Tour de France
Petek, 6. 7. 2018, 16.34
1 leto, 9 mesecev
Rupert Guinness, poročevalska legenda francoske pentlje
Novinar, ki že 30 let poroča s francoskega Toura: Rogličev čas prihaja #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,56
Avstralec Rupert Guinness je novinarska legenda Dirke po Franciji. Letos bo najpomembnejšo kolesarsko dirko na svetu kot novinar časnika The Sydney Morning Herald spremljal že tridesetič (!). Čeprav se raje prepusti pričakovanju nepričakovanega, meni, da se nam obeta izjemno razburljiv Tour. Včerajšnji sovražni sprejem Chrisa Froooma na predstavitvi ekip je napoved ne prav tople dobrodošlice za štirikratnega zmagovalca francoske pentlje. Koga si želi videti v rumenem, kaj pričakuje od Primoža Rogliča ter kaj izpostavlja kot vrhunce in najbolj temačne trenutke zadnjih 30 francoskih Tourov?
Rupert Guinness velja za enega najbolj izkušenih avstralskih športnih novinarjev. Poroča predvsem o kolesarstvu, ragbiju in veslanju. Napisal je 13 knjig, te dni pa je v Franciji, kjer bo kot novinar avstralskega časnika The Sydney Morning Herald že 30. spremljal največjo kolesarsko dirko na svetu Tour de France. Guinness se kolesarstvu posveča tudi v prostem času. Aprila je v okviru kolesarske avanture Indian Pacific Wheel Race prevozil 5.500 kilometrov čez Avstralijo, nekaj tudi v družbi slovenske kolesarke Bernarde Jurič.
Avstralski športni novinar Rupert Guinness spremlja že svojo 30. Dirko po Franciji.
Kaj pričakujete od letošnjega Toura?
Z leti sem se naučil, da nimam prevelikih pričakovanj. Raje pričakujem nepričakovano, verjamem pa, da bo za Chrisa Frooma to peklenski Tour. Marsikdo najbrž upa, da še vedno čuti posledice napora, ki ga je prinesel Giro. Poleg tega je tukaj še primer s salbutamolom, zanima me, kako se ga je vse to dotaknilo. Verjetno bo frustracije skušal obrniti sebi v prid, v bolj agresivno vožnjo.
Hladen sprejem ekipe Sky na predstavitvi ekip na letošnjem Touru:
Mislim, da se nam obeta razburljiv Tour, me pa skrbi, kaj vse Frooma čaka ob trasi. Že pred leti so vanj metali urin, poleg tega je že sinoči na predstavitvi ekip doživel zelo negativen sprejem. Ljudje so ga izžvižgali, kar dva dni pred začetkom Toura ne napoveduje nič dobrega. Želim mu vse dobro, tako kot tudi drugi, se pa bojim, da bo primer salbutamola tako ali drugače vplival na Tour.
Čeprav sta ga Svetovna protidopinška agencija (Wada) in Mednarodna kolesarska zveza (UCI) oprostili domnevne zlorabe, verjamem, da njegova odločitev, da tudi v vmesnem obdobju tekmuje, ni bila pravilna. Mislim, da bi celotna ekipa morala prostovoljno počivati, dokler se primer ne razreši, in da je zaradi tega primera kolesarstvo utrpelo veliko škodo.
Kot Avstralca ga najbolj zanima, kaj bo bo pokazal avstralski kolesar Richie Porte, zmagovalec Dirke po Švici.
Katere kolesarje pričakujete v središču pozornosti?
Kot Avstralca me zanima predvsem to, kako se bo izkazal Richie Porte (BMC), kako bo kljuboval Froomu. Mislim, da je Porte v življenjski formi, na predstavitvi ekip je bil videti zelo močan, v Francijo je pripotoval na krilih zmage na Dirki po Švici. Zelo me zanima tudi, kako se bo obnesla ekipa Movistarja, ki ima kar tri mogoče kapetane oz. favorite za uspeh v skupni razvrstitvi: Alejandra Valverdeja, Naira Quintano in Mikela Lando.
Sicer pa menim, da je krog favoritov za rumeno majico letos izjemno širok, vsaj deset kolesarjev se lahko bori za mesto na zmagovalnem odru. Pričakujem pa, da se bo nabor prepolovil že po ponedeljkovem ekipnem kronometru.
Rogličev čas še prihaja, napoveduje Guinness.
Kakšen Tour napovedujete Primožu Rogliču?
Zelo zanimivo ga bo spremljati. Menim, da je izjemen kolesar in da bo želel preveriti, kako bi mu šlo v lovu na skupno razvrstitev. Mislim, da bo treba nanj računati predvsem na ekipnem in posamičnem kronometru, sam pa ima verjetno ambicije predvsem na daljših gorskih etapah, ki bodo na sporedu v nadaljevanju Toura.
Njegovo zgodbo bom vsekakor spremljal. Verjamem, da Primožev čas šele prihaja.
To je za vas 30. Tour de France. Kako ste dobili priložnost na prvem?
Pravzaprav se je zgodilo povsem po naključju. Nekega dne sem v Avstraliji naletel na časopis Winning Magazine, ki ga izdajajo v Bruslju. Pisal sem uredniku, ki sem ga poznal že od prej, ali bi morda potrebovali novinarja, saj so bile moje sanje, da bi pokrival Tour in preostale večje kolesarske dirke v Evropi.
Presenetil me je z odgovorom, da zapušča revijo in da iščejo urednika. Vprašal me je, ali me zanima delo. Seveda me je. Kupil sem enosmerno vozovnico do Bruslja in za leto dni prevzel delo urednika. No, mislil sem, da bo trajalo leto dni, a sem se po preteku leta odločil ostati v Evropi. Pristal sem pri kolesarski reviji VeloNews in poleg tega pisal še za različne avstralske časopise. To sem počel do leta 1995, ko sem se vrnil v Avstralijo.
Za Chrisa Frooma bo to peklenski Tour, napoveduje sogovornik. V Keniji rojenega britanskega kolesarja so izžvižgali že na sinočnji predstavitvi ekip.
Bi lahko izbrali najlepši in najbolj dramatičen trenutek na zadnjih 30 Tourih, ki ste jim spremljali na prizorišču?
Ravno danes pripravljam članek o tej temi. Za časopis The Sydney Herald Tribune moram izbrati deset najbolj nepozabnih trenutkov na Dirki po Franciji. Nisem se še odločil, si bom pa zagotovo najbolj zapomnil svoj prvi Tour. Poseben je bil tudi zato, ker sem vsak dan pisal dnevnik poznejšega zmagovalca Stephena Rocha.
Pa seveda Tour leta 2011, ko je zmagal Cadel Ewans in postal prvi Avstralec, ki je kadarkoli zmagal na francoski pentlji. Sanjal sem o tem, da bom nekega dne poročal o avstralskem zmagovalcu Toura, in sanje so se mi uresničile.
Žal so se dogajale tudi tragedije. Ena največjih se je zgodila leta 1995, ko je na Touru umrl italijanski kolesar Fabio Casartelli. To je bila nedvomno najnižja točka Toura. Poročanje o Fabievi smrti me je zaznamovalo za dolga leta. Bilo je grozno in še vedno se spomnim tega dne in prihodnjih, ko je karavana šla dalje. Tako je to na Touru.
Italijanski kolesar Fabio Casartelli se je leta 1995 smrtno ponesrečil med spustom z vrha Col du Portet d'Aspet.
Je spremljanje francoskega Toura privilegij?
Nisem prepričan, da je ravno privilegij, sem pa nedvomno zelo hvaležen za to priložnost. Bil sem že za prvo, ki se mi je ponudila leta 1987, kaj šele za trideseto. Tour de France je brez dvoma eden največjih športnih dogodkov na svetu. Čeprav so nekatere francoske pentlje manj razburljive kot druge, je celoten francoski paket še vedno izjemen, kolesarji, ki se jim uspe uvrstiti v ekipo za Tour, pa so v življenjski formi. Z zmanjšanjem ekip z devetih na osem kolesarjev si je mesto še težje zagotoviti kot prej.
Dirka po Franciji traja tri tedne, kolesarji bodo prevozili 3.351 kilometrov. Kaj je najtežje z novinarskega vidika?
Vsekakor logistika. Vsakodnevno potovanje, iskanje hotelov, prijavljanje v hotel, odjavljanje. Čeprav je etapa dolga, na primer, 200 kilometrov, jih mi dnevno prevozimo precej več, na primer 400 kilometrov. Dlje ko traja dirka, bolj zahtevno je vse skupaj. Hkrati je poseben izziv, ko skušaš ohraniti mirno glavo in ne dovoliš, da bi ti zaradi utrujenosti stvari prišle do živega.
Guinnessa zanima, kako se bo obneslo trojno vodstvo Movistarja. Kdo bo na koncu prevzel kapetansko vlogo: Mikel Landa, Alejandro Velverde ali Nairo Quintana?
Dirko spremljam v novinarskem avtu, ki si ga delim s še tremi kolegi. S Toura poročam za avstralski časopis The Sydney Morning Herald. Iz tega medija sem na Touru edini novinar, če bi se zgodilo, da bi kateri od avstralskih kolesarjev – letos jih je v karavani 11 – vodil v skupni razvrstitvi ali bil blizu zmage, kot je leta 2011 uspelo Cadelu Ewansu, pa bi se mi verjetno pridružil še naš novinar, ki dela v Londonu.
Dirko spremljamo tako, da se najprej zapeljemo na štart etape, kjer poberemo izjave, nato pa se zapeljemo do cilja, kjer v novinarskem središču v neposrednem televizijskem prenosu spremljamo zadnji dve uri dirke. Spremljamo jo tudi prek družbenih omrežij, kjer ekipe sproti objavljano novice s trase, in prek radijske postaje oz. radio tura, s katerim so povezana vsa medijska vozila.
Tudi tam dobimo ogromno informacij o dogajanju med samo etapo, izvemo za detajle, kot so počene zračnice, padci, pobegi in podobno. Na cilju potem znova poberemo izjave, običajno se to dogaja pred avtobusi kolesarskih ekip. Če nam logistika dopušča, včasih odidemo tudi na sam cilj. Vse je odvisno od narave etape, od bližine novinarskega središča.
Delo običajno končamo do 20. ure, potem nas čaka iskanje hotelov in restavracij, kjer dokončamo delo. Ni ravno uživanje, je pa naše delo.
Na Touru ga zanimajo tudi zgodbe, ki presegajo športne okvire. Mediji vsako leto poročajo tudi o brivcu, ki na Touru skrbi za bolj estetski videz kolesarjev.
Ali se osredotočate predvsem na ožjo športno plot ali presegate to mejo?
Da, poleg glavnih športnih tem spremljamo tudi zgodbe, ki presegajo športne okvire. Na Touru je ogromno zanimivih ljudi, ki niso nujno kolesarji. Srečujemo filmske zvezdnike, športne zvezde iz drugih športov, politike, vključno s predsednikom Francije … Videvamo tudi veliko ljudi, ki so tam iz dobrodelnih vzgibov, zaradi promocije prihajajočih dogodkov in podobnega, kar lahko objavimo tudi v drugih rubrikah, ne samo športnih.
Francosko pentljo je s sedmimi zmagami nedvomno zaznamoval tudi Lance Armstrong, ki pa so mu po dokazani uporabi dopinga odvzeli vseh sedem naslovom. Se strinjate s tem?
Da, mislim, da si je Lance to zaslužil. Njegovo priznanje uporabe prepovedanih sredstev je bila potrditev tistega, kar se je že dalj časa govorilo.
Lance Armstrong je zasluženo ostal brez vseh sedmih zmag na francoski pentlji, meni Guinness. Ga pa moti nedoslednost na področju kaznovanja kolesarjev.
Se pa, kar zadeva kaznovanje kolesarjev, bojim, da pri tem nismo dosledni. Armstrong je dobil dosmrtno prepoved udejstvovanja v športu, ne vem, ali je to potrebno. Če je on dobil takšno kazen, bi morala večja kazen doleteti še koga.
Vprašanje dopinga v kolesarstvu je še vedno zelo zmedeno, po mojem mnenju na tem področju ni bilo narejeno dovolj.
Mislim, da je v protidopinškem sistemu preveč lukenj, bojim pa se, da gre za temo, ki ji nikoli ne bomo prišli povsem do dna.
