Ko smo začeli igrati, ni bilo toliko denarja za nas, domače. Mi smo bili najcenejši. Nisem veliko privarčeval, ker niso bile takšne številke. Ko so začeli prihajati tujci, so se pogodbe začele dvigovati. Imeli smo kot nekakšne štipendije. Dobrodošlo je bilo, da mi ni bilo treba plačevati stanovanja, kdaj sem šel lahko tudi na večerjo. Z nami so imeli klubi najmanj stroškov. Sploh na začetku. Ko so tujci prihajali in začeli navijati cene, so se posledično tudi nam. Več denarja je bilo. Podjetja so lažje vlagala v šport, ker jim je šlo v olajšavo. Zdaj lahko povem to, da imamo veterani – pa smo znana imena – težave, ko prosimo za finančno pomoč za odhod na kakšno od prvenstev. Pa smo vedno v finalu in tudi prvaki. Komaj nabereš 1500 evrov. Včasih si le rekel in ni bilo težav. Tudi na roke si dobil denar.

Kako je sploh prišlo do odhoda v Olimpijo? Pred tem ste z Zmagom Sagadinom že sodelovali v Mariboru. Morda zaradi tega?
Ena od stvari je, da sem rad trdo delal. Z Zmagom sem delal v Mariboru štiri leta. Vedel sem, kako je delati pod njegovo taktirko. Pri Olimpiji se je spremenil, ker smo bili tam starejši in je treba s takšnimi drugače delati. Niti nam ni mogel več veliko novega pokazati, razen da smo igrali dobro. Sicer pa sem se moral na vrat na nos odločiti za odhod v Olimpijo. Doma sem bil in kar naenkrat dobil Sagadinov klic. Imaš dve uri, da se odločiš, mi je rekel. Pestro je bilo. Odločiti sem se moral. Pustiti družino? Imel sem sina, službo. Kaj zdaj? Nekako smo se potem skupaj odločili in sem šel v Ljubljano.

Aktiven je tudi med veterani. In slovenski so zelo uspešni. Foto: Osebni arhiv/Darko Mirt Kaj bi lahko rekli, da je bil vrhunec vaše kariere?
Lahko bi rekel, da jih je bilo več. Vedno mi je bil cilj, če sem lahko prišel do reprezentance. Da bi imel nekaj nastopov in tudi prispeval kaj za slovensko košarko. To sem dosegel in na to sem ponosen. V prav posebnem spominu mi bo ostala tudi tekma proti Hrvaški, na kateri je zadnjo tekmo igral Dražen Petrović.

Druga stvar je to, kar smo naredili z mariborsko košarko. Sploh derbiji Satex in Bavaria. Z vsemi košarkarji, ki so bili takrat, smo zdaj ostali dobri prijatelji.

Omenili ste tekmo s Hrvaško 6. junija 1993, ki je bila v sklopu kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Slovenija je zmagala s 94:90, vi ste prispevali 14 točk, takrat pa zadnjič videli na delu velikega Dražena Petrovića. Kako je bilo igrati proti njemu?
Ko igraš, igraš. Videlo se je, da je bil zunajserijski igralec. Težko ga je bilo pokrivati. Vse je znal. Hrvaška je imela takrat druge težave. Mi smo bili enotni, ne glede na to, da smo imeli dobre posameznike. Kot ekipa smo jih stisnili. Oni so imeli na tistem turnirju težave in niso najbolje delovali. Njihova postava je bila v primerjavi z našo izjemna, zvezdniška.

Slovenija je bila na turnirju pripravljena. Vse tekme smo tudi zmagali. Jure Zdovc se je nekaj poškodoval in dobil sem priložnost ter jo izkoristil. Kar veliko časa sem prebil na parketu.

Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Koliko se vas je dotaknilo, ko ste naslednji dan izvedeli, da je Dražen Petrović tragično umrl v prometni nesreči?
Nisem mogel verjeti. Najprej sem mislil, da je pomota. Toliko ur nazaj smo se še rokovali, izmenjali kakšno besedo, nato pa tragična novica. Zelo sem bil šokiran. Sploh, ko vidiš, kaj se zgodi, če izbereš drugo pot in greš domov v lastni režiji. Košarkarski svet je bil šokiran.

Tudi za vas je bilo značilno, da ste kot Dražen po treningu ostajali na igrišču in metali žogo na koš. Ali je res, da ste jih tudi po 500 zmetali, da ste utrdili met?
V Mariboru je bil profesor Peter Penko, s katerim sva vedno ostajala. Nisva naredila še vsega, mi je rekel. Včasih so me roke tako bolele, ker sem moral po treningu zmetati še 500 žog na koš.

Darko Mirt je prejel nagrade tudi v vlogi trenerja. Foto: Osebni arhiv/Darko Mirt Dodatek, ki manjka mladim?
Tega pri mlajših ni. Ko sem šel v trenerske vode, mi je najbolj ostalo v spominu to, da so bila dekleta skoraj bolj marljiva kot fantje. Vedno smo imeli na koncu nekakšno tekmovanje in so rade metale. Pri fantih je bilo nekako v tem smislu, kaj bom jaz tu ostal še. Ko se je trening končal, se je končal. In minuto pred koncem so že bili z mislimi pri koncu. Potem se najde kakšen Luka Dončić, ki je pripravljen več delati. Lepo ga je spremljati. Velik ponos za celotno Slovenijo je. Trdo delo ga je pripeljalo daleč. Pomembno je, da športnik verjame vase. Imeti moraš tudi nekaj sreče, da prideš v pravi klub. Da delajo s tabo, kot je treba, in predvsem verjamejo vate.

Ali je bil trenerski klub nato težak?
Da in ne. Najbolj žal mi je, da v ženski košarki nismo nadaljevali poti, ki je bila dobro začrtana. Pri moških smo z Elektro prišli iz prve B v prvo ligo. Z Mariborom smo tudi prišli v prvo ligo. Z žensko košarko sem imel ambicije. Z AJM Maribor smo igrali v finalu s Celjem. Izgubili smo, a smo bili edina ekipa, ki smo tudi premagali Celje. Lepe spomine imam na vse stvari, ki sem jih v košarki počel – tako kot igralec kakor tudi kot trener.

Trenersko delo sem sklenil leta 2010 in me ni več vleklo nazaj. Nekaj smo se pogovarjali v Mariboru, a so bila razmišljanja različna. Nisem se videl v tej smeri, zlasti, ker ni bilo mladih. V Mariboru sem denimo treniral Boštjana Nachbarja, Smiljana Pavića …

Foto: Vid Ponikvar

Za konec povejte, kako težko vam je kot Mariborčanu videti, da v Mariboru ni članske košarke, čeprav ima bogato zgodovino?
Ko smo prepustili delo drugim, so imeli na začetku največjo priložnost, da bi zgrabili z obema rokama. Štartali so z ničle, brez dolgov. Tudi ekipa ni bila tako slaba. Največja težava je nastala, ker so obljubljali zneske, ki niso bili realni. Padati je začelo in težko se je bilo dogovarjati. Nekaj stikov sem imel, vendar sem imel začrtano svojo pot z mladimi. To je bila največja težava. Ko smo mi končali kariere, niso imeli domačih igralcev. Maribor pa je bil vedno jedro.

Pred koronavirusom tudi sam nisem bil že dolgo na kakšni tekmi. Malce sem bil razočaran nad stvarmi, ki so se dogajale. Težava v Mariboru je bil denar. Igralci so bili prisiljeni iti stran, kar je razumljivo, če obljubljenega ni bilo. Zdaj ne poznam najbolj razmer. Kolikor slišim, so določene stvari uredili. Ne vem, kako je z igralskim kadrom. Upam, da se bo v Mariboru spet kdaj igrala dobra košarka, saj si jo zasluži.