Po Sloveniji
Sobotni intervju
Matej Mohorič
Sobota, 14. 5. 2022, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Matej Mohorič
Skromni zvezdnik, ki ve, kako je, ko se prav vse zvezde poravnajo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,26
2
Gost sobotnega intervjuja je Matej Mohorič, trenutno peti kolesar sveta.
"Ko sem se pri spustu s Poggia ozrl nazaj in videl, da mi sledi samo Pogačar, sem si rekel, zdaj ali nikoli. Vedel sem, da Tadej svojega Toura ne bo tvegal zato, da bi na klancu navzdol lovil svojega prijatelja," se dogajanja ob zmagi na dirki Milano-Sanremo, dne, ko so se, kot pravi, vse zvezde poravnale, spominja Matej Mohorič, ki ima te dni polne roke dela. Kaj vse okupira njegov vsakdan, v katerega spravi več kot običajni smrtniki?
Za Matejem Mohoričem je izjemen spomladanski del sezone, z vrhuncem na dirki Milano-Sanremo, kjer je z elementom iz gorskega kolesarstva, potopno sedežno oporo, s Poggia kot blisk švignil do cilja in zmage v Sanremu. "Tisti dan so se vse zvezde poravnale," pravi 27-letni kolesar ekipe Bahrain-Victorious, ki je znan po izjemno študioznem pristopu do kolesarskih dirk. "Vse želim imeti razdelano. Sam se vedno posvetim detajlom, zato me kolegi hecajo, da sem na sestanku videti, kot da igram playstation. Češ da ne morem vedeti toliko potez vnaprej, ker to ni playstation. Čeprav se je že večkrat izkazalo, da je."
Z Mohoričem, petim kolesarjem lestvice Mednarodne kolesarske zveze, smo se sprehodili skozi zadnje desetletje, v katerem je od svetovnega mladinskega prvaka napredoval do najvišje kolesarske lige. Pogovarjali smo se o strukturiranju časa, pomembnosti dobre in kompatibilne ekipe, življenju po koncu športne kariere, razlogih za podarjanje pokalov in trofej, ter knjigah.
V kratkem bo namreč izšla biografija Mateja Mohoriča, ki do knjig goji poseben odnos. "Knjige mi ogromno pomenijo. Brez njih ne bi postal tako uspešen, kot sem. Ne samo kot kolesar, ampak tudi kot človek."
Še pred Dirko po Franciji bo izšla biografija Mateja Mohoriča. Avtor knjige je Uroš Buh, eden od avtorjev revije Bicikel, izšla pa bo pri založbi Aktivni mediji.
Matej, vaša življenjska zgodba je izredno pestra in navdihujoča. Menda jo bomo kmalu lahko brali v obliki biografije. Bo to kmalu?
Kmalu. Vsi, ki radi berete in imate radi knjige, tako kot jih imam sam, "stay tuned". Smo v zaključnem sprintu, da knjigo izdamo. Če bo vse tako, kot mora biti, boste knjigo lahko brali že med letošnjo Dirko po Franciji.
Avtor je Uroš Buh, eden od avtorjev revije Bicikel, izšla pa bo pri založbi Aktivni mediji. Zelo se veselim. Knjige mi ogromno pomenijo. Brez njih ne bi postal tako uspešen, kot sem. Ne samo kot kolesar, ampak tudi kot človek.
Knjiga človeku veliko da, dve uri samorefleksije, v času, ko bereš. Ne glede na to, za kakšno zvrst gre, te ponese v drugo dimenzijo. Zaradi knjig lahko drugače razmišljaš.
Sam sem prebral ogromno knjig, od strokovne literature, ki mi je pomagala na vseh področjih, od športne psihologije do prehrane, treninga, odnosov, tudi v družini. Zdaj, ko sem oče, rad berem tudi o vzgoji.
Verjamem, da ti vsaka knjiga nekaj da. Bognedaj pa prebrati samo eno in tisto vzeti za sveto.
Kaj bi počeli, če ne bi bili kolesar?
Te dni, ko naj bi bili prosti, imate ogromno obveznosti. Vaš urnik je najbrž zelo natanko strukturiran. Koliko je v življenju vrhunskega športnika še prostora za spontanost?
Mislim, da je to odvisno od posameznika. V 80 odstotkih je treba imeti vse strukturirano, do zadnje pike, če želiš biti uspešen, medtem ko imajo nekateri to srečo, da so lahko spontani in je ravno to tisti faktor x, ki jih je dela še uspešnejše.
Najboljši primer tega se mi zdi Tadej Pogačar. Zelo je spontan, pa mu vse, kar počne, zelo dobro uspeva. Mogoče zaradi izjemnega talenta. Na drugi strani pa je Primož Roglič, ki je zelo delaven, pravzaprav je najbolj delaven kolesar, kar jih poznam, pa je prav tako zelo uspešen.
Niste vi najbolj delaven kolesar?
Ne, niti pod razno. (smeh, op. p.).
Bi rekli, da potem premorete zdravo mejo obojega?
Da, mislim da res. Mislim, da imam kar dobro ravnotežje. Osebno se mi zdi, da je pomembno, da poslušaš samega sebe. Iz tega se lahko veliko naučiš in veliko odneseš tudi s športnega vidika. Če se znaš naučiti poslušati svoje telo in spoznaš, kako se odziva na različne pristope k treningu, k prehrani in življenju nasploh, ti to lahko zelo pomaga.
Verjetno so zato potrebne tudi rast, izkušnje. Ko ste leta 2014 začeli dirkati za profesionalno kolesarsko ekipo Cannondale, ste mi rekli, da so vam drugi svetovali drugačen način prehranjevanja, kot ste vi mislili, da je prav.
Res je in rezultat je bil temu primeren. Slab.
Ker ste bili mladi niste upali ugovarjati?
Da, pa tudi zato, ker znanost še ni bila tako daleč, kot je danes. Tudi zato so mladi kolesarji danes tako uspešni, ker je znanost v zadnjih desetih letih tako napredovala.
Kolesarji tako že od malih nog dobijo vrhunske, najboljše možne informacije in podporo. Ko sem bil sam v teh letih, sama znanost še ni bila na nivoju, kjer je danes, poleg tega je bilo to še leta daleč od tega, da bodo to znanost prenesli v prakso.
Sam se še danes živo spomnim, kako me je ob prestopu med poklicne kolesarje glavni trener pogledal, ko sem tik pred treningom na zimskih pripravah zagrizel v frutabelo. Ne bom rekel, da me je nadrl, me je pa čudno pogledal, češ, kaj počnem.
Poklicno kolesarsko kariero je začel leta 2014 v ekipi Cannondale.
Takrat je veljalo, da je treba jesti čim maj, zato da si čim bolj suh in čim boljši na klanec. Če je trening trajal dve do tri ure, potem pač nismo jedli, no, danes je to seveda povsem drugače in moraš jesti.
Ampak če se ne motim, ste se vi takrat zredili, ne shujšali.
Da, zaradi napačnega pristopa se je moje telo čudno odzvalo. Danes imam celo več kilogramov kot takrat, ampak zaradi drugih faktorjev. Ker sem starejši, višji, verjetno močnejši. Včasih so mislili, da so kilogrami v kolesarstvu odločilnega pomena, vendar se je izkazalo, da to ne drži. So pomembni, a je prav tako pomembno, da do njih prideš s pravim pristopom.
Se danes še kdaj zgodi, da se na trening odpravite brez števca? Leta 2012 ste pol leta pred svetovnim prvenstvom, kjer ste osvojili naslov mladinskega svetovnega prvaka in prvič oblekli mavrično majico, menda trenirali brez.
Vozim z merilcem, zato ker je to korektno, da v ekipi lahko spremljajo, kako treniram, se pa nanj ne oziram. Ves aerobni trening opravim brez strukturiranih intervalov.
Koliko se nanj opirate med dirko?
Na dirki zelo veliko, zato ker ima računalnik zemljevid trase, kjer se da razbrati višinski profil, pa tudi veter, saj imam zemljevid vedno usmerjen proti severu.
Imate tudi vi na kolesu nalepljeno časovnico z opomnikom, kdaj morate v telo vnesti kalorije?
Ne, sam tega nimam, saj imamo v ekipi zelo standardiziran protokol hranjenja med dirko, ki je vedno na isto kopito in zelo učinkovit, zato to pravilno delam že podzavestno.
Po dirki imamo redno t. i. "after-race evaluation", kjer preštejemo vse, kar smo med dirko zaužili, nato pa odgovorni za to natančno preračunajo, koliko moramo pojesti za večerjo in naslednji dan. Vsi vnosi hrane so določeni na gram natančno.
Vendar ne stradate? Pred leti je bilo v kolesarstvu ogromno primerov prehranskih motenj.
Ne, nikakor. Če je vse pravilno narejeno, na koncu poješ najbolj uravnotežen obrok, tak kot je najboljše zate.
Od vaše zadnje dirke Liège–Bastogne–Liège so minili trije tedni. Kaj vse vas okupira v teh dneh?
Najprej sem si vzel deset dni aktivnega počitka, potem pa sem začel z aerobnimi treningi, ki bodo trajali približno tri tedne. Tri tedne pred dirko Po Sloveniji bom aerobni trening začel mešati z intenzivnim treningom. Dirka Po Sloveniji bo zame zadnja priprava na francoski Tour.
Dan pred dirko (14. junija) boste kot govorec nastopili na Slovenskem oglaševalskem festivalu.
Res je. Tisti dan je predviden za počitek, zato ne vidim težav.
"Z vidika izvedbe in rezultatov je bil spomladanski del sezone vrhunski. Ni bil popoln, ker ta obstaja samo v teoriji, v praksi pa bolj redko, zato lahko rečem, da se že veselim naslednje sezone in z njimi klasik, ki so mi zelo pri srcu. Mislim, da bi se dalo še marsikaj izboljšati."
Spomladanski del sezone je bil za vas odličen, ali ste ga sami videli kakorkoli drugače? Kje mislite, da bi lahko iztržili še več?
Z vidika izvedbe in rezultatov je bil spomladanski del sezone vrhunski. Ni bil popoln, ker ta obstaja samo v teoriji, v praksi pa bolj redko, zato lahko rečem, da se že veselim naslednje sezone in z njimi klasik, ki so mi zelo pri srcu.
Mislim, da bi se dalo še marsikaj izboljšati. Upam tudi na nekaj manj smole s padci in boleznimi. S tem sem imel spomladi tako kot preostali kar precej težav. Imel sem srečo, da to ni pretirano vplivalo na končen rezultat. Ko potegnem črto, sem zelo vesel in ponosen na vse, kar sem dosegel oz. smo dosegli kot ekipa. Veselim se naslednjega leta.
Omenili ste, da bi se dalo marsikaj izboljšati. Bi se dalo marsikaj izboljšati tudi na kolesu?
Da, tam je vedno prostor in mi imamo to srečo, da imamo vrhunske opremljevalce, ki se ves čas ukvarjajo s tem. Trudimo se, da smo ves čas korak pred preostalimi, kar nam po mojem mnenju za zdaj relativno dobro uspeva. Trenutno se zelo trudimo, da bi še izboljšali ves material v zvezi z vožnjo na čas, tudi to nam kar dobro uspeva, bomo pa to v praksi videli v drugem delu sezone.
"V ekipi imamo vrhunske opremljevalce, ki se ves čas ukvarjajo z izboljšavami. Trudimo se, da smo ves čas korak pred preostalimi, kar nam po mojem mnenju za zdaj relativno dobro uspeva."
Ideja za uporabo sedeža iz gorskega kolesarstva, t. i. potopne sedežne opore, se je porodila mehaniku ekipe Bahrain-Victorious Filipu Tišmi. Kaj ste si mislili, ko vam je januarja predstavil idejo? Ste takoj zastrigli z ušesi, češ to bi lahko prineslo pomembno razliko?
Da. Filip je pri nas zadolžen za to, da nas poskuša držati korak pred preostalimi. Takoj sem zagrabil za idejo.
Filip je bil tisti, ki je priskrbel vse komponente, vem, da organizacijsko to ni lahek posel, treba je prepričati tudi sponzorje, da se s tem strinjajo in tržijo.
Zelo sem vesel, da nam je na koncu uspelo iz tega potegniti maksimum in da smo ustvarili tako zgodbo. Mislim, da se to lahko zgodi samo enkrat v življenju. Mogoče je to celo več kot tisti moj "supertuck" manever na kolesu.
Mogoče je zgodba s potopno sedežno oporo celo več kot "supertuck" manever na kolesu, razmišlja Mohorič.
Kdaj ste preostalim kolesarjem na dirki Milano–Sanremo razkrili, kakšno vročo stvar imate na kolesu? Menda ste jih opozarjali, naj vam na spustu s Poggia ne sledijo.
Na dan dirke, ko že niso mogli več ponavljati, tudi če bi hoteli. Zavedal sem se psihološkega vidika. To je bil še dodaten faktor x.
Ko sem se pri spustu s Poggia ozrl nazaj in videl, da mi sledi samo Pogačar, no, zaradi tega pogleda sem zapeljal v jašek (smeh, op. p.), sem si rekel, zdaj ali nikoli.
Vedel sem, da Tadej svojega Toura ne bo tvegal zato, da bi na klancu navzdol lovil svojega prijatelja. Tako ali tako ve, da sem malo nor, kar zadeva spuste, še posebej, če imam potopno sedežno oporo, ki je on takrat ni poznal.
Sedež ste testirali v Vipavi. Kdo vse je bil prisoten in ali ste bili zavezani k molčečnosti?
Res je, sedež smo testirali po hribih okoli Ajdovščine. Na cesti s Predmeje, s Cola … Kolo je bilo sestavljeno v Mengšu, kjer imamo servisno cono. Testiranja so se udeležili tudi opremljevalci iz Italije, ki so si zadevo lahko ogledali v živo. Da, dogovorili smo se, da tega ne bomo razglašali, dokler za to ne bo čas.
Ste se s Poggia s tem sedežem peljali že pred dirko?
Ne, to ne, sem se pa z njim ogromno prevozil in sem ga bil tudi zelo vajen. Enako velja za Poggio, saj živim tam blizu in tam pogosto treniram. Spust poznam skoraj tako dobro kot tistega s Podblice.
Tisti dan so se res vse zvezde poravnale. Pustimo zdaj poškodbo z dirke Strade Bianche, ki me je skoraj stala nastopa na dirki Milano–Sanremo … na sami dirki je bilo vse tako, kot sem si zamislil.
Dirka Milano–Sanremo sicer ni tako fizično zahtevna, ima pa najbolj intenziven finale od vseh dirk. Zadnja ura je res peklenska, dirka kot celota pa ne. Kot celota je relativno preprosta, finale pa je zgodba zase.
Ogromno je narejenega že v boju za pozicijo na vzpon na Cipresso. Običajno vlada srdit boj tako za Cipresso kot Poggio in je pomembno, da si čim bolj v ospredju, letos pa se je zaradi Pogačarja že na vzponu na Cipresso naredila zelo velika selekcija in je bil ključen že tisti boj.
Na dirki Milano-Sanremo so se za Mohoriča vse zvezde poravnale.
Ekipa me je v obeh primerih pripeljala na najboljšo mogočo pozicijo in na najboljši način, kar je še pomembnejše. Če si vse metke porabil za to, da prideš na pozicijo, ti to kaj dosti ne bo pomagalo. Druga stvar pa je, če te na pozicijo pripeljejo kot na pladnju, tako kot sta me Jonathan Milan pod Cipresso, Jan Tratnik pa na Poggio.
Res sem jima hvaležen in seveda vsem preostalim, ki so garali pred tem. Cel dan te morajo ujčkati, te ščititi pred vetrom, da si čim bolj ekonomičen in prideš s čim več glikogena v zadnjo uro dirke.
Tradicija je, da zmagovalec kolesarske dirke obdaruje svojo ekipo. Kako ste se jim vi oddolžili za pomoč?
Se jim še bom, saj smo zaradi različnih obveznosti kmalu po dirki morali vsak na svoj konec in smo praznovanje prestavili. Najbrž na jesen.
Rad bi jim podaril električna gorska kolesa in organiziral izlet po slovenskih hribih s postojankami na planinah, s pravo kmečko večerjo, vendar je trenutno težava, ker se koles preprosto ne da dobiti. Mogoče jih bomo morali najeti.
"S Sonnyjem Colbrellijem sva povsem kontrastna kolesarja in mislim, da je za ekipo dobro, če ima tako raznovrstna kolesarja."
Koliko se je z odsotnostjo Sonnyja Colbrellija za vas spremenil položaj v ekipi?
Zelo, še posebej na klasikah, kjer bi si bila v veliko oporo in olajšanje na poti do rezultata. Na prvem koncu tedna sezone sva bila zelo razočarana z 2. mestom (na dirki Omloop Het Nieuwsblad, op. .a), ampak odločena, da je bil to minimum in da bo zelo težko, da tega ne bi presegla na preostalih klasikah. Mogoče ne na vsaki, pa vendar.
S Sonnyjem sva povsem kontrastna kolesarja in mislim, da je za ekipo dobro, če ima tako raznovrstna kolesarja. Sonny je hiter in zelo eksploziven, pa veliko bolj vzdržljiv na zelo drugačen način. Skupno je močnejši, vendar precej manj ekonomičen kot jaz in slabši za tehnične stvari.
Medtem ko sem jaz manj eksploziven, torej počasnejši v sprintu, in hkrati zato, ker sem tehnično dober, idealen za lead-out za sprint, hkrati sem pa precej boljši, če je treba finale dirkati od daleč, zato ker sem bolj aerodinamičen in imam na srednje razdalje boljšo moč kot on.
Sta tudi karakterno zelo raznovrstna in kompatibilna?
Res je. Zelo sva različna, a se hkrati izjemno dobro razumeva. Na dirkah in pripravah sva bila vedno skupaj v sobi. Ugotovila sva, da drug drugemu zelo koristiva, na dirkah sva imela zelo dobro simbiozo.
Colbrelli je povedal, da je na njegov lanski napredek ogromno prispevala trenerka za mentalno pripravo. Kdo je najbolj prispeval k vašemu? Poleg izkušenj.
Samo izkušnje. Danes znam bolje trenirati, jesti, na dirki znam bolje hraniti moči, znam si bolj diplomatsko izboriti odgovornost na dirki, znam bolj prevzeti odgovornost, bolj trdno samozavest imam, vem, do kam lahko grem in od kod naprej mogoče težko. Vse to skupaj prinese boljši rezultat na dirki.
Poleg tega so klasike zelo specifične in če jih odpelješ večkrat, poznaš traso, in bolj kot jo natančno poznaš, lažje se orientiraš na dirki, bolj si učinkovit, ekonomičen, lažje hraniš metke za pravi trenutek, bolj se lahko skriješ, veš, kje si lahko čisto zadnji in kje moraš biti čisto prvi.
Vsi, ki so mladi, novi na dirki, so vznemirjeni, da so sploh tam. Cel dan garajo, trošijo energijo, zato da so v ospredju, da se na primer pokažejo na kameri. Tudi sam sem včasih delal neumne napake, na primer leta 2019 na Dirki po Flandriji. Na klasikah je kot pri šahu – pomembno je, da razmišljaš nekaj potez vnaprej.
Koliko se športni direktorji v vaši ekipi opirajo na vaše znanje?
Oni ga imajo še več in ogromno pripomorejo k našim uspehom. Seveda delimo mnenja in skupaj, morda z več njihovega "inputa", oblikujemo taktiko za dirke. Naši športni direktorji imajo še 20 let dodatnih izkušenj in še širši pogled na situacijo.
Vedno jim zaupam, ker se zavedam, da tudi če sam mislim, da po devetih izvedbah dirke nekaj že vem, oni z na primer 42 izvedbami vedo bistveno več. To ti da drugačen pogled na stvari, tudi če se je kolesarstvo v zadnjem času spremenilo. Toplo vodo je težko odkrivati.
Verjetno ste tip kolesarja, ki želi pred dirko točno vedeti, kaj vas čaka? Ki zelo detajlno preštudira traso in njene pasti.
Da, vse želim imeti razdelano. Sam se vedno posvetim detajlom, zato me kolegi hecajo, da sem na sestanku videti, kot da igram playstation. Češ da ne morem vedeti toliko potez vnaprej, ker to ni playstation.
Pa res ni?
V bistvu se velikokrat izkaže, da je. Če si detajlno pripravljen in osredotočen, se velikokrat izkaže, da je. Vsaj letos se je. Na Milano–Sanremo je zagotovo bil playstation.
Čigava čestitka ali pohvala vam največ pomeni?
Verjetno ste bili tudi v šoli povsem sfokusirani na predavanjih, sicer bi z rednimi treningi in dirkami, ki terjajo ogromno časa, težko prišli do naziva zlati maturant.
Res je, zelo sem sledil pouku, zato ker sem vedel, da je to čas, ki ga moram tako ali tako preživeti v šoli, zato sem skušal to maksimalno izkoristiti. Vedel sem, da bolj kot bom to izkoristil, manj bo dodatnega dela in manj časa bom potreboval v popoldanskem času, da bom to utrdil ali se naučil za izpit.
Prav tako sem se trudil, da sem vse delal sproti, saj sem se zavedal, da če bom enkrat začel loviti priključek, potem je konec.
Že od mladih nog je bil moj google koledar zelo zapolnjen in vnaprej določen. V en dan se namreč da spraviti veliko stvari, če si dan pravilno načrtuješ. Če pa vse prestavljaš, potem težko kaj dokončaš. Če vnaprej načrtuješ, potem ta tetris lahko lepše urediš.
Leta 2012 je osvojil svoj prvi naslov svetovnega prvaka, takrat med mladinci. leto pozneje je uspeh ponovil med člani do 23 let.
Letos mineva deset let od vašega prvega naslova svetovnega mladinskega prvaka v cestni vožnji. Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli v desetih letih, ste vzpon pričakovali že prej ali je prav tako, kot je? Vse ob svojem času.
Življenje sprejemam tako, kot je, in v njem skušam najti srečo. Zdi se mi zelo dobro vse, kar se je zgodilo v zadnjih desetih letih, hkrati pa se že veselim vsega, kar me čaka v naslednjih desetih letih.
Koliko tega desetletja bo še posvečenega kolesarstvu?
Težko vprašanje. Ne vem. Tako dolgo, kot me bo to veselilo in bom v tem našel srečo. Ko pa mi bo to postalo odveč, potem bom začel razmišljati o drugih možnostih.
Uživam v toliko drugih stvareh poleg kolesarstva, da mislim, da mi ne bo niti malo težko s kolesa odstraniti tekmovalno številko, medtem ko kolesa nikoli ne bom postavil v kot, vsaj dokler bom fizično sposoben sesti na kolo in obračati pedala.
Si želite ostati v kolesarstvu? Morda ustanoviti svoj klub, prevzeti vlogo športnega direktorja, morda prevzeti kranjski kolesarski klub?
V Kranju so to željo že pokazali, vendar se za to nisem odločil. Ne zdi se mi moj stil, jim pa vseeno veliko pomagam.
Sicer pa se bom prek Fundacije Mateja Mohoriča še bolj angažiral, čeprav sem na tem področju dejaven že dlje časa. Prek fundacije bomo skušali slovensko kolesarstvo čim bolj postaviti nazaj na raven, kakršno si zasluži. Pomagali bomo vsem, morda bom le malce pristranski in se bom bolj angažiral na Gorenjskem.
Kar pa zadeva mojo prihodnost po koncu kolesarske kariere, si težko predstavljam, da bi še dolgo vztrajal pri življenjskem slogu, ki ga trenutno živim. Ogromno časa namreč preživim zunaj Slovenije, saj živim v tujini, kar je zaradi družine včasih zelo težko. Mislim, da se vidim kje drugje …
Že imate idejo, kje?
Verjetno znotraj športne industrije, kaj v povezavi s turizmom, zagotovo pa bolj lokalno usmerjeno.
Menda vse nagrade in pokale, ki ste jih dobili za zmage, predate naprej. Komu jih razdelite in zakaj?
Res je, nisem človek, ki bi veliko dal na trofeje, ampak raje živim v trenutku. Se pa zavedam, da to drugim veliko pomeni, zato jih z veseljem podarim naprej. Nekaj pokalov imamo v prostorih ekipe v Mengšu, po pisarnah ekipe in v Kolesarskem klubu Kranj, medtem ko doma nimam posebnega kotička, posvečenega nagradam.
Prej ste rekli, da vedno gledate nekaj potez naprej … Bi si upali napovedati, kaj čaka slovensko kolesarstvo v prihodnosti? Če smo zdaj v zlati dobi, kako dolgo bo trajala in kaj sledi?
Da, zadnja brca v rit, da smo ustanovili fundacijo, saj sem o tem že dlje časa razmišljal in zasebno pomagal, kolikor sem lahko, tudi finančno, ne da bi za to vsi vedeli, je bilo to, da je zdajšnja generacija mladincev zelo obetavna in se mi je zdelo pravilno, da izpostavim sebe, da bi pomagal že tej generaciji.
Zavedam se namreč, kako pomembna je finančna podpora v tej starostni kategoriji in kako pomembna je ta kategorija za prestop med poklicne kolesarje.
Mislim, da si ta generacija našo podporo brez dvoma zasluži. Da imajo to na podobni ravni, kot sem imel sam, ko sem bil svetovni prvak. Vem, kako je to meni olajšalo vse skupaj.
Zazdelo se mi je, da je čas, da se izpostavim. Nekaj pomagam sam, nekaj pa prek fundacije in prek nje nagovorim potencialne sponzorje in z njihovo pomočjo pomagam otrokom in mladini v kolesarstvu.
Pred dnevi se je svoji lokalni skupnosti oddolžil z donacijo za nakup dveh defibrilatorjev.
Zelo dejavni ste na področju filantropije. Lani ste ustanovili Fundacijo MM, nedavno ste donirali sredstva za nakup defibrilatorjev v Krajevni skupnosti Podblica, kolesarjem v KK Kranj ste podarili šprintarice, obiskujete šole in otroke navdihujete s svojim zgledom. Kdaj ste spoznali, da je to del paketa, ki ga prinaša uspešnost? Da ste vzornik in vračate skupnosti.
Moje osnovno poslanstvo je, da s svojim delom po eni strani motiviram ljudi, po drugi pa jih zabavam. Kot človek se počutim bolje, če otroci v meni vidijo nekoga, po komer se lahko zgledujejo, ki jim lahko pomagam, morda dam nasvet, hkrati pa nekaj vrnem tudi skupnosti, iz katere prihajam. To je del mene kot človeka in ne mene kot poklicnega kolesarja.
Preberite še:
2