Torek, 6. 9. 2016, 4.00
7 let, 1 mesec
Komentar po uvrstitvi slovenskih hokejistov na OI
Dokazali, da zgolj kakovost ni dovolj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,83
1
Slovenska hokejska reprezentanca je v Minsku prikazala veliko mero zrelosti in borbenosti, še nadgradila igro iz zadnjega olimpijskega kvalifikacijskega turnirja v Vojensu, kjer se je prvič uvrstila na olimpijske igre, in še enkrat več dokazala, da se ciljev mnogokrat ne da uresničiti le s kakovostjo.
Ko je Nik Zupančič konec lanskega maja predsedstvo Hokejske zveze Slovenije obvestil, da sprejema vlogo selektorja, ki se ji je po neuspešnem svetovnem prvenstvu odrekel Matjaž Kopitar, je dejal, da morajo cilji ostati visoki, saj brez njih "nekje obstaneš in si s tem prehitro zadovoljen".
Med zadanimi cilji njegove čete so bile tako zapisane tudi olimpijske igre v Pjongčangu. Preden je slovenska odprava pred nekaj dnevi odpotovala v belorusko prestolnico, od koder je na tekmovanje, ki ga dočakamo vsaka štiri leta, vodilo le prvo mesto, je priponka kakovostni favorit stala pred reprezentanco Danske. Belorusom pa so pred huronskim domačim občinstvom prav tako pripisovali več možnosti kot preostalima udeleženkama turnirja Sloveniji in Poljski.
A v športu se stvari lahko hitro obrnejo na glavo in visokoleteči favorit na papirju lahko kaj hitro pristane na trdnih tleh. To so tako prvi in drugi dan kvalifikacij na lastni koži občutili Skandinavci, zapolnjeni z osmimi predstavnike lige NHL. V Belorusijo so prišli s prepričanjem, da imajo največ kakovosti in da še nikoli niso bili tako močni, in tega niso nič kaj sramežljivo skrivali. Pa se jim je zalomilo. Najprej proti Belorusom, na tekmi za biti ali ne biti pa še proti Slovencem, za katere se je zdelo, da imajo za vsako izbrano vrsto do potankosti izdelan načrt, kako jo ujeti na levi nogi.
Če so risi na prvi tekmi kljub napakam v drugih dveh tretjinah pričakovano visoko odpravili Poljake, so se obračuna s Severnjaki lotili mnogo bolj disciplinirano, jim onemogočali lahke prehode na za dosego gola kritična mesta in jih na koncu pokopali z zrelo in preudarno moštveno igro. Z elementom, ki ga Danci ob vsej individualni kakovosti niso imeli, kar so priznali po porazu s Slovenijo, s katerim so se končale njihove sanje o premiernem nastopu na olimpijskih igrah.
Še izraziteje je moštveni duh Slovenije vstopil v ospredje na odločili zadnji tekmi z Belorusijo, ki jo je na tribunah podpiralo okoli 15 tisoč navijačev in je našo izbrano vrsto hotela zvabiti v past s severnoameriškim slogom hokeja, a se ji načrti niso izšli. Tudi po tem, ko so po zaostanku z 0:2 z dvema zadetkoma ujeli rise, ne. Ti so po poškodbi Aleša Kranjca, ko se je tekma prevesila na stran domačinov, prikazali nič kaj slovenski obraz. Niso pokleknili, niso dopustili, da bi jih zajela panika, igrali so kot resna ekipa z veliko željo in medsebojno pomočjo, ki sta prinesli olimpijsko nagrado. Mnogo je k tej prispeval tudi odlični vratar Gašper Krošelj, ki nosi nesporno oznako številka ena med vratarji in ki na turnirju, na katerem je veliko odvisno od čuvaja mreže, ni imel slabega dne.
"Predvsem boljše zavedanje v prostoru, predvidevanje, 'branje' namer igralcev. Iščem načine, da bi malo bolj spodbudil te stvari. Mislim, da imamo premalo tega. Ko gledam druge reprezentance, vidim, da imajo v določenih trenutkih hitrejše reakcije," je januarja v intervjuju za Sportal o tem, kaj loči slovensko reprezentanco od stalnih članic elite, razmišljal Zupančič.
Ob pogledu na slovenske igre v Minsku lahko rečemo, da je njegova vojska pri pridobivanju teh odlik napredovala, k čemur zagotovo prispeva dejstvo, da določeni reprezentanti v svojih klubih v tujini zadnje čase igrajo pomembne vloge in polnijo malho prepotrebnih izkušenj. Te bodo še kako pomembne pri uresničevanju majskega cilja, ko bodo na svetovnem prvenstvu v Parizu poskušali obstati med elito in končati preskoke med kakovostnima razredoma.
In kako bo po drugi zaporedni uvrstitvi na olimpijske igre v očeh velikih videti Slovenija? Čeprav je slovenska reprezentanca v Minsku potrdila, da ima kakovost, srce in znanje, ne gre pričakovati, da ji bodo velesile zlahka odklenile svoja dvakrat zaklenjena vrata in jo spustile blizu (na pripravljalne tekme). Da bi se vrata vsaj malce odprla, se bo morala Slovenija najverjetneje dokazati še na kakšnem svetovnem prvenstvu elite, pomagal pa bi lahko tudi viden rezultat na olimpijskih igrah.
-
Preberite še:
1