SiolNET. Sportal Kolesarstvo
1,72

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (260.): David Tratnik

Zaradi nesreče se mu je podrl svet, a ravno zaradi nje je odkril svoje poslanstvo

1,72

termometer

David Tratnik Rok Novak | David Tratnik (levo) je svojo drugo kariero odkril po spletu okoliščin.  | Foto: Vid Ponikvar
David Tratnik (levo) je svojo drugo kariero odkril po spletu okoliščin. Foto: Vid Ponikvar

"Delo v moji drugi karieri mi je enako všeč, kot mi je bilo všeč kolesarstvo, je pa res, da ni bilo del mojega načrta. Pred tem sem imel oči samo za kolo. Osredotočen sem bil samo na kolesarstvo, in ker sem še vedno napredoval, sem želel vztrajati. Šok po nesreči je bil zato toliko večji," o prehodu v drugo kariero razmišlja 39-letni David Tratnik, nekdanji kolesar, ki danes dela kot maser v profesionalni kolesarski ekipi Bahrain-Victorious.


David Tratnik | Foto: osebni arhiv Foto: osebni arhiv 39-letni David Tratnik s Cola nad Ajdovščino je nekdanji kolesar, ki je zaradi udeležbe v prometni nesreči leta 2009, ki jo je povzročila neprevidna voznica, po sili razmer moral nepričakovano zgodaj zaključiti prvo kariero in odpreti drugo življenjsko poglavje. K sreči ga navdušuje ravno toliko, kot ga je prvo.

Kolesarstvo je zamenjal za delo maserja v profesionalni kolesarski ekipi. Te dni je na Dirki po Italiji, kjer kot maser ali deklica za vse, kot si pravi, saj je seznam delovnih nalog zelo dolg, skrbi za kolesarje ekipe Bahrain-Victorious.

Tratnik (ne, ni v sorodu z Janom Tratnikom) se je s kolesarstvom začel ukvarjati pri 12 letih. Začel je v ajdovskem klubu Yoviland, nadaljeval v Gorici in nazadnje pod vodstvom legendarnega Zvoneta Zanoškarja dirkal še za Radensko Rog.

V mlajših letih, v kategoriji starejših mladincev, je na dirki v Luganu premagal tudi švicarskega zvezdnika Fabiana Cancellaro, malo pa je manjkalo, da bi na eni od rekreativnih dirk ugnal tudi Primoža Rogliča.

Kot maser je sodeloval s slovensko kolesarsko reprezentanco, s kranjsko Savo, Adrio Mobil, Perutnino Ptuj, moštvoma Baku in Tyrol, zadnjih šest let pa dela za ekipo Bahrain-Victoriuous, za katero dirkajo tudi Matej Mohorič, peti kolesar sveta, Jan Tratnik in Domen Novak.


David, bi rekli, da ste tekmovalne ambicije povsem izživeli, ali vas še kdaj zamika, da bi si pripeli startno številko in se na kateri od dirk za rekreativce spustili z vajeti?

Niti ne, prav tako mi čas ne dopušča, da bi se lahko na dirko primerno pripravil. Ti časi so mimo, zdaj so v ospredju druge stvari, družina na primer. Ta je precej pomembnejša.

Če se ozrete na svojo kariero, kako ste zadovoljni z rezultati? Bili ste tretji na dirki Beograd - Čačak in dirki Trofeo di Bianchin, ...

Seveda je lahko vedno bolje, kot je bilo, ampak tako, kot je bilo, je prav in s tem sem zadovoljen. Nesmiselno bi bilo, če bi karkoli spreminjal za nazaj, saj to potem ne bi bil več jaz. Sem pa v kolesarstvu pridobil ogromno izkušenj, ki mi koristijo še danes. Zaradi njih znam marsikaj in tudi razmišljam drugače.

Leta 2008 med dirko po Sloveniji (1. etapa od Ljubljane do Postojne).  | Foto: Vid Ponikvar Leta 2008 med dirko po Sloveniji (1. etapa od Ljubljane do Postojne). Foto: Vid Ponikvar

Ste v času kolesarske kariere vse vložili v kolesarstvo ali je ostalo še kaj manevrskega prostora?

Vse! Še preveč. Če pogledam nazaj, lahko rečem, da sem bil pol kariere izgorel, prenapet, pretreniran, in normalno je, da nisem mogel doseči več.

Pomembno je, da imaš okrog sebe prave ljudi, ki ti znajo pravilno svetovati in te ustaviti, ko je to potrebno. Spomnim se, da mi je trener v mlajših kategorijah za en teden vzel kolo, saj je videl, da to ne pelje nikamor.

Kaj je bil v vaših časih realen domet razmišljanja o dosežkih?

"V naših časih je bil cilj vsakega mladega kolesarja prodreti v tujino, podpisati pogodbo s tujimi ekipami višjega razreda in potem dirkati na največjih dirkah ter se dokazati." | Foto: osebni arhiv "V naših časih je bil cilj vsakega mladega kolesarja prodreti v tujino, podpisati pogodbo s tujimi ekipami višjega razreda in potem dirkati na največjih dirkah ter se dokazati." Foto: osebni arhiv Cilj vsakega mladega kolesarja je bil prodreti v tujino, podpisati pogodbo s tujimi ekipami višjega razreda in potem dirkati na največjih dirkah ter se dokazati.

Slovenski kolesarji so bili običajno zelo dobri pomočniki, kaj več pa že bolj težko.

Danes se je ta miselnost povsem spremenila, cilji so bistveno višji kot nekoč. Na primer 8. mesto na dirki Pariz-Nica ni več toliko vredno, kot bi bilo pred leti.

Kariero ste leta končali leta 2011, pri 29 letih, precej prej, kot ste načrtovali. Razlog je bila prometna nesreča. 6. marca 2009 vas je med treningom v Mirnu zbila neprevidna voznica. Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Res je, tisti dan se je zame vse spremenilo. Zima se mi je res dobro izšla, super sem treniral in bil sem res dobro pripravljen. Nesreča se je zgodila, ko nas je – poleg mene še dva kolega – v Mirnu med treningom zbila neprevidna voznica. Ob trčenju in padcu sem utrpel trikratni zlom pogačice na levi nogi, kar je za seboj potegnilo daljšo rehabilitacijo, pa tudi danes noga ni taka, kot je bila nekoč. Moči, ki jo čutim na desni nogi, na levi preprosto ne čutim.

Pa je takrat kazalo, da bi se vseeno lahko vrnili v kolesarstvo?

Poskušal sem. Še konec tiste sezone in naslednjo sem poskušal, a rezultatov, kot bi jih sam pričakoval, ni bilo. Poteg tega je Radenska takrat ukinila člansko ekipo, obdržali so zgolj U-23, kar je pomenilo, da sem kar naenkrat ostal brez pogodbe.

Poskušal sem najti novo ekipo, za kratek čas sem dirkal za Savo Kranj, a nisem bil preveč uspešen, tako da sem se moral sprijazniti s tem, da bo treba kariero končati.

Bilo je zelo težko. Takrat na to še nisem bil pripravljen. V glavi sem imel zgolj in samo kolesarstvo.

Kako ste prišli do druge kariere? Je bil to že prej vaš rezervni scenarij ali je šlo za splet okoliščin?

Za splet okoliščin. Moja žena je fizioterapevtka, in ko je imela tečaj, sem se ji enkrat pridružil kot model. No, na koncu sem tudi sam sodeloval in fizioterapevtka, ki je vodila tečaj, je omenila, da imam občutek za tovrstno delo.

Zadnjih šest let je maser profesionalne kolesarske ekipe Bahrain Victorious.  | Foto: osebni arhiv Zadnjih šest let je maser profesionalne kolesarske ekipe Bahrain Victorious. Foto: osebni arhiv Takrat temu nisem posvečal pozornosti, saj sem bil posvečen zgolj kolesarstvu, a čez kakšno leto, ko sem videl, da s kolesarstvom ne bo nič, sem začel vse bolj resno razmišljati o tem, da bi se lotil masaž.

Opravil sem šolanje za maserja in kmalu začel delati na tem področju. Najprej sem delal za slovensko kolesarsko reprezentanco, kjer mi je ogromno pomagal Martin Hvastija, nato pa še za različne slovenske in tuje ekipe. Zdaj sem že šest let pri ekipi Bahrain-Victorious.

Ko sem dobil ponudbo, sem jo sprejel z odprtimi rokami. Vedno sem si želel delati za ekipo najvišje ravni, tako da sem zelo zadovoljen. Veliko potujem, spoznavam nove ljudi, različne jezike in kulturo, je pa seveda v ekipi na najvišji ravni tudi odgovornost precej večja. Več je dela in več je stresa.

Ko zdaj razmišljam, lahko rečem, da mi je delo enako všeč, kot mi je bilo všeč kolesarstvo, je pa res, da delo, ki ga opravljam danes, v času kolesarske kariere ni bilo del mojega načrta. Pred tem sem imel oči samo za kolo. Osredotočen sem bil samo na kolesarstvo, in ker sem še vedno napredoval, sem želel vztrajati. Šok po nesreči je bil zato toliko večji.

Kar od dve do tri leta sem imel težave, da sem preklopil na drugo kariero. V glavi mi je bilo težko. Tudi po osem ur na dan sem preživel na kolesu, da sem si prezračil glavo. Potem je to minilo. Lahko rečem, da imajo športniki, ki lahko preklopijo takoj, res srečo. Je pa takih zelo malo.

O trenerskem delu niste nikoli razmišljali? O vlogi športnega direktorja?

Ne, nikoli. Trenutno mi to delo zelo ustreza. Tudi potovanja mi še ne presedajo, ko ali če mi bodo, bom verjetno ali zmanjšal količino dela ali se posvetil samo masažam na domu. Rad delam z različnimi ljudmi, ki imajo različne težave, in na koncu mi je v veliko zadovoljstvo, ko jim lahko pomagam.

Se spomnite prve dirke, na kateri ste delali kot maser?

Da, mislim, da sem šel z ekipo do 23 let v Belgijo, na Dirko po Flandriji in Pariz-Roubaix.

Na dan, ko bomo objavili najin pogovor, boste že na Giru. Je to prva Dirka po Italiji za vas?

Do konca meseca bo Tratnik na Giru.  | Foto: osebni arhiv Do konca meseca bo Tratnik na Giru. Foto: osebni arhiv Res je. Za mano so tri Vuelte in dva Toura, na Giru pa do zdaj še nisem bil. Etape v Budimpešti sem izpustil in odpotoval direktno na Sicilijo, kjer se Giro nadaljuje v torek. 

Tour je od tritedenskih dirk razvrščen najvišje. Ali to kakorkoli spremeni delo maserja, ki ga opravljate?

Okrog Toura je prav gotovo največ medijskega pompa. Več je gledalcev, pričakovanja so višja in posledično je tudi bistveno več stresa. Na Vuelti je vse precej lažje, kolesarji so bolj mirni, saj so pogodbe do takrat že podpisane. Kako je na Giru, bom spoznal letos.

Kolesarsko kariero ste končali leta 2011. Bi se strinjali, da je bilo takrat vse drugače?

Vsekakor. Kolesarstvo se je v zadnjih desetih letih močno spremenilo. Rezultati slovenskih kolesarjev so šli v nebo in pred desetimi leti si česa takega ne bi mogel niti predstavljati.

Da bo Tadej Pogačar zmagal na dveh Tourih, Primož Roglič na treh Vueltah, da bo Matej Mohorič dosegel etapne zmage na Touru, da bo zmagal na dirki Milano-Sanremo in še bi lahko našteval.

Verjetno se je spremenila tudi podpora, ki so je deležni kolesarji. Kaj ste si vi kot kolesar želeli od maserja oz. podpornega osebja v kolesarski ekipi?

Danes bi verjetno na to gledal drugače, ker vem, kaj danes mi ponujamo kolesarjem in kaj vse obsega naše delo. Takrat smo bili že s tem, da smo imeli pripravljene bidone in po etapi masažo, več kot zadovoljni. Danes je seveda podpore precej več. V ekipi imamo poleg maserjev še fizioterapevta, kiropraktika, zdravnika, nutricionista, skratka cel kup ljudi, ki skrbijo za to, da se kolesarji čim bolje počutijo.

Kaj vse spada v vaše delo?

Podajanje bidonov je ena od zadolžitev na dirkah.  | Foto: osebni arhiv Podajanje bidonov je ena od zadolžitev na dirkah. Foto: osebni arhiv Od skrbi za hrano, pijačo, priprava hotela, podpora na dirki do masaže, ki pride na vrsto šele konec dneva.

Ves dan torej?

Da, ves dan si vpet.

Kateri del dela vam najbolj ustreza?

Rad sem na dirki in tudi masiram rad. Takrat vidiš, kako se tekmovalec počuti. Hitro se da oceniti, ali bi se rad pogovarjal ali bi bil raje tiho. Na dirkah imamo že prej dogovorjeno, kdo bo skrbel za katerega kolesarja. Sam bom na Giru skrbel za Kolumbijca Santiaga Buitraga.

Kako pomembna je psihološka komponenta pri vašem delu?

Zelo. Znati moraš oceniti, kdaj je kolesar pripravljen na pogovor in kdaj je bolj zadržan. Zelo različno se odzovejo na uspehe ali neuspehe.

V mladinskih kategorijah ste na dirki v Luganu premagali nekdanjega svetovnega prvaka v kronometru Fabiana Cancellaro, se spomnite še kakšne zanimive zgodbe iz časov svoje kariere?

Da, imam zanimivo zgodbo s Primožem Rogličem. Ko sem sam že končal kariero, je on zmagoval na rekreativnih dirkah. Večinoma je zmagal na vseh vzponih, ki se jih je udeležil.

No, udeležil se je tudi naše domače dirke na Nanos, ki jo organizira naš lokalni klub Izvir Vipava. Kolega me je nagovoril, naj pridem na dirko, češ, da naj pridem, da bom premagal tistega, ki zmaguje na vseh dirkah (smeh, op. a.). Ker sem bil ravno doma, zidal sem stopnice, sem rekel, da pridem, če bom le pravočasno končal.

Takrat sem še precej časa preživljal na kolesu, nisem pa več dirkal in nisem vedel, kako dober sem.

Tako smo se s še tremi kolegi odpravili na dirko in sam pri sebi sem sklenil, da bom počakal do konca, da jih bom že ujel v sprintu. No, in ko je Roglič začel sprintati, sem začel sprintati še sam in ga tudi prehitel.

Ko sem pogledal pod roko, ga ni bilo videti nikjer, zato sem približno od 10 do 15 metrov pred ciljno črto prenehal na vso moč pedalirati, prepričan, da sem zmagal, a je imel Roglič drugačne načrte.

Prehitel me je na ciljni črti. Takrat sem kar precej preklinjal (smeh, op. p.). Od kod se je vzel ta Roglič, saj ga ni bilo nikjer, sem si mislil.

Podobno je leta 2020 presenetil Juliana Alaphilippa na dirki Liege-Bastogne-Liege?

Res je. Neverjetno je, kako hitro je napredoval.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin