Znanstveniki: Zemlja ima šest, ne sedem celin

Glede na raziskave znanstvenikov z Univerze v Derbyju se Evropa in Severna Amerika geološko še nista povsem ločili, čeprav je desetletja veljalo prepričanje, da se je to zgodilo pred več kot 50 milijoni let.

Raziskavo, ki jo je vodil geolog Jordan Phethean z Univerze v Derbyju, so izvedli v severnem Atlantiku in Srednjeatlantskem grebenu, kjer se evrazijska in severnoameriška tektonska plošča razmikata. "Severnoameriška in evrazijska tektonska plošča se pravzaprav še nista popolnoma ločili, kot se običajno domneva, da se je zgodilo pred 52 milijoni let," je povedal Phethean.

Večina učbenikov opisuje Srednjeatlantski hrbet kot brazgotino starodavnega kontinentalnega razkola, ki je med ploščama pustil ocean. Vendar Phethean in njegova ekipa trdijo, da ta proces še ni končan. Po njihovi razlagi sta plošči še vedno povezani na geološko pomembne načine, izsledke raziskave, objavljene v ugledni geološki reviji Gondwana Research, povzema Index.hr.

Ključna je Islandija

Islandija je ključna za to zgodbo. Otok leži sredi Srednjeatlantskega grebena in je dolgo veljal za dokaz, da sta se plošči ločili in da je nastalo vrzel zapolnila magma iz globin Zemlje. Vendar pa nova študija ponuja drugačno razlago.

Znanstveniki, ki sodelujejo v novi študiji, Islandijo in bližnji greben Grenlandije, Islandije in Ferskih otokov ne vidijo le kot vulkanske strukture, temveč kot del večje entitete, ki vsebuje fragmente kontinentalne skorje, povezane tako z Evropo kot Severno Ameriko. Za takšno okolje predlagajo novo ime: "razcepljena oceanska magmatska planota" (ROMP).

"Bistvo ni v tem, da se bodo celine ponovno povezale, ampak da meja med njimi ni preprosta ločilna črta skozi ocean," pojasnjuje Phethean.

Svoje odkritje je opisal z nazorno primerjavo z geološkim ekvivalentom najdbe Atlantide, saj so, kot pravi, odkrili "fragmente izgubljene celine, potopljene pod morjem in prekrite s kilometri tankih plasti lave".

Zakaj je to pomembno?

Če bo Phetheanova razlaga potrjena, bi lahko spremenila način, kako znanstveniki opredeljujejo meje celin na območjih, kjer se te še vedno odmikajo. To bi lahko izboljšalo modele gibanja plošč, ki se uporabljajo pri preučevanju starodavnih oceanov in podnebja, pa tudi pri ocenjevanju seizmičnega tveganja vzdolž starih celinskih robov.

Poleg tega sta celinska in vulkanska skorja pogosto povezani z različnimi mineralnimi viri, zato ima lahko natančnejše kartiranje ostankov celinskega materiala pod oceanom tudi praktične posledice za prihodnje geološke raziskave.

Znanstveniki napovedujejo, da v naslednjih korakih načrtujejo podrobnejše analize islandskih vulkanskih kamnin, računalniške simulacije in izdelavo dodatnih tektonskih modelov, s katerimi bodo preverili, ali se pod plastmi lave resnično skrivajo ostanki nekdanje celine.

"Zadeva je bolj zapletena, kot smo mislili"

Hrvaška seizmologinja Iva Dasović z Geofizikalnega inštituta Andrije Mohorovičića v Zagrebu poudarja, da celina in tektonska oziroma litosferska plošča nista sinonima.

"Članek v bistvu nakazuje, da je ločitev severnoameriške in evrazijske tektonske plošče na drugačni stopnji in da je zadeva bolj zapletena, kot smo mislili prej," je povedala seizmologinja.

"Na nek način je pričakovati, da bomo morali v prihodnosti spremeniti nekatera razumevanja in da se bodo procesi verjetno izkazali za bolj kompleksne ali nekoliko drugačne, kot smo mislili do zdaj. Imamo veliko več različnih meritev in opazovanj ter boljšo ločljivost – predvsem oddaljene, satelitske meritve, ki so še posebej pomembne v oceanih in morjih, kjer nekatere klasične meritve niso mogoče," je pojasnila Dasović.