Sin Tomaža Humarja želi biti najmlajši človek, ki je prekolesaril svet

Če se do ciljne točke – Debrecen na Madžarskem, ki je hkrati tudi njegova izhodiščna točka – vrne do 4. marca 2016, bo starostni rekord njegov.

Z zdravstvenimi težavami in slabo finančno popotnico na pot

Sin znanega alpinista Tomaža Humarja, ki je umrl leta 2009, se je na kolesarsko popotovanje okoli zemeljske oble podal 3. avgusta letos. Z zdravstvenimi težavami na plečih in slabo finančno popotnico.

Poldrugi mesec pred predvidenim odhodom je namreč nerodno padel, si pri tem poškodoval obraz – dobil je 20 šivov, brazgotine si še danes ščiti z debelo plastjo zaščitne kreme – ter dodobra načel živce, ki jih je moral enakomerno razdeliti med maturitetne obveznosti, s katerimi je sklenil srednješolsko izobraževanje, in kolesarske priprave.

Pri sponzorjih je bil ničodstotno uspešen, kot je zapisal na svoji spletni strani, to pa ga je še dodatno utrdilo v veri, da se lahko stoodstotno zanese samo nase.

Najlažje bi bilo s prstom kazati na druge, a tega ne bo počel

Večina ljudi bi se ob takem razpletu dogodkov zamislila, češ, da jim usoda verjetno sporoča, da jim pot ni usojena, a Tomaž razmišlja ravno obratno. "Najlažje bi bilo reči, da mi ni usojeno, in se smiliti samemu sebi ter vse življenje s prstom kazati na nekaj ali nekoga kot razlog za osebni neuspeh. Sam sem to dojel kot preizkus, kako močno si tega želim. Očitno dovolj!"

Vesel, da se ni predal ob prvi oviri

Poudaril je, da za takšen projekt ne smeš imeti pomislekov, pač pa neomajno vero in nekaj sreče.

"Za ta projekt sem na kocko postavil vse, kar sem imel, in zdaj po več kot 145 dneh na poti lahko rečem, da sem vesel, da se nisem predal ob prvi oviri. Na tiste težke dni zdaj gledam povsem drugače, kot bi, če bi se vdal vnaprej. Ni še konec, želim si le, da bi se domov vrnil živ, zdrav in nepoškodovan. Preostalo ni pomembno. Če bo padel rekord, pa super. Potem bom vesel, srečen in hvaležen."

Če bi znal odgovoriti na vprašanje 'zakaj', verjetno sploh ne bi šel na pot

Ob vprašanju, kaj ga je sploh gnalo na pot, ostaja skrivnosten. "Če bi vedel, verjetno sploh ne bi šel. Včasih je ravno to zadosten razlog, da greš. Naj pri tem ostane, čeprav je razlogov mnogo več."

Pravi, da mu vprašanje o razlogih za odhod zastavlja skorajda vsak, ki ga sreča, njemu pa ob tem po glavi roji zgolj besedilo skladbe Mi plešemo skupine Prljavo kazalište, kjer se del besedila glasi: I zato, što sam tako mlad. (Zato, ker sem tako mlad.)

"Jugo rock me drži pokonci ob težkih dneh. Ta razlog mi je še najbolj všeč," pravi in dodaja: "Ne gre za dokazovanje ega, ampak zgolj za to, da veš, da zmoreš, če nekaj res hočeš. Gre za občutek, ki se ga ne da kupiti, lahko pa si ga prigaraš! V prvi vrsti gre zase, v drugi za družino, v tretji pa za narod!"

Z motivacijo nima težav. Pravi, da je glede na to, v kakšnem položaju se je znašel pred pol leta, hvaležen za vsak še tako "prekleto težak dan".

Vse nosi s seboj

Tomaž po svetu potuje s kolesom Trek fx 7.4. Pravi, da ni najlažji, ni najdražji, ima pa značaj, podoben svojemu lastniku. S seboj nosi 35-litrski nahrbtnik, ki, odvisno od etape, tehta med šest in deset kilogramov.

Za komunikacijo z domovino uporablja izključno brezžično povezavo, torej Wi-Fi, saj bi bili sicer stroški telefonskih pogovorov astronomski.

"Z domačimi se slišimo, a bolj kot stik po telefonu mi je pomemben stik preko misli. Prazna glava je za take podvige najboljša. Preveč informaciji bi mi zgolj jemalo koncentracijo, oziroma, če povem na kratko, z dogajanjem v Sloveniji nisem na tekočem."

Za vse na poti skrbi sam. Prenočišča si poišče prek spletnega portala Couchsurfing, kar pomeni, da prenočuje pri domačinih in tako kar največ odnese od poti. To je najcenejša pot, pri tem pa spoznava nove ljudi in izve marsikaj zanimivega, kar mu lahko olajša pot. "Če me boste gostili, boste najbrž priča utrujenemu najstniku, ki nujno potrebuje prho in ki bi mu prijalo kakih 20 hamburgerjev," je zapisal na uradni spletni strani projekta.

Pravi, da so ti ljudje dodana vrednost na njegovi poti, ter da se povsod najdejo dobri ljudje in lepi kraji.

"Večina mi pravi, da sem nor, pa še prav imajo!"