SiolNET. Sportal Kolesarstvo
2,73

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Pogovor z Loro Klinc

Za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska: za Primožem najdete Loro

2,73

termometer

Lora Klinc Primož Roglič
Lora Klinc, dekle prvega kolesarja na svetovni jakostni lestvici Primoža Rogliča, je v svojem knjižnem prvencu z naslovom Kilometer nič predstavila svoj pogled na kolesarstvo. Foto: Tit Košir

Prihodnji teden bo imel za Primoža Rogliča in njegovo življenjsko sopotnico Loro Klinc poseben pomen. On bo v soboto, 29. avgusta, v Nici štartal na Dirki po Franciji, kjer velja za enega glavnih favoritov za skupno zmago, ona pa bo pet dni prej izdala svoj knjižni prvenec, kar tako kot začetek dirke prinaša zajetno dozo nervoze in skok na poligon še neznanega. Knjiga z naslovom Kilometer nič prinaša svojstven pogled na lansko Dirko po Španiji, ki je Slovenijo združila v kolesarskem navijaškem ritmu, s prepletom Gira in Toura ter številnih zanimivosti, ki jih prinašata kolesarstvo in življenje v Rogličevi bližini. 


Kdo sploh je Lora Klinc, dekle rumeno-črne kolesarske rakete iz Kisovca, ki jo snemalci, na preži za najzanimivejšimi utrinki kolesarskih dirk, na kateri nastopi največji up Jumbo-Visme, redno lovijo v svoj objektiv?

Lora Klinc Foto: Tit Košir Gre za 29-letno magistro evropskih študij, "gajstno" Hočanko, ki ji nikoli ne zmanjka besed, hčerko odbojkarice in smučarskega tekača oziroma biatlonca, nekdanjo odbojkarico in zaljubljenko v smučarski tek. S Primožem sta tandem že vrsto let. Še iz časov, ko je skakal na smučeh in ni tako intenzivno vrtel pedal. V intervjuju za Sportal je pred dvema letoma priznala, da bi bilo zanjo, če bi Roglič vztrajal v smučarskih skokih, vse skupaj precej manj stresno, "bi pa bilo hkrati tudi manj vsega preostalega, tudi adrenalina".

V času dirke Kriterij Dauphine, ki se je sicer končala s predčasnim odstopom poškodovanega Rogliča, pred usodnim padcem pa so ljubitelji kolesarstva lahko uživali v ponovnem razkazovanju njegovih kolesarskih mišic, smo se pogovarjali o kolesarskem živžavu v času covid-19, življenju na poti, največ časa pa smo namenili pogovoru o novi knjigi, ki že pred uradnim izidom vzbuja ogromno pozornosti.


Lora Klinc Foto: Tit Košir Kako ste?

V rdečih obratih.

Zadnje tedne ste preživeli v Franciji, ki zadnje dni dosega rekorde po številu novih okužb z novim koronavirusom. Kakšno je sicer stanje?

Ukrepi so res zelo poostreni. Nosimo maske, v nekaterih krajih tudi na prostem. Razkužujemo, skušamo ohranjati razdaljo …

Tudi za navijače in kolesarje je letos precej drugače. Navijači se s kolesarji ne smejo fotografirati, niti ne morejo računati na njihov avtogram. Območje okrog ekipnih avtobusov je zaprto, vse je zelo poostreno, tudi policije je precej. Človek se kar prestraši, ko ti nekdo s puško reče, da nimaš maske (smeh, op. a.).

Imata s sinom dostop do cilja etap?

Ne, cilju se tudi sicer raje izogibava, saj je tam preveč ljudi. Raje stojiva tam, kjer je več prostora in lahko ohranjava razdaljo do drugih ljudi.

Sicer pa ima Primoževa ekipa zelo stroga pravila glede koronavirusa, kar je navsezadnje tudi prav.

Do Primoža brez maske na manj kot meter razdalje niti ne smem. Celotno osebje ekipe nosi maske, tudi v spremljevalnih vozilih imajo vsi maske. Res se trudijo za varnost in mislim, da je tako tudi prav. V pelotonu je ogromno ljudi, ki so zelo skupaj in ki so povsem odvisni od svojega telesa. Če zbolijo, bo šel po zlu še ta del sezone, ki jim je ostal, zato se res zelo pazijo.

Zgolj primer: kolesarji, ki so na vodilnih mestih, morajo na odru sami vzeti šopek in si sami obleči majico, ki jim pripada.

Letos je res precej drugače kot prejšnja leta.

Primož Roglič z enoletnim sinom Levom na Kriteriju Dauphine Primož Roglič z enoletnim sinom Levom na Kriteriju Dauphine Foto: Getty Images

Ali to pomeni, da se s sinom lahko družita s Primožem ali ne?

Ne. Primož je malega zadnjič po etapi vzel v naročje zato, ker se mu je skoraj zmešalo, ko je videl očeta, sicer pa ne.

Kako dolgo že?

Že kar nekaj časa, ko pa smo še lahko bili skupaj, smo morali opraviti test na koronavirus.

S sinom Primoža redno spremljata na dirkah, pripravah ... Kaj si želite, da bi sin potegnil iz celotne izkušnje, iz potovanj, druženj z drugimi ljudmi? Je še premajhen, da bi si vse to vtisnil v spomin?

Težko rečem. Morda to, da se bo zavedal, da je, če želimo vsaj približno živeti kot družina, to edina možnost, da smo skupaj. Ravno pred dnevi sva se z bratom pogovarjala o tem, ali Lev sploh ve, kje je doma. Toliko različnih prenočišč smo že zamenjali.

Morda misli, da je njegov dom v avtodomu. Toliko časa preživite v njem.

Morda pa res (smeh, op. a.). Rada bi tudi, da ga ne bo strah in da se bo zavedal, da se je za nekaj, kar si res želiš, treba tudi žrtvovati in boriti, da ni nič podarjeno. Da se morava tudi midva voziti nekaj ur, da vidiva Primoža, in da je prav, da je družina skupaj. Morda mu bo to zgled za prihodnost.

Za oba s Primožem se na neki način bliža vrhunec sezone – zanj začetek tako težko pričakovane Dirke po Franciji (29. 8.), za vas izid vaše prve knjige z naslovom Kilometer nič. Ste nestrpni?

Pa saj veste, kako je, to je le vrh ledene gore. Pot je pomembna.

Je bil Primož prvi bralec vašega prvenca?

Primož je knjigo bral sproti. No, rekel je, da jo je prebral tudi na koncu, a mu ne verjamem povsem (smeh, op. a.).

Lora Klinc Primož Roglič Foto: Tit Košir

Knjigo ste izdali v samozaložbi, menda tudi zato, ker ste želeli, da je v njej vse tisto, kar ste si sami zamislili, tudi obkrožili ste se z ljudmi, ki so vam domači. Teja Hauptman, žena slovenskega kolesarskega selektorja Andreja Hauptmana, je denimo urednica knjige,  … Ste se torej obkrožili z ljudmi, ki so vam domači, ki jih poznate že od prej, ki jim povsem zaupate?

Vsekakor. Tudi za oblikovno podobo knjige je poskrbela oseba, ki jo poznam že od prej, veliko mi pomaga tudi brat Dominik, pa moji domači, Primoževi starši, Primož in Špela Čerin, dekleta drugih kolesarjev … Skratka ljudje, ki so najbolj vpeti v zgodbo, o kateri pišem v knjigi.

Lažje je delati z ljudmi, ki jim res zaupaš, in če bi me skrbelo, kaj se trenutno dogaja s knjigo, ne bi bila v Franciji na dirki s sinom in ob Primožu. No, čeprav je po drugi strani tudi res, da ti domači vedno rečejo, da je v redu.

Seveda, ljudje, ki vas imajo radi, vas nočejo prizadeti s kritiko.

Lora Klinc Foto: Tit Košir Res je, sem jih pa prosila, naj bodo povsem iskreni in naj me brez zadržkov postavijo pred kritiko, ki je bila skoraj vedno konstruktivna. Nekaj kritik je bilo in upam, da so mi vse povedali po resnici. Kakorkoli, knjiga je natisnjena in zdaj čaka na izid. Zdaj je kot vino, čaka, da malo odleži ...

Menda ste že v predprodaji prodali večino izvodov. Za kakšno naklado ste se odločili?

Malo sem preverila na trgu, kakšne so običajno naklade, in se na koncu odločila za 1.500 izvodov. Dobrih tisoč je bilo prodanih že v predprodaji.

Katera športna knjiga vam je bila nazadnje všeč?

Uf, naj razmislim. Zadnje čase sem večinoma prebirala kolesarske knjige in med njimi mi je bila najbolj všeč knjiga z naslovom Šepet vrhov.

Čutite, da boste zato, ker ste dekle Primoža Rogliča, poleg Luke Dončića trenutno največje športne zvezde v Sloveniji, pod posebnim drobnogledom ali bo to dejstvo samo še dodatna reklama za knjigo? Mislite, da bodo bralci zato bolj secirali vaše pisanje ali, obratno, vam bodo ravno zato pogledali skozi prste? 

S tem sem že razčistila. Priznam, da sem imela nekaj strahu in da sem čutila nekaj negotovosti, kaj bo, če se bo zgodilo to in ono, vendar mislim, da je to bolj stvar odločitve. Če se odločim, da se bom ukvarjala s tem, kaj si bodo mislili in kaj bodo rekli drugi, češ, kaj pa ta "baba" ve o kolesarstvu, potem bi bilo mogoče bolje, da knjige sploh ne bi izdala.

Pričakujem, da bodo odzivi različni, knjiga bo nekomu všeč, nekomu ne bo, ne pričakujem pa, da mi bodo ljudje zato, ker je Primož moj fant, gledali skozi prste, prej obratno.

Sicer pa živimo v svobodnem svetu, kjer lahko vsak govori, kar želi.

Knjiga predstavlja moje razumevanje kolesarskega sveta in ne neke splošne resnice, iz katere bi se nekdo lahko naučil toliko, da bi že prihodnje leto postal športni direktor kolesarske ekipe.

Primož Roglič Lora Klinc Foto: Urban Urbanc/Sportida

Ko sva se leta 2018 pogovarjali na dirki Po Sloveniji, ste dejali, da pišete dnevnik. Po eni strani zato, da se boste spominjali vsega, kar se vam dogaja, po drugi pa zato, ker bi to morda lahko nekoč zanimalo tudi širšo javnost. Kdo ali kaj vam je dalo ključni zagon za uresničitev ideje o knjigi?

Pravzaprav je šlo za preplet dejavnikov. Kar nekaj časa sem jih kupčkala, se vrtela v krogu ter iskala udobno mesto in pravi trenutek. Potrebovala sem nekaj potrditev iz okolice, predvsem od najbližjih – konec koncev je najpomembnejše to, da je družina ponosna name in me podpira pri mojih odločitvah.

Skratka, že dlje časa sem razmišljala o knjigi oziroma o priročniku za tiste, ki prvič spremljajo kolesarstvo, ki je precej kompleksen šport.

Spomnim se, da sem o tem začela razmišljati v času lanske Dirke po Italiji, ko sem večino dirke z velikim nosečniškim trebuhom spremljala doma na kavču, se cmerila, ker to pač počnem (smeh, op. a.), ter se čudila temu, kako smo Slovenci kar naenkrat postali kolesarska nacija, kako se kar vsi spoznamo na kolesarstvo in kako vsi vemo, kaj pravzaprav gledamo.

Lora na lanskem Giru, ki je bil zaradi vseh peripetij okoli Rogliča tudi zanjo izredna psihična preizkušnja le nekaj dni pred porodom. Lora na lanskem Giru, ki je bil zaradi vseh peripetij okoli Rogliča tudi zanjo izredna psihična preizkušnja le nekaj dni pred porodom. Foto: Anže Malovrh/STA

Zdelo se mi je, da bi na zabaven način lahko razložila, kako gledamo dirke. Zakaj nekateri kolesarji vozijo bolj spredaj, zakaj pomagajo drug drugemu, zakaj imajo nekateri drugačne majice in podobno.

Takrat sem si začela delati zapiske, kaj vse bi vključila v priročnik, če bi ta pač nekoč nastal.

No, potem pa sva dobila otroka in je vse preostalo postalo težje dosegljivo in se znašlo na stranskem tiru. Potem se je zgodila še Vuelta, pa Primoževa zmaga in takrat se mi je zdelo, da je ta dirka ponudila vse, kar kolesarstvo lahko ponudi, in da bi bilo celotno zgodbo, ki jo želim napisati, smiselno postaviti na primer Vuelte.

V pisanju se sicer vračam na lanska Tour in Giro, ampak okvir ostaja Vuelta.

V središču knjige je lanska Vuelta, na kateri je Roglič zmagal in postal prvi Slovenec s skupno zmago na tritedenski dirki, na zmagovalnem odru pa se mu je na 3. mestu pridružil še Tadej Pogačar. V središču knjige je lanska Vuelta, na kateri je Roglič zmagal in postal prvi Slovenec s skupno zmago na tritedenski dirki, na zmagovalnem odru pa se mu je na 3. mestu pridružil še Tadej Pogačar. Foto: Getty Images

Na začetku sem se zelo zagnala, a je bilo moje pisanje preveč sterilno, preveč klinično, vsaj v mojih očeh.

Vse skupaj sem za nekaj časa odložila, pustila pri miru, nato pa sem se aprila spet spomnila, da bi bilo pred Tourom smiselno vse skupaj spraviti v neko končno obliko. Takrat sem imela približno 70 odstotkov narejenega.

Potem pa smo se zagnali kot nori in se še nismo ustavili.

Kakšno vlogo je pri tem odigrala pandemija novega koronavirusa?

Če sem malo sebična, lahko rečem, da je bila pandemija koristna samo zaradi knjige. Brez nje bi bili vsi trije, s Primožem na čelu, neprestano na dirkah ali pa bi bila midva z Levom sama doma in za knjigo nikakor ne bi bilo časa. Vse je odvisno od perspektive.

Primož Roglič Lora Foto: Peter Podobnik/Sportida Kako je sicer potovati z enoletnikom, ki se neprestano giba in raziskuje svet? Je težje kot na Vuelti, kjer je bil star dva, tri mesece in je še zdržal v vozičku ali lupinici? Spomnim se vaju, ko sta prišla na cilj predzadnje etape Vuelte in so bile vremenske razmere vse prej kot prijazne. Zdelo se mi je zelo pogumno, da ste se s sinom odpravili na tako pot. Kako vi gledate na Vuelto v tem pogledu?

Ne mislim, da sem bila frajerka, prav tako ne, da je bilo to z moje strani neumno. Morda je bil mali občasno res izpostavljen kakšni resni situaciji, ampak verjamem, da če starša ni strah, potem tudi otroka ni. Če bi se počutila negotovo, se tega zagotovo ne bi lotila. Imela sem popolno podporo družine oziroma njihov "žegen", če lahko tako rečem. Pomagalo mi je ogromno ljudi. No, zdaj pa je zgodba precej drugačna.

Je aktivno do konca in naprej?

Res je. Sina zdaj kar naprej polivam z razkužilom, saj je v letih, ko se dotika prav vsega, ko hoče "pošravfati" vsako kolo, ki ga vidi … Da, zdaj je težje, kot je bilo takrat.

Precej živčno je vse skupaj, po eni strani gledam dirko, po drugi gledam sina, pa spet dirko, pa spet otroka … Če imate otroke, veste, kaj vse počnejo (smeh, op. a.).

Je ravno zaradi porazdelitve vašega fokusa spremljanje Primoža na dirkah manj stresno kot prej?

Joj, ne. Še bolj sem nervozna kot prej. Morda tudi zato, ker so se dirke v tej sezoni šele začele in sem se tega občutka odvadila. Po vsaki etapi bo lažje. Zdaj sem bila res zelo zelo nervozna in to otrok čuti. Navsezadnje smo vsi samo ljudje. Upam, da bo vedno lažje.

Lora z malim Levom na predzadnji etapi lanske Vuelte Lora z malim Levom na predzadnji etapi lanske Vuelte Foto: Twitter

Potujete z avtodomom. Brez hiše na kolesih najbrž ne bi šlo.

Res je. Že od 23. julija smo na poti. V avtodomu imam vse pri roki, tudi vse, kar potrebujem za sina, poleg tega je avtodom edina spalnica, v kateri Lev dejansko spi. Ob tem se nam ni treba ves čas seliti iz enega apartmaja v drugega, kar je zlata vredno.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 39
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin