Da sem Mariborčanom pokazal sredinec? Naj si kupijo očala!

Čeprav je Andrej Kotnik star šele 26 let, je v karieri doživel že marsikaj. V mladosti je bil tifoz, razigrani navijač Kopra, po selitvi v Gorico se je preselil na jug Italije in zelo mlad zaigral v elitni serie A, nato pa so se začeli manj prijetni trenutki. V dresu Crotoneja pri zahodnih sosedih ni veliko igral, zato se je odpravil v Španijo. Tam pa se je začel pekel. Kmalu se je počutil kot zapornik in komaj čakal trenutek, da se vrne domov.

Andrej Kotnik je začel nogometno kariero pri Kopru. Prve izkušnje v članski karieri je pridobival v nižjih ligah z Izolo, nato pa debitiral v 1. SNL pri Gorici. Pri 22 letih je debitiral v serie A (Crotone), izkusil še tretjo špansko ligo s Formentero, po vrnitvi v domovino pa se je po Gorici preselil v Maribor, kjer je preživel tri leta, a ostal prikrajšan za lovorike. Te se mu nasmihajo v dresu Kopra, ki se mu je pridružil v začetku leta. Foto: Ana Kovač

Po manj uspešnih epizodah pri Crotoneju in Gorici ga je spravil v solze sreče nepričakovan klic Zlatka Zahovića, ki mu še danes je hvaležen. V Mariboru je doživel skoraj vse. Od uvodne pravljice, v kateri se je izkazal tudi v Evropi, do mučnega obdobja, ko je lahko pozabil na redne nastope ter postal dežurni krivec za marsikaj. Šlo je celo tako daleč, da je po aferah ''sredinec'' in ''podpis za Olimpijo'' postal ujetnik vodstva kluba. Ko mu je lani pozimi končno potekla pogodba z vijolicami, se je vrnil v rojstno mesto, kjer je našel skupni jezik s trenerjem Zoranom Zeljkovićem, še eno priljubljeno osebnostjo na njegovi nogometni poti z inicialkama ZZ. Hitro se je vklopil v zasedbo in zasedel svoj najljubši igralni položaj.

Visoki Primorec, ki na dresu namenoma prisega na številko 47, saj mu je bila v šali všeč povezanost z znamenitim orožjem AK-47, rusko jurišno puško kalašnikov, zdaj uživa v Kopru. Od lovorik, ki jih z Mariborom ni in ni mogel osvojiti, ni prav dosti oddaljen. V prvenstvu s tekmo več vodi pred vijolicami, v sredo ga čaka finale pokala! Pred svetlolasim Primorcem, ki prisega na rokovsko glasbo, kar je podkrepila tudi majica s pokojnim pevcem Nirvane Kurtom Cobainom, so dnevi, ko bi lahko izkusil nepozabno koprsko pravljico!

Kako je v zadnjem obdobju v Kopru, se čuti nogometna evforija?

Malo pa že. Več je gledalcev, več je tifozov, tudi na gostovanjih. Čuti se, da je v zraku nekaj posebnega. Ko se sprehajaš po mestu ali pa greš na kavo, te ljudje ustavljajo in sprašujejo, ali bomo zmagali ter postali prvaki. Pa osvojili pokal. Ljudje so začutili, da smo blizu velikega uspeha. Čutijo, da se lahko spiše zgodovina.

Koper je bil do zdaj prvak le enkrat, pred 12 leti. Kako se spominjate tistega naslova?

Takrat sem igral v mlajših selekcijah Kopra. Imel sem 15 let in pobiral žoge na tekmah, večkrat sem se na tribunah pridružil tudi navijaški skupini Tifozi, prižigal bakle, pokal petarde … Saj veste, ko si mlad, čutiš ob teh rečeh poseben adrenalin (smeh, op. p.). Ko je postal Koper leta 2010 prvak, nisem šel na zadnjo tekmo v Lendavo, ampak sem proslavljal doma. Bilo je prekrasno. Nekateri igralci so še vedno v klubu, na primer Ivica (kapetan Ivica Guberac, op. p.) in Rajče (Aleksander Rajčević, op. p.). Srčno si želim, da bi skupaj osvojili še en naslov! Borimo se na dveh frontah. Če bi nam uspela dvojna krona, bi bilo to zgodovinsko. Zakaj pa ne? Če se nam ponudi priložnost …

Miran Pavlin in ekipa v rumenih dresih sta pred 12 leti osvojila naslov državnega prvaka. Šampionsko zasedbo Kopra sta takrat sestavljala tudi Ivica Guberac in Aleksander Rajčević. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Na koga pa se najprej spomnite, ko imate v mislih šampionsko generacijo Kopra iz leta 2010?

Takrat je bil Miran Pavlin razred zase. Ko si ga spremljal, si lahko rekel le vau. Pustil te je odprtih ust. Bil je že v letih, zato si ga lahko še bolj spoštoval, s kakšno lahkoto je prevladoval na igrišču. Če je nekdo dober, je pač dober, leta ne štejejo. Saj vidite, tudi Tavares zdaj, pa šteje že 38 pomladi, še vedno zabija gole in pomembno prispeva k uspehu na igrišču.

Mariborčani se silno trudijo, da bi postali prvaki. Prav zaradi Marcosa Tavaresa, da bi kot dolgoletni kapetan dvignil kanto in končal kariero kot najboljši. Koprčani mu lahko pokvarite zabavo.

Ko sem bil v Mariboru, sem treniral s Tavo (Tavaresom, op. p.), Krono (Rokom Kronavetrom, op. p.), Hando (Jasminom Handanovićem), Milcem (Martinom Milcem, op. p.) … S takšnimi igralci je privilegij že trenirati, kaj šele igrati. Sploh pa deliti slačilnico. Zaradi njih privoščim Mariboru vse najboljše, a seveda nam, Kopru, privoščim še malce več (smeh, op. p.). Je pa škoda, ker se Tava poslavlja. Ne verjamem, da bo v slovenskem nogometu še komu uspelo ponoviti njegove dosežke. Kaj vse je dosegel z Mariborom. Lahko rečem le: kapo dol.

Ko je branil barve Maribora, je z odkritim navdušenjem sodeloval s kapetanom Marcosom Tavaresom, strelskim rekorderjem 1. SNL. Kdo od njiju se bo čez dva tedna veselil državnega naslova? Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Kakšen soigralec je bil?

Izjemen. Od njega si se lahko naučil veliko tako na igrišču kot tudi ob njem. Z njim si se lahko pogovoril odkrito kot pravi prijatelj. Bil nam je kot oče, motivator. Dajal ti je nasvete na vseh področjih. Lepo in v čast mi je bilo biti z njim. Kdaj, še zlasti takrat, ko nam ni šlo najbolje od rok, nas je povabil in nam poskušal dvigniti razpoloženje.

Zanimivo je, da Maribor v obdobju, ko ste branili njegove barve, ni osvojil niti ene lovorike. Suša z lovorikami se v mestu ob Dravi vleče že tri leta, v prvenstvu pa vse pogosteje obvelja, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Celje in Mura sta tako v zadnjih sezonah spravila v slabo voljo Maribor in Olimpijo.

Moti me, da se v Sloveniji poroča samo o Olimpiji in Mariboru. Govori se le o njunem derbiju, a tudi drugi klubi igramo nogomet. Tudi drugi smo dobri.

Čutite medijsko prezrtost, ljubosumje?

Ne bi rekel ravno tako, a saj vidimo, kaj se dogaja, ko je derbi. Vsi zgolj potencirajo Maribor in Olimpijo. Nas so začeli kot kandidata za naslov resno jemati šele pred nekaj krogi. Še vedno so razpredali le o Olimpiji in Mariboru. Pač, le Olimpija in Maribor, Maribor in Olimpija … Saj ne rečem. Tam, kjer sta, sta z razlogom, a se borimo tudi drugi klubi. Samo poglejte. V zadnjih dveh sezonah sta bila prvaka Celje in Mura. Upam, da bo letos podobno in bo prvi Koper. Da bosta Olimpija in Maribor še malce čakala na naslov.

Prihaja iz koprskega dela Prisoj. Že od mladosti je tako lahko z doma pogledoval proti Bonifiki, od katere ga loči le pet minut hoje. Foto: Ana Kovač

Vaša kariera je zelo razgibana. Igrali ste v dveh nogometno zelo razvitih državah, v Španiji in Italiji, zaigrali celo v serie A, o vas se je, zlasti ko ste nosili dres Maribora, pisalo tako zaradi nogometnih kot tudi drugih razlogov. Marsikdo sploh ne more verjeti, da imate komaj 26 let.

Včasih se resnično počutim, kot da bi imel že 35 let. Name gledajo, kot da nisem mlad. Dobro, saj nisem več star 20 let, tega se zavedam. Nisem pa posebno star. Včasih me zmoti, da me kakšen trener, pa ne govorim za Koper, vidi kot nekega starejšega, izkušenejšega nogometaša.

Res je. Eno leto sem bil v serie A, takrat smo s Crotonejem obstali v ligi. Čeprav bi bilo mogoče boljše zame, da ne bi (smeh, op. p.). Veliko sem presedel, a je bila to vseeno lepa izkušnja. Dobra šola.

Zakaj se je odločil, da bo na na dresu nosil številko 47?

Po Italiji ste sprejeli nenavadno odločitev, ko ste se ob pomanjkanju minut odpravili k razmeroma anonimnemu španskemu tretjeligašu. Je bil takšen klub sploh primeren za razvoj igralca s takšnim potencialom, kot ga imate vi?

V Španiji nisem bil dolgo. Hitro sem se vrnil. Če bi vedel, da bo tako, se takrat zagotovo ne bi tako odločil. A tega nisem vedel. V Španijo me je posodil Crotone. Njegov namen je bil jasen. Da bi ujel tekmovalni ritem in čim več igral. Kakovost španskih tretjih lig je kar dobra, tam je veliko igralcev, ki jih posodijo prvoligaši, tudi največjih klubov in njihovih akademij, ki nabirajo minute. Prvi mesec je bilo še kar v redu, potem pa je sledila menjava trenerja. Sploh ne vem, zakaj so ga zamenjali. Prišli so novi igralci, name pa se je pozabljalo.

V serie A je v dresu Crotoneja zaigral dvakrat − najprej proti Palermu, nato pa še proti rimskemu velikanu Laziu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Novi trenerji pogosto pomenijo strup za tujce, ki ne pridejo v klub po njihovi želji.

Res je, natanko tako je bilo v mojem primeru. Vrgli so me na stranski tir, zato sem se takrat odločil, da se tega ne grem več, in sem se vrnil. V Španiji sem izgubil živce ob njihovem nogometu, saj se nisem mogel z nikomer ničesar dogovoriti. Tako sem obvestil menedžerja, da grem domov. Da ni Špancem treba ničesar plačati ali dati, da se samo vračam domov. Hotel sem pač igrati nogomet in uživati v njem, nisem hotel živeti kot zapornik.

Dobro, živel sem na Balearskih otokih, saj je Španija lepa, ampak ko ne moreš živeti nogometa, ni lepo. Sploh se nisem počutil kot nogometaš. Tega občutka ne privoščim nikomur. Nisem užival, zato sem jim rekel le hvala lepa.

Ste se vrnili v Slovenijo ali v Crotone?

Najprej v Italijo. Igrali smo še v serie A, takrat pa želi klub rezultate, zato se trudi, da pripelje kakovostne igralce. Ko se je ravno zamenjal trener, prišel je sloviti Walter Zenga (legendarni italijanski vratar, dolgoletni reprezentant, op. p.), je tako zmanjkalo prostora zame. Rekel sem si, da bi šel v tem primeru najraje nazaj v Slovenijo. V znano okolje, kjer se bom lahko spet dokazoval in naredil korak naprej.

Crotone je takrat veljal za pravega palčka v serie A, a se je vseeno odlično zoperstavil velikanom.

Ker smo se potegovali za obstanek, takšna so bila pričakovanja, ni bilo pritiska. To je bila dobra stvar. Na koncu se nam je res sestavilo. V zadnjem krogu smo jo zagodli ravno Empoliju, ko je zanj igral še Miha Zajc. Takrat smo premagali Lazio, ko sem tudi sam vstopil v igro in zaigral. Bila je lepa izkušnja, čeprav sem večino sezone sedel na klopi. Ko vidiš, kako so Italijani nori na nogomet, še zlasti na jugu (Crotone je mesto v Kalabriji, ki leži na dnu 'italijanskega škornja, op. p.), ki je še bolj vročekrven, je to res nekaj nepozabnega. Mogoče bi bilo takrat res boljše zame, če bi izpadli iz lige, saj bi potem v serie B dobil več priložnosti. A mi vseeno ni žal, doživel sem marsikaj nepozabnega.

Ne nazadnje sem doživel veličastno izkušnjo, ko smo gostovali pri Juventusu, ta pa je ravno proti nam osvojil scudetto. Takrat je bila na stadionu v Torinu prava norišnica.

"Ne bežim od tega, da sem za nekatere stvari, zakaj mi ni uspelo v Italiji, kriv tudi sam. Lahko bi bilo še boljše," se spominja prigod pri Crotoneju, ko je zaman čakal na večjo minutažo. Foto: Ana Kovač

Ste se v Italiji spraševali, zakaj so vam sploh odprli vrata kluba, če ste bili potem obsojeni na klop in vknjižili le dva nastopa?

V Crotone sem prišel iz Gorice pozimi. Opravil sem prvi trening, naslednji dan pa mi je trener na tekmi s Palermom že dal priložnost. Po enem treningu! No, ko sem bil v igri le osem minut, je naš igralec dobil rdeči karton. Potem pa veste, kako je v Italiji, če imaš igralca manj. Treba je zaigrati taktično. Nekaj časa igraš branilca, pa veznega igralca, pa si na krilu … Vse moraš pokrivati, ko imaš igralca manj. Saj ni, da bi tekmo igral slabo. Tekmo smo izgubili z 0:1. Po debiju v serie A sem bil vedno nekje zraven, a zaigral le še proti Laziu.

Ne bežim od tega, da sem za nekatere stvari, zakaj mi ni uspelo v Italiji, kriv tudi sam. Lahko bi bilo še boljše.

Pokušal sem se učiti iz napak, a je Italija za nogometaše specifična. Če si Italijan, ti je veliko lažje kot pa, če si tujec. Ni tako, kot pri nas v Sloveniji, ko v klubih bolj cenijo tujce kot domače igralce. Če igraš nogomet v Italiji in si Italijan, imaš prednost. Zaradi tega mora biti tujec dvakrat boljši od domačega igralca, če hočeš dobiti prednost in zaigrati v postavi.

Verjetno potrebuješ še podporo menedžerja in še koga drugega …

Ti umazani posli … To ni moje področje, s tem se ne obremenjujem, moja naloga je le dokazovanje na igrišču. Na to, kar pa se dogaja v ozadju, v nogometnem zakulisju, ne morem vplivati. Vem, da se to dogaja. Saj se povsod. O tem sem slišal že marsikaj. Dogajajo se kuverte, pod stolom se ponuja marsikaj … Tudi v serie A. A to ni naša stvar. Kot nogometaši se moramo dokazovati drugje.

V 1. SNL je do danes vknjižil 110 nastopov in dosegel osem zadetkov. Največkrat jih je proslavljal v dresu Gorice. Foto: Urban Urbanc/Sportida

V katerem klubu ste ponudili največ in občutili največjo srečo?

Ne vem. V vsakem klubu sem se trudil po najboljših močeh. Ko sem se leta 2015 pridružil Gorici, mi je bilo sprva krasno. Igrali smo dobro, imeli spodobne rezultate. Nastopal sem še z Elekejem, Džuzdanovićem in drugimi. To je bila lepa ekipa, nastopili smo tudi v Evropi. Nato sem se leta 2017 odpravil v Italijo h Crotoneju, pa v Španijo k Formenteri, kjer nisem dosti igral. Tudi v Mariboru mi je bilo na začetku super.

Še danes se dobro spomnim, kako sem bil navdušen, ko me je poklical Zlatko Zahović. Zdelo se mi je, kot da sanjam. Kot da se moram najprej uščipniti, da vidim, ali je to sploh res. Bil sem res vesel njegovega klica. Kot otrok, ki dobi igračko. Takoj sem sprejel ponudbo Maribora.

Torej vas je takrat Zlatko Zahović s klicem povsem presenetil?

Pa še kako. Bil sem namreč brez kluba. Ko sem se pred tem iz Italije vrnil v Gorico, me je njen takratni trener Nermin Bašić dal na klop. Ni me upošteval, zato sem želel drugam. Nekam, kjer bi igral. Tako smo se dogovorili, da sem lahko pozimi zapustil klub. No, potem pa je pozvonil telefon, na drugi strani pa gospod Zlatko. Vprašal me je, ali bi prišel v Maribor. Takrat niti nisem natanko vedel, ali je s tem mislil, naj pridem na preizkušnjo. Bil je petek, pa mi je dejal, naj pridem v ponedeljek v Maribor. Ko sem prišel, je bila pogodba že pripravljena na mizi. Bilo je prekrasno, top. Takrat je bil Maribor vendarle nekaj drugega. V klubu je bil še Zahović, trener je bil Darko Milanič, njegov pomočnik Saša Gajser. To je bil klub, o katerem si lahko samo sanjal.

Kako je sodelovati z dvema ZZ, Zlatkom Zahovićem in Zoranom Zeljkovićem?

Na začetku so mi rekli, takrat so prišli v Maribor še Kronaveter, Požeg Vancaš in Peričić, no, on ni igral na mojem igralnem položaju, da si bom moral priboriti minute skozi stranska vrata, ker sem prispel kot prosti igralec. Za Krono vemo, da je prišel v klub kot Krona, Rudi je prišel kot takratni najboljši igralec lige. Odvrnil sem, da s tem nimam težav. Da sem vesel, da sem sploh tu, in se bom potrudil, da bom čim bolje igral. In res. Na prijateljskih tekmah sem bil dober, skoraj na vsaki tekmi sem dal gol ali dva.

Ravno pred evropskimi tekmami sta me k sebi poklicala Zahović in Milanič. Dejala sta mi, da sem se dokazal in da sem postal prvi izbor. Na začetku sem tako res igral na vseh tekmah, tudi evropskih, ko smo doživeli lepo zgodbo z Aikom, pa malce grenkega priokusa z Rosenborgom in Ludogorcem, a so bile to vseeno lepe izkušnje.

Na povratni tekmi 2. kroga kvalifikacij za ligo Europa v sezoni 2019/20 je šokiral navijače takratnega švedskega prvaka AIK Solna z zadetkom na začetku drugega polčasa, s katerim je izenačil na 1:1. Maribor je po podaljšku izgubil z 2:3, a vseeno napredoval zaradi večjega števila doseženih zadetkov na gostovanju. V Ljudskem vrtu je zmagal z 2:1. Kotnik je bil proglašen za igralca tekme v Stockholmu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Mariborsko zgodbo ste torej začeli uspešno.

Na začetku je bilo vse za oceno deset. Maribor je velik klub, njegova slačilnica pa je bila takšna, kot si jo lahko samo želiš. Potem ko sta odšla Zahović in Milanič, ko je prišel še covid, pa vemo, kaj vse se je dogajalo. Takrat je šlo vse skupaj malce navzdol. Tudi sam nisem več dobival toliko priložnosti. Za nekatere stvari sem bil kriv tudi sam.

Kaj pa ste delali narobe?

Takrat sem se tudi poškodoval. In veste, kako je v Mariboru. Nekajkrat te vidijo zunaj, ali na kavi, pivu ali pa na sploh v lokalu, pa si takoj že krivec. S tem se nisem nikoli preveč obremenjeval, čeprav je bilo nekaj takšnih primerov. Razumem, da ljudi, ki navijajo za svoj klub, take stvari motijo. A te stvari niti niso bile razlog, da si ne bi želel biti v Mariboru, ampak bolj tisto, kar se je potem dogajalo v klubu. Ne vem … (se zamisli z resnim pogledom, op. p.). Če me nočeš, če me ne spoštuješ in me ne ceniš, zakaj me sploh še imaš tam? Mislim, hvala lepa, raje se dogovorimo in grem stran. In je vse okej. Jaz pa sem potem, ko je odšel Zlatko, prebil v klubu še leto in pol, a nisem nič igral. Hotel sem iti, a nisem smel. Ne vem. Nisem vedel, kaj bi sploh naredil. Na koncu, ko so bili slabi rezultati, pa sem bil, čeprav nisem nič igral, označen še za glavnega krivca. V Mariboru se nisem počutil zaželenega, niti spoštovanega. Zato nisem hotel več biti tam.

"Ljudje so me ustavljali v Mariboru in mi očitali, kako sem lahko podpisal za Olimpijo. Pa sem jih začudeno gledal in spraševal, kako bi sploh lahko podpisal za Olimpijo, če tega ne morem storiti," se spominja zapletov, ki so mu načenjali živce, ko se je srečeval s takšnimi in drugačnimi kritikami navijačev Maribora. Foto: Miloš Vujinović/Sportida

No, na koncu pa se je zgodilo še tisto, kar so pisali o meni. Da sem že podpisal pogodbo za Olimpijo, pa pokazal navijačem sredinca in take stvari … A se ni zgodilo nič od tega. Ljudje so me ustavljali v Mariboru in mi očitali, kako sem lahko podpisal za Olimpijo. Pa sem jih začudeno gledal in spraševal, kako bi sploh lahko podpisal za Olimpijo, če tega ne morem storiti. Tudi če bi hotel, tega namreč ne bi mogel storiti, ker imam še veljavno pogodbo z Mariborom. A to potem pojasniti ljudem …

In te še pošljejo v igro in ti vsi navijači žvižgajo. Pa se potem primem za uho in pravijo, da sem kazal sredinec?!

Lahko pojasnite ta zaplet s sredincem?

Sredinca sploh nikoli ni bilo! To je vsa resnica. Ko sem dan po tekmi spremljal novice, mi je šlo na smeh, ko sem bral, kako je Andrej Kotnik kazal sredinec. Kar nisem mogel verjeti, kaj berem. No, za piko na i so me hoteli v klubu zaradi tega še suspendirati.

Čeprav sem se takrat, ko so mi navijači žvižgali, samo prijel za uho. Da je bil to sredinec? Potem naj si kupijo očala. V klubu so mi rekli, da bom suspendiran, pa sem jih vprašal, zakaj, če nisem ničesar naredil. Ja, ja … Potem me niso suspendirali, niti me niso imeli za kaj, a kaj, ko si nakoplješ srd navijačev, ker si podpisal za Olimpijo. Čeprav to pravzaprav sploh ni res.

"Tudi če bi hotel podpisati za Olimpijo, tega ne bi mogel storiti. Imel sem namreč še veljavno pogodbo z Mariborom. Bilo mi je mučno. Nisem se več trudil pojasnjevati, saj se mi ni ljubilo spuščati na tako raven," je opisal trpljenje, ki ga je doživljal po lanskoletnem poletnem prestopnem roku. Foto: Ana Kovač

Torej niste sklenili nobene pogodbe z Olimpijo?

Seveda ne. Res je, da sem hotel tisti poletni prestopni rok drugam. Bilo je nekaj možnosti za odhod v tujino, a nič konkretnega. Tudi iz Olimpije so bili klici in stopili so v stik z mojim menedžerjem. Rekel sem mu, da moramo najprej rešiti moj status v Mariboru, če se želimo sploh pogovarjati o prihodnosti. Za tujino ali Slovenijo, vseeno, dokler še ni konec prestopnega roka.

Tako sem odšel na klub, ko so zadnji dan objavili, da sem že podpisal za Olimpijo. Ne vem, kako in zakaj se je to govorilo, a tudi če bi hotel podpisati za Olimpijo, tega ne bi mogel storiti. Če imam še veljavno pogodbo z Mariborom. Bilo mi je mučno. Nisem se trudil niti pojasnjevati, ker se mi ne ljubi spuščati na tako raven. Ker se mi zdi brez zveze. Za takšne ni vredno izgubljati besed.

Najljubši zadetek v nogometni karieri:

Kdo pa je potem lansiral takšno novico?

Mogoče je, da je nekdo pri Olimpiji rekel, da pride Kotnik. Morda, ne vem. In je potem prišlo v javnost, kot da sem že z eno nogo v Ljubljani. No, zatem me je takratni trener Rožman na tekmi z Muro dal v igro. Zadnjih 20 minut. Potem naj bi se zgodil ta razvpiti sredinec, ko so mi vsi žvižgali zaradi Olimpije.

Je trener Rožman vedel, da zgodba, povezana z Olimpijo, ni resnična?

Da, je vedel.

Pa športni direktor Marko Šuler?

Tudi. V klubu so vedeli vse. Rekel sem jim, da ne vem, kam bom šel, oni pa so mi dejali, da mi, če grem v Olimpijo, ne dajo papirjev. Takrat. Pa sem jim rekel, kaj vas sploh to zanima, kam grem, če me sploh nočete tukaj. ''Ja, če greš v Olimpijo, boš raje tukaj sedel,'' so mi rekli. In dodali, da me imajo raje tukaj, in bom pač sedel. To me je začudilo. Rekel sem, dobro, a ne vem …

"Maribor je klub, v katerem si vsak želi igrati. Glede plač, glede vsega, kar potrebuješ. Ljudje v klubu so pravi profesionalci, lepo je bilo biti del tega kluba," je kljub vsemu, kar se mu je dogajalo na Štajerskem, vijolice ohranil v prijetnem spominu. Foto: Sportida

Treniral sem normalno, pri tem sem imel s klubom krasen odnos. Ljudje v klubu so me vedno podpirali, s trenerji sem imel v redu odnos, z nekaterimi malce boljšega, z drugimi malce slabšega, kar je v nogometu normalno. Pohvalil pa bi tudi preostale v klubu. Od maserjev in fizioterapevtov do snemalcev. To so ljudje, ki živijo za ta klub in se trudijo, da bi bil klub vsak dan boljši.

V Mariboru je bilo res lepo, ampak ko se je na koncu pojavil neki splet okoliščin, češ da sem podpisal s tistim, pokazal sredinec tistim, naredil to in ono … Potem na koncu izpade povsem drugače.

Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Ste na mariborskih ulicah doživljali nevšečnosti, provokacije navijačev?

Viole so resnično srce kluba. Brez njih si ne predstavljam takega Maribora. Z njimi sem imel kdaj na ulici res, temu ne bi rekel ravno konflikt, ampak bolj odkrit pogovor. To je najboljše. Z njimi se je bilo vedno mogoče vse normalno pomeniti. Navijajo za klub v dobrem in slabem. Imel sem tudi nekaj težav, pogovorov, v katerih so bili včasih malce bolj intenzivni, povišani toni, a se je bilo na koncu vse mogoče pogovoriti. To pa zato, ker so navijači razumeli stvari.

Zame so bili bolj težava ljudje, ki pridejo na tekmo, preberejo nekaj v časopisu, potem pa se ob naših slabših rezultatih doma sprejo z ženo in stresajo slabo voljo na nogometaše. Name, ki sem na primer podpisal za Olimpijo (smeh, op. p.).

Z Violami je imel nekaj pogovorov, v katerih so bili včasih malce bolj intenzivni, povišani toni, a se je bilo na koncu vse mogoče pogovoriti. To pa zato, ker so navijači razumeli stvari. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

So se vas takšni izrazi nezadovoljstva s tribun med tekmo dotaknili?

Ne, to me je vedno še bolj podžgalo. "Napalilo". Še posebej, ko si na stadionu, kot je Ljudski vrt, ko se zbere malce več ljudi. Takrat se hočeš še bolj dokazati. Včasih ti uspe, včasih ne. S tem se nisem obremenjeval. Na koncu se nasmeješ, dvigneš šal, kot je bilo ob zadnjem gostovanju Kopra, pa si spet vsega kriv. A s tem se ne obremenjujem.

Bi se, glede na svojo ''mladost'', saj je pred vami še veliko sezon, še kdaj v karieri vrnili v Maribor?

Verjetno si tega v Mariboru ne bi želeli.

Morda, če bi se v Ljudski vrt vrnil Zlatko Zahović?

Da, ampak si verjetno vsi v Mariboru ne bi želeli, da bi se vrnil (smeh, op. p.).

Bi lahko Kopru do naslova pomagal tudi Mura? Kanarčki bi pomagali Prekmurcem s tem, da bi v sredo v pokalu finala premagali Bravo, s tem pa bi si Mura že zagotovila Evropo, saj bi vstopnico prineslo tudi četrto mesto. Bi lahko potem Mura vrnila Kopru uslugo in v zadnjem krogu doma proti Mariboru lovila zmago? ''Ne obremenjujem se s tem. Vsak igra svoje tekme z željo za zmago, da si pribori čim višje mesto na lestvici. Ni kalkulacij,'' o tem pravi Kotnik. Foto: Ana Kovač

Pa Olimpija? Bi lani, ko je bila stvar vroča, sprejeli njeno ponudbo, če bi imeli odprte roke in lahko izbirali snubca?

Nogometaši smo taki, da treniramo in delamo za to, da se dokazujemo na tekmah. Če te nekdo nekje ne ceni in če ne igraš, je nesmiselno tam izgubljati čas. Če pa dobiš od nekoga ponudbo, ki je tudi finančno sprejemljiva, ne nazadnje moraš gledati na to, da tvoja kariera ne traja do 70. leta, ampak verjetno do največ 35. leta, moraš na to gledati tudi tako. Tudi sam nimam doma posebno bogatih staršev ali koga drugega, da bi rekel, da mi ni mar za denar. Moram tudi sam poskrbeti zase, s tem pa tudi zanje. Če že lahko. Če je ponudba v redu in vidiš, da te tam spoštujejo, zakaj potem ne?

Nikoli nisem gledal na to, da bi bila to težava. V redu, če si Mariborčan in si že deset let v klubu in v njem doživel že ogromno stvari, potem je res grdo, če greš v rivalski klub. Zato, ker ti je tvoj klub verjetno dal vse, kar imaš v življenju. V mojem primeru pa ne bi bilo nič spornega, tudi če bi se odločil za Olimpijo. Če bi bila dobra ponudba, bi jo sprejel. Zakaj pa ne.

V zadnjem prestopnem roku so se dogajale zanimive stvari, kot da se hočeta največja slovenska kluba dokazovati in provocirati s prihodom nekdanjih igralcev največjega tekmeca. Tako je Maribor privabil Đorđeta Ivanovića, Olimpija pa Aljošo Matka.

Verjetno to delajo v Mariboru in Ljubljani bolj zaradi ljudi. Pa tudi zaradi egov, ki so v pisarnah. Zdaj mi vam, oni pa nato nam. S tem se nisem nikoli obremenjeval. Konec koncev smo igralci roba, ki se jo prodaja, pošilja naokrog. Na koncu vedno najbolj izpadeš ti, čeprav se oni med seboj prepirajo, kdo bo koga. Mi le treniramo, igramo in služimo kruh. Trudimo se, da si ustvarimo boljše življenje.

Imajo Tifozi, katere pozna odlično, saj je v tej navijaški skupini ogromno njegovih prijateljev in znancev, že izdelan scenarij za proslavljanje morebitne dvojne krone? ''Tega ne vem. Tudi oni gredo tekmo po tekmo, tako kot mi. Že tako smo naredili lepo zgodbo in osvojili cilj, ki smo si ga zadali. Evropo. Tifozi so prijetno presenečeni in veseli, da se še potegujemo za obe lovoriki.'' Foto: Ana Kovač

Zakaj ste potem, ko je potekla vaša pogodba z Mariborom, izbrali Koper? Je imel prste vmes Oliver Bogatinov, s katerim ste sodelovali v Mariboru, zdaj pa na Bonifiki?

Tudi. Z Oliverjem se poznava že dolgo časa. Ve, česa sem sposoben. Presrečen sem, da sem se tako odločil. V Kopru se mi zdi fenomenalno, vlada neverjetna harmonija. Nisem si predstavljal, da bo tako dobro. Vedel sem, kako delujejo stvari v Kopru. Vedel sem, ker sem rojen Koprčan, a si nisem predstavljal, da bo vse res na takšni ravni. Trenerski štab je odličen, ekipa je vrhunska. Ne vem, kako je uspelo vodstvu kluba sestaviti tako dobro ekipo, res smo dobri!

Ste zadovoljni z igralnim položajem na Bonifiki?

Še kako! Od nekdaj sem najraje igral kot zdaj. Kot nekakšna polšpica, sprednji vezni igralec. Ko mi je trener takoj na začetku rekel, da me vidi na tem položaju, sem bil presrečen. V Mariboru sem na primer igral na krilnem položaju, ampak dobro … Tam sem igral "wingerja", ker me drugam niso mogli dati. Takrat so bili v ekipi Tavares, Kronaveter, Hotić, Luka Zahović … Saj drugje ni bilo prostora. Rekli so mi, da bom igral na krilu, nisem se pritoževal. V Kopru se zdaj na svojem mestu počutim vrhunsko.

V dresu Kopra še čaka na prvi članski zadetek. Novo priložnost bo imel v sredo, ko se bo v finalu pokala v Celju pomeril z Bravom. Foto: Vid Ponikvar Tekmeci najbolj poudarjajo atomski napad Kopra. Vas je pozimi, ko ste se pridružili Kopru in je bil prvi strelec Maks Barišić še zdrav, kaj skrbelo, da boste sploh dobili kakšno minuto?

Ne. Podpiram zdravo konkurenco, saj me dela boljšega. Potem tudi jaz delam boljše. Vsak dan smo boljši. Sam še nisem pokazal vsega, kar znam. A bo počasi prišlo tudi to.

Za zdaj v koprskem dresu še niste zadeli v polno. Varčujete s strelskim dinamitom za zadnji krog, ko bo tekma v Šiški z Bravom?

Če bo zadnji krog odločal o naslovu, bi bilo to super. Potem bo treba pokazati še več tistega, kar znamo.

Kako sodelujete v napadu s soigralci, ki prihajajo iz različnih držav?

Sporazumevamo se v angleščini, a vendar, Osuji je pri nas že veliko let in razume že skoraj vse po slovensko. Poznava se še iz Nove Gorice. S Colleyjem in Parrisom pa moraš kdaj komunicirati malce drugače kot z drugimi igralci. Zlasti, ko ju moraš spodbuditi, da bosta malce bolj zagrizena. Sicer sta to igralca, kakršnih v karieri še nisem videl.

Ko gledaš Colleyja, včasih dobiš občutek, kot da bi igral s kadeti. Neverjetno, kaj dela ta človek. Pa Parris. Koliko ima znanja, kakšne atraktivne zadetke dosega … Res neverjetno, kako je vodstvo kluba sestavilo tako dobro ekipo. Sploh ni naključje, da smo tako visoko. Res smo dobra ekipa in se tega zavedamo, a je vseeno najpomembnejše, da ostajamo skromni. Ta borbenost, skromnost nas najbolj odlikujeta. Pri nas vse ni le napad. V zvezni vrsti imamo Balto Jelića, Vešnerja Tičića, zadaj Žužka, Novoselca, pa menjave Šušnjaro, Jašaragića … Vsa ekipa je takšna.

Prihaja končnica, v kateri vsaka tekma pomeni mali finale. Zdaj bodo prišle izkušnje še kako prav.

Imate prav. Na zadnjem gostovanju v Mariboru se je videlo, kako smo zaradi občinstva, ker nismo posebno izkušena ekipa, zaigrali malce v krču. Imamo Rajčeta in Ivico, ki sta že igrala na takšnih tekmah, Palčič ne nazadnje tudi. Gremo pa vedno tekmo za tekmo in se ne obremenjujemo z drugimi. Tako delujemo, to je edina prava pot. Počutimo se dobre in samozavestne. Lahko nam uspe še kaj lepega.

Na zadnjem gostovanju v Mariboru je pričakoval, da bo s tribun deležen glasnejših žvižgov. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Omenili ste derbi v Ljudskem vrtu. To je bilo vaše prvo gostovanje v Ljudskem vrtu, odkar ste zapustili Maribor. Kako vas je sprejelo občinstvo?

Iskreno sem pričakoval, da mi bodo ljudje bolj žvižgali. Tudi takrat, ko bom sprejel žogo ali kaj takega, a ni bilo nič. Sam sem čutil določen dodatni naboj, ker se vseeno hočeš dokazati nekdanjemu klubu. Zakon bivšega. Zato se moramo znati umiriti, da te vse skupaj ne ponese. Lepo je bilo igrati pred tako številnim občinstvom.

Je prednost Kopra v tem, da se mora z vlogo favorita za osvojitev naslova pozabavati Maribor?

Prednost ali ne, Maribor je odvisen sam od sebe in že zaradi tega je favorit. V takšnem položaju je bil že večkrat. Zato se zna verjetno veliko bolje, mirneje odzivati na take tekme. A to ne pomeni še nič. Potrudili se bomo, da vzamemo vse, kar se nam ponudi. Če pa bo naš maksimum zadoščal, pa bomo videli na koncu. V karieri še nisem osvojil lovorike. Naslednji teden se mi nasmiha prva priložnost, finale pokala. Tam je vse odvisno od nas, v prvenstvu pa ni, a vseeno upamo, da bi lahko postali še prvaki. Zakaj ne bi zgrabil nečesa, kar se ti ponudi.

V Mariboru je bil dobra duša slačilnice Tavares, kdo pa je v Kopru?

Rajče. Oboževal sem ga že v Mariboru, ko sva bila še soigralca. Je vedno nasmejan, pozitiven. Tako njega kot Tavaresa nisem še nikoli videl slabe volje. Takega soigralca mora imeti za dobro vzdušje vsaka ekipa. Brez njega si ne predstavljam že jutra, ko pridem na trening. So pa tudi drugi, na primer Ivica. Kot najstarejša igralca skrbita za dobro voljo, za sproščeno vzdušje, ko pa je treba kaj povedati in udariti po mizi, sta tudi prva. Najprej Ivica, nato še Rajče. Zelo ju spoštujem, podobno velja za vse igralce. Z njima je vse skupaj boljše.

Andrej Kotnik skuša tako kot njegovi soigralci prepričati kapetana Ivico Guberca, da bi pomagal ekipi tudi v prihodnji sezoni in še ne bi zamenjal kopačk za stolček športnega direktorja. Foto: Grega Valančič/Sportida

Vam je Ivica Guberac že uradno napovedal, da se bo po koncu sezone poslovil in postal športni direktor?

Je, a ga poskušamo prepričati, da bi si premislil. Da bi igral še nekaj časa, ker je res pomemben člen v naši ekipi in slačilnici. Ne dvomim o tem, da bo opravljal vrhunsko delo tudi v novi vlogi, saj se vidi, da je oseba, ki živi in razume nogomet. Nogomet mu pomeni vse.

Kaj pa pomeni nogomet vam? Se kot nogometaš počutite dovolj spoštovanega v Kopru?

Že dolgo poznam vse ljudi, ki delajo v klubu, in jih spoštujem. Počutim se fenomenalno. Spoštujem trenerja in njegov štab, ker je predvsem v redu kot človek, potem pa še kot trener. Dosegel je vrhunske rezultate. Vesel sem, da dobivam spoštovanje nazaj. In od klubskega vodstva. Dokler je tako, bom dal vse od sebe na igrišču, da si bom zaslužil spoštovanje in me bodo ljudje cenili.

Je vaš cilj v prihodnosti nastop za reprezentanco in kakšen donosen prestop v tujino?

Da. To so osebni cilji, ki jih ima verjetno vsak igralec. Da ustvari pravo kariero in zaigra v boljši ligi. Ampak za zdaj je edini cilj v finalu pokala premagati Bravo. In tako naprej. Tekmo za tekmo. Vsak igralec se trudi, da iz sebe spravi največ. Da gre nekam, kjer se ga bodo spominjali kot dobrega igralca, ter da zasluži toliko denarja, da bo lahko potem, ko bo končal kariero, od tega normalno živel. Ali pa delal.

''Gorica bo prišla v prvo ligo. Klub, kot je Gorica, klub s tako tradicijo in konec koncev stadionom ter vsem skupaj, mora biti v prvi ligi. Hvala bogu, da ji bo to uspelo že letos,'' se veseli, da se bo v prihodnji sezoni potegoval za točke tudi proti nekdanjemu klubu iz mesta vrtnic. Foto: Ana Kovač

Finančno sta se vam verjetno med in mleko najbolj cedila pri Mariboru in Crotoneju. Lahko Koper v tem pogledu konkurira omenjenima kluboma?

Koper je v tem pogledu eden od boljših klubov na slovenskem trgu. Okej, Maribor je pri vrhu, ne vem, kako je zdaj v Olimpiji, a mislim, da je potem že na vrsti Koper. Imamo redne plače, vse je tako, kot mora biti, tako da se lahko resnično samo osredotočiš na nogomet. V Sloveniji pa vemo, da v nekaterih klubih ni vse ravno v najlepšem redu. Ko je tako, se obremenjujemo s stvarmi, ki sploh niso nogometne. Potem ni čudno, da ni posebnih rezultatov. Žal mi je, da je tako. Upam, da se bo v prihodnjih letih izboljšalo.

Je bilo tako, ko ste pred leti še branili barve Gorice?

Da, takrat je bilo res težko. Prejemali smo minimalno plačilo. Dobili smo ga precej redno, a je bilo potem težko le s tem preživeti. Kot veste, si moramo nogometaši odpreti s. p., potem pa je treba poravnati prispevke. To je stalna praksa v vseh klubih, težko se je preživljati z minimalcem. Na koncu smo se morali znajti. V Novi Gorici smo tako skupaj v enem stanovanju živeli trije. Matija Boben, Rifet Kapić in jaz. Tako smo si delili stroške, da nam je bilo lažje.

A je vseeno drugače, ko prideš nekam drugam, v Italijo ali pa Nemčijo, in ko slišiš zgodbe, kako je tam tudi v nižjih ligah, kaj šele najmočnejših, kjer dobiš vse. Ko te pričaka finančno lep zalogaj in ko skrbijo zate, kot da si predsednik, ne pa nogometaš. Pri nas pa ni ravno na tej ravni. V Kopru je vrhunsko za slovenske razmere, so pa tudi manjši klubi, v katerih slišiš, da ne prejemajo plač že nekaj mesecev. Potem pa ti je res neprijetno pri srcu.

Sportal Rezervista v sodnikovem dodatku rešila Olimpijo, naslov se nasmiha Kopru