Torek, 1. 5. 2018, 12.30
5 let, 11 mesecev
Bernarda Jurič, pustolovka na kolesu
Če bi štel samo rezultat, bi se po beli črti vozila doma #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,90
1
"Sebe nikakor nimam za ultrakolesarko. Sem samo ženska pri 45 letih, ki ji kolesarjenje predstavlja avanturo, pustolovščino, sproščanje, doživljanje, spremljanje sveta z vsemi čutili," pravi Bernarda Jurič, ki se je pravkar vrnila iz Avstralije, kjer je okviru kolesarske avanture Indian Pacific Wheel Race v 28 dneh prevozila 5.500 kilometrov. A precej več kot kilometri ji pomenijo zgodbe s poti.
Zadnje kilometre je prepeljala v družbi avstralskega novinarja in kolesarja Ruperta Guinnessa, spodbujali pa so jo tudi v Sydneyju živeči Slovenci.
45-letna Bernarda Jurič je pred dvema tednoma v Tihi ocean namočila svoje kolo. Tega seveda ni počela iz objestnosti, ampak je na tak način zaznamovala sklepno dejanje svoje kolesarske pustolovščine, ki jo je vodila od Indijskega do Tihega oceana, od Pertha na zahodu Avstralije do Sydneyja na vzhodu.
V okviru kolesarske avanture Indian Pacific Wheel Race (IPWR), ki so jo zaradi smrti enega od udeležencev na lanski dirki organizatorji odpovedali, udeleženci pa so jo kljub temu odpeljali in pri tem sledili svojim pravilom in sami nosili odgovornost zase, je energična magistra znanosti tehničnega varstva okolja prepeljala 5.500 kilometrov. Za pot, ki jo je okušala z vsemi čutili in se pri tem požvižgala na namišljeno bitko s štoparico, je potrebovala 27 dni, dve uri in 15 minut.
O izzivih, ki so jo čakali na poti, spoštljivosti in prisrčnosti ljudi ob progi, na progi in cilju smo se pogovarjali na njen prvi delovni dan po pustolovščini, ki jo bo konec maja nadgradila s posebnim humanitarnim kolesarskim projektom, ki ga boste lahko spremljali tudi na Siol.net.
Kolesarska dirka IPWR velja za eno najtežjih preizkušenj na svetu, saj se morajo tekmovalci na progi znajti sami. Kolesarijo brez spremljevalne ekipe, za vse morajo poskrbeti sami. Poleg kilometrine jim težave povzročajo ekstremne vremenske razmere, od temperatur, ki se dvignejo precej nad 40 stopinj Celzija do vetra in vožnje po prometnih cestah, kjer gospodarijo t. i. road traini (cestni vlaki) z več prikolicami, da o nadležnih insektih in strupenih kačah niti ne govorimo.
Pravkar ste se vrnili iz Avstralije, kjer ste prekolesarili 5.500 kilometrov. Si ne boste privoščili dopusta, ali je to bil dopust?
To je bil dopust, sestavljen iz dopusta, ki mi pripada, in iz neplačanega.
Zame je kolesarjenje avantura, pustolovščina, sproščanje, doživljanje, kolesarjenje s spremljanjem sveta z vsemi čutili, vidom, vonjem, sluhom, tipom … Kolesarskih dirk se ne udeležujem, mi ne ustrezajo.
Tudi Indian Pacific Wheel Race je bila prvotno dirka, ki pa so jo organizatorji le mesec dni pred štartom odpovedali oz. spremenili iz dirke (race) v vožnjo (ride) …
Res je, pa tudi prej ni šlo za dirko v pravem pomenu besede. Zame je dirka, kot je na primer dirka Po Sloveniji, kolesarsko tekmovanje, ki je sestavljeno iz več etap, z zaprto cesto, kjer je v ospredju merjenje časa …
Zame pa je to, kar jaz počnem, bolj avantura na kolesu, kolesarjenje v svobodnejši obliki. Ko greš na pustolovščino brez spodnjih hlač, brez kreme za obraz, brez vsega … Ko si popolnoma svoboden.
To dirko sem dolgo čakala. To so bile moje sanje. Poznate občutek, ko te nekaj zagrabi in ne popusti? No, tako jaz doživljam Avstralijo.
Trasa od Pertha do Sydneya meri 5.500 kilometrov.
Res je, dirko so zaradi smrti enega od udeležencev, Mika Halla, odpovedali, to pa je bil tudi razlog, da so jo februarja letos iz dirke (race) spremenili v ride (vožnjo). Menda se je primer zaradi odgovornosti za njegovo smrt zapletel pred sodiščem.
Mike Hall je na neki način postal legenda, sprožil pa je tudi razmišljanje in zavedanje o pomenu počitka in spanja na takih dirkah. Verjetno je umrl prav zaradi pomanjkanja naštetega (na zadnjem delu trase ga je zbil avtomobil, op. a.)
Z ukinitvijo dirke in uvedbo "rida" so organizatorji odgovornost prestavili na naša ramena.
Na dirko je bilo prvotno prijavljenih 66 kolesarjev v posamični kategoriji in še nekaj v kategoriji štafet, po ukinitvi dirke se nas je "rida" udeležilo 54 kolesarjev.
Peljala se je tudi po najdaljši (146 km) ravni avstralski cesti.
Koliko je bilo med njimi žensk?
Bilo nas je 11, samo dve iz Evrope, od tega so štiri vozile štafeto, vsaka svoj odsek.
Kakšna so bila pravila tega tekmovanja pred odpovedjo? Najpomembnejše je, če prav razumem, pravilo samooskrbe, da je torej vsa hrana, pijača, nočitev v rokah udeležencev?
Organizatorji so nam dva dnva pred štartom na družabnem srečanju povedali, da je edino pravilo, ki ga moramo oz. ga naj upoštevamo, zagotavljanje varnosti. Seznanili so nas z nevarnostmi, opisali pot ter nam svetovali, naj si ustvarimo svoja pravila in jih upoštevamo. Ker ni šlo za uradno dirko, so nam dali proste roke.
Če bi se strogo držali pravil, bi to na primer pomenilo, da od ljudi, ki so me spodbujali ob progi, ne bi smela vzeti niti banane, pa sem vseeno jo. Na koncu smo ugotovili, da ni pravil, vsak si postavi svoja.
Poleg kilometrov so udeležencem dirke nagajali tudi nadležni insekti.
Vzdušje ob progi je bilo neverjetno, tudi ljudje, ki so nas spremljali prek spletne strani Dotwatchers in GPS-sledilnika, ali so nas čakali ob cesti, so bili čudoviti. Od mamic z dojenčki, otrok na malih kolesih, nekateri so z nami odpeljali nekaj kilometrov poti, nas fotografirali … Spremljali so nas s tako globokim spoštovanjem, da to zelo težko opišem z besedami. Ljudje so se nam zahvaljevali, ker smo se z njimi pogovarjali … Spomnim se gospoda, ki je bil neverjetno hvaležen, ker sem od njega sprejela čokolado in banano. Neverjetno, res.
Najlepše zgodbe pa so se spletle z ljudmi, ki so nas gostili na svojem domu. Tako me je recimo na veliko noč neki gospod, ki me je spremljal prek aplikacije, povabil domov na večerjo z njegovo družino, omogočili so mi tudi prenočitev. Prav ta gospod je tudi lani spremljali udeležence dirke, na kateri je umrl Mike. Pripovedoval mi je zgodbo o srečanju z njim na bencinski črpalki, menda je bil videti utrujen in povsem odklopljen od tega sveta.
Zgodilo se mi je tudi, da sem ostala brez energije za vse moje aplikacije in svetilko na čeladi, zato sem se znašla v situaciji, ko mi ni preostalo drugega, kot da sredi noči potrkam na vrata neznane hiše in prosim za pomoč. Sprejeli so me brez kakršnihkoli vprašanj, mi ponudili prenočišče. Navaden jogi, a je bilo dovolj. Še danes sem zelo hvaležna za take trenutke.
Štirikrat sem prespala pri gostiteljih, kar po pravilih, če bi šlo za dirko, ne bi smela, večino časa pa sem prenočila v šotoru in motelih ob cesti, če so bili prosti oziroma odprti.
Na poti ste srečali ogromno zanimivih ljudi …
Res je, tudi Richarda Vollebregta iz Moss Vala, ki je leta 2006 v osmih dneh, desetih urah in 57 minutah s spremstvom prevozil 3.950 kilometrov od Pertha do Sydneyja ter po 14 letih postavil nov rekord in se vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov.
Spremljal me je prek interneta in me čakal ob cesti, me povabil na večerjo in pivo. Ker je bil edini hotel v mestu zaseden, mi je ponudil, da lahko prenočim pri njem doma, kjer ima ogromno zbirko koles in nagrado za rekord. Med nami so se spletle res lepe vezi.
Na poti se je spopadala z ekstremnimi pogoji. Od vročine in vetra do tovornjakov, insektov, opeklin ...
Ali sami sebe smatrate za ultrakolesarko, kot so vas označili mediji?
Ne, sem povsem povprečna kolesarka, … Kaj sploh je ultra? Vem, da je to oznaka za izredno dolge vožnje, daljše od 300 kilometrov oz. več kot 12-urne maratone, ampak kaj sploh je izredno dolga razdalja? Kje je meja? Za nekoga je lahko ultra že 10 kilometrov! Meje so samo v glavah.
V primeru moje avstralske pustolovščine je bilo moje edino vodilo to, da štartam pri Indijskem oceanu in končam pri Pacifiku, saj velja neko nepisano pravilo, da ko odkljukaš to razdaljo, kolo pomočiš v Pacifik. To sem tudi storila blizu Operne hiše v Sydneyju, kjer se je moja pustolovščina končala.
Bolj kot ultra dolga pot prek Avstralije so bili ultra pogoji, ki so se pojavljali na poti. S tem mislim na vročino, temperature do 43 stopinj Celzija, hladne noči, veter v prsi s hitrostjo več kot 30 kilometrov na uro, pa na zahtevnost samooskrbe, nastanitve, higiene.
Več kot 98 odstotkov časa sem bila brez telefonskega signala, pogosto tudi brez satelitov za navigacijo. Za nameček so nas ogrožali še cestni vlaki, insekti in povsem drugače dimenzionirani klanci, kot smo jih vajeni.
Avstralski klanci so nagnjeni, kar še dodatno otežuje kolesarjenje navkreber.
Naklon klancev sem še razumela, čeprav so bil eni strmi kot hudič, po takšnih nisem vozila niti v Dolomitih ali Alpah. Klance so dodatno otežili še prečni nagibi ceste, ki imajo vlogo odvodnjavanja. Voziš po levi, v ovinku pa je razlika med desnim in levim robom ceste tudi več kot meter, saj ne veš, kam boš padel.
Bi vas zanimal nastop na dirki čez Ameriko (RAAM), kjer kolesarji vozijo razdaljo od zahodne do vzhodne obale ZDA? Poteka v eni sami potezi, v slogu "počivaj, kadar moraš in hočeš", kolesarji pa dnevno kolesarijo tudi več kot 22 ur. Po presoji ameriške revije Outside gre za najtežjo, najnapornejšo in najekstremnejšo športno preizkušnjo na svetu, kolesarji pa prevozijo skoraj pet tisoč kilometrov.
Ne, zato ker tam voziš s spremstvom, imaš pri roki maserja, zdravnika, hrano, tam je tvoja edina naloga kolesarjenje. Tam je pomemben samo čas, ne pa doživetje. Vidiš samo belo črto na cesti. Pa še zelo draga je.
"Nobena tekma, kjer je pomemben samo čas, me ne zanima."
Nobena tekma, kjer je pomemben edino čas, me ne zanima. 24-letni Abdullah Zeinab iz Melburna, ki je letos najhitreje prevozil IPWR, je po tekmi povedal, da je bilo edino, kar je videl na poti, bela črta.
Kako naj po The Great Ocean Road, ki velja za eno največjih znamenitosti Avstralije, ki je povrhu vsega označena še kot ena najlepših obalnih cest na svetu, vozim ponoči in gledam samo belo črto? Jaz te želje nisem imela.
Ne da se opisati, kako sem bila vesela, ko je vsak nov ovinek prinesel nov, lepši razgled.
Lepote na vsakem koraku ...
Ste trenutno v fazi, ko ste se prenajedli kolesa?
Ne. Čeprav sem imela res ogromno težav na poti, sem se kljub temu kar naprej smejala. Ta avantura so bile moje sanje, želja, ki sem jo uresničila po treh letih.
To je bil moj peti obisk Avstralije. Ko sem jo obiskala četrtič, sem napovedala, da se bom naslednjič vrnila s kolesom.
S tem petim obiskom je povezana še ena zgodba. V Sydneyju sem se točno po desetih letih srečala s prijateljico, ki se je preselila v Avstralijo. In tako kot takrat sva tudi tokrat na stopnicah Opere - no, pregnali so naju v park (smeh, op. p.) - nazdravili s šampanjcem.
Zdravica na cilju.
In če se vrnem k vprašanju o ultrakolesarjenju … Nikakor se ne želim primerjati z ultrakolesarji. Njihove misli so usmerjene tekmovalno, pri meni nikakor. Jaz sem ženska pri 45 letih! Kolesarjenje mi je veliko več kot samo kilometri, mojim kilometrom dajejo barvo občutki, ki sem jih doživela. Res pa je, da so cilji, ki si jih postavljam, velikokrat ne samo strmi, temveč tudi trnovi. Instant zadeve me ne zanimajo. Če bi želela samo kolesariti, potem bi se lahko doma vozila po beli črti.
Cestni vlaki (tovornjaki z več prikolicami) so največja nevarnost avstralskih cest.
Po kakšnih cestah ste vozili v Avstraliji?
Po glavnih cestah, po t. i. highwayu, razen v bližini Melbourna in Sydneya, kjer je avtocesta in je potrebno plačati cestnino.
Največja težava so tovornjaki, t. i. roadtraini, ki za seboj vlečejo tudi do pet prikolic in so težji od 200 ton, vozijo pa s hitrostjo 110 km/h na tempomat.
Vsi se morajo umikati tem cestnim pošastim – živali in druga vozila. Žal mnoge živali, predvsem govedo in kenguruji, ne preživijo, na cesti je ogromno število povoženih. Ostankov nihče ne pobira, zato je ob cesti na vsakih 100 metrov povožena žival, ki je obrok pticam ujedam.
Prav zaradi tovornjakov se mi je ravno na moj rojstni dan pripetila nesreča. Tovornjak od zadaj me je dobesedno zrinil s ceste, še dobro, da sem se odzvala tako nagonsko. Pri padcu sem presekala obe zračnici, zraven pa še oba obroča in na sprednjem verižniku dva zoba. Tega se na kraju nesreče ni dalo popraviti.
Takrat sem nekaj kilometrov prehodila ob kolesu, nato pa na avtoštop dobila prevoz s kombijem do 160 kilometrov oddaljenega, a najbližjega mesta za popravilo kolesa. Naslednji dan sem se vrnila na kraj, kjer se mi je zgodila nesreča, in nadaljevala pot, kar pomeni, da res nisem ubirala bližnjic in da sem prekolesarila vseh 5.500 kilometrov (smeh, op. p.).
Imela sem tudi težave z opeklinami. Že tretji dan me je pošteno opeklo sonce. Zaradi posledic sončnih opeklin sem po rokah in nogi dobila mehurje. Zdravila sem jih z mazilom, ki sem ga dobila v tamkajšnjem zdravstvenem domu. Očitno je bilo zelo učinkovito, saj se mi je uspelo izogniti infekciji, ki so mi jo številni napovedovali. No, mogoče sem se ji izognila tudi zaradi naravnih čistilcev, muh (smeh, op. p.). Ko pojejo vso tekočino s telesa, te pustijo pri miru.
Lahko rečem, da sem na tej poti pošteno izstopila iz svoje cone udobja.
Kakšna je bila vaša časovnica? 13. aprila ob 11.35 ste po 27 dneh pot končali v Sydneyju.
Načrtovala sem, da bom Avstralijo prekolesarila v 24 dneh, potem pa se je pot zaradi dneva počitka v Adelaidi, ki sem ga izkoristila za čiščenje oblačil, dneva, ki mi ga je vzela nesreča, in še enega, ki sem ga podaljšala zaradi prijateljice, raztegnila na 27 dni.
Z Avstralcem Rupertom Guinnessom sta se na trasi srečala večkrat.
Na zadnjem delu poti sem ponovno srečala Ruperta Guinnessa, avstralskega kolesarja in novinarja, ki redno spremlja tudi Dirko po Franciji, s katerim sva se nekajkrat srečala na poti. Zadnji dan sem se skupaj z njim in njegovimi prijatelji odpeljala do cilja.
Rupert mi je namignil, da je operno hišo v Sydneyju najlepše doživeti v dopoldanskih urah, ko je obsijana s soncem, in sem mu prisluhnila, sicer bi v cilj lahko prikolesarila že ponoči.
Objeta sta se zapeljala čez most Harbour Bridge v Sydneyju.
Globoko sem hvaležna za vso podporo, ki so mi jo nudili on in prijatelji, ki so ga spremljali na progi. Na zadnjih desetih kilometrih so se tudi meni pridružili trije navdušeni slovenski kolesarji, ki živijo v Sydneyju. Hvala vam, Klemen, Nejc in Matevž. Še zdaj slišim besede: Bravo, Bernarda, Slovenija.
Zadnjih 70 kilometrov sem odpeljala kot princeska. Skupaj z Rupertom sva se objeta prek ramen zapeljala čez sydneyjski most Harbour Bridge, priključevali so se nama preostali … Resnično sem uživala. Zdaj lahko rečem, da je Sydney moje najljubše avstralsko mesto.
Kolo je simbolično pomočila v Pacifik.
Kako je s higieno na poti?
Slabo. Las si nisem prala, zobne kreme mi je zmanjkalo po 14 dneh, enako velja za alkoholne robčke, ki jih je tam težko kupiti, kreme za obraz nisem imela, niti spodnjih hlač in nogavic … Pri meni ni bilo nič rezervnega (smeh, op. p.).
Imela sem poletni del garderobe, rokavčke, nogavčke za kolesarjenje, nepremočljiv anorak in eno zimsko oblačilo. To je to.
Kolesarski dres, v katerem je prevozila 5.500 kilometrov, je bil na koncu v precej slabem stanju.
Pred kolesarjenjem po Avstralskih Alpah sem si kupila zimske rokavice, neki kolesar pa mi je za višje ležeča območja posodil brezrokavnik. Ne da bi me poznal, mi je zaupal. Kakšno zaupanje, kakšna solidarnost! Telovnik sem mu seveda poslala po pošti. In sva spet pri občutkih, ki štejejo precej več kot kilometri.
"Počutila sem se povsem varno. Kolesa nisem niti enkrat zaklenila."
Kakšne nevarnosti so prežale nas vas?
Počutila sem se povsem varno. Mislim, da podatek, da ves ta čas niti enkrat nisem zaklenila kolesa, pove dovolj.
Seveda sem se zavedala, da se gibljem na območju, kjer so prisotne tudi kače in podobne živali, a verjamem v to, da so živali prijazne do tistega, ki jih spoštuje.
Ena od nevarnosti Avstralije so tudi strupene kače.
Za vsak primer sem imela solzivec, a sem ga izgubila že drugi dan. S seboj sem imela še švicarski nož, prihodnjič bi vzela še vžigalnik, ki bi mi v bivakih v avstralskih gorah prišel še kako prav.
Niti za trenutek me ni grabila panika, počutila sem se povsem varno.
Zanimiva je bila tudi vožnja v klanec … Pustimo zdaj to, da Avstralci vozijo po drugi strani ceste, kot smo vajeni, tega se nekako navadiš, težje se je navaditi na vožnjo v klanec, saj ceste zaradi odvodnjavanja visijo postrani. Groza. Veliko sem jih kar prehodila.
Najvišji vzpon je bil vzpon na Mt.Cope, ki je visok 1779 metrov. Skupaj se je nabralo za 37 kilometrov vzponov, kar je enako, kot če bi se 4.2-krat peljala na Mt. Everest (8848 metrov).
Žal je srečala tudi ogromno povoženih kengurujev.
Omenila bi še kenguruje. Ti so povoženi ležali na vsakem koraku. Verjetno sem videla več kot 500 mrtvih kengurujev, tudi po trije skupaj so ležali.
Bližnje srečanje s koalo je eden najlepših spominov, ki jih je prinesla iz Avstralije.
Kaj pa koale?
Tudi njih sem jih srečevala, z eno sem imela tudi bližnje srečanje. Bilo je tudi ogromno vombatov, to so najbližji sorodnik koal, lisic, zajcev, kač … tudi povoženih.
Edina stvar, ki sem se je bala, so bili tovornjaki. Z njimi se res ni igrati. Eden od udeležencev je prav zaradi občutka velike nevarnosti na cesti odstopil.
Kaj ste razmišljali na poti? 5.500 kilometrov je dolga razdalja, daljša, kot ste jo prevozili z avtom na prejšnjih štirih obiskih Avstralije.
Spomnim se, da sem si enkrat ponavljala kodo kreditne kartice, da je ne bi pozabila (glasen smeh, op. p.), na trenutke pa zaradi utrujenosti nisem razmišljala res o ničemer ….
V povprečju, če odštejem dan počitka in nesrečo, sem dnevno prevozila 220 kilometrov. Prve dni sem jih prevozila 320, nato samo po 120, pa potem spet več kot 260 kilometrov, in to pri 43 stopinjah Celzija. Najbolj ležeren je bil zadnji dan, ko sem do Operne hiše v Sydneyju prepeljala samo 70 kilometrov.
Marca lani ste na Finskem na tekaških smučeh pretekli 900 kilometrov, predlani ste prekolesarili Laponsko … Že od nekdaj na drugačen način preživljate dopust?
Tako je, moj dopust je pustolovščina, ne predstavljam si, da bi poležavala na plaži in v hotelu.
Kakšni so vaši pustolovski načrti v bližnji prihodnosti?
Prijavljena sem na dirko od North Capa do Tarife na jugu Španije (7.700 km, začetek 20. junija), spet pa me mika Avstralija. Ne morem prenehati razmišljati o dirki Race to The Rock, ki je na sporedu septembra. Lahko bi se je udeležila že letos, zakaj pa ne? Trasa je sicer krajša kot je bila IPWR, a zaradi pogojev še težja.
Pred tem si želim narediti še nekaj dobrodelnega. Razmišljam o projektu z naslovom Kolesari z mano in doniraj. Za vsak prevoženi kilometer prispevaj evro za sistem Botrstvo in spoznavaj Slovenijo.
Konec maja Bernarda Jurič pripravlja dobrodelni kolesarski projekt.
Pedala bom zavrtela 31. 5. 2018 ob polnoči, štartala bom od doma v Pleterjah pri Ptuju. Pot bo dolga tisoč kilometrov, končala jo bom v štirih dneh.
Traso poti in približen čas prihoda v posamezna mesta bom objavila skupaj s programom, ki ga pripravljam. Sledenje bo prek GPS-sledilca. Več bo znanega v začetku maja.
1