Detroit začinil atlantsko divizijo

Po spremembi divizij pred sezono je atlantska doživela popolno prenovo, prav nobene ekipe iz zadnjih let ni več v njej. Boston, Montreal, Toronto, Ottawa in Buffalo so do zdaj igrali v severovzhodni diviziji, ki je ni več, Florida in Tampa Bay sta igrala v jugovzhodni, Detroit pa je bil preseljen na vzhod z zahoda.

Mnogi so se pred sezono spraševali, kako bo delovala ekipa, ki jo je zapustil vratar Tim Thomas. Finec Tuukka Rask jim je s predstavami dal hitro vedeti, da težav ne bo, saj je več kot dostojno zamenjal ameriškega veterana. Med vratnicami je blestel, imel pa je tudi veliko pomoč v odličnih branilcih, kot so kapetan Zdeno Chara, Dennis Seidenberg, Dougie Hamilton in drugi. Boston je redni del končal na tretjem mestu po najmanj prejetih zadetkih. V končnici so prišli do odkritja med branilci, Torey Krug je namreč dobil priložnost zaradi številnih poškodb in se več kot izkazal. In prav obramba ni utrpela večjih sprememb, odšel je le veteran Andrew Ference, vendar so pri Bostonu dokazali, da imajo v ozadju obetavne mlade branilce, ki komaj čakajo na priložnost. Povesem drugače pa je v napadu. Boston je namreč poskrbel za najbolj odmevno menjavo v poletnem prestopnem roku. V Dallas je odšel mladi zvezdnik Tyler Seguin, prišel pa je izkušenejši Loui Eriksson. V Teksas je prvemu sledil še en pomemben igralec Rich Peverley, od nosilcev igre sta klub zapustila tudi Nathan Horton in Jaromir Jagr. Od vidnejših okrepitev je v Boston prišel veteran Jarome Iginla. Na pogled so pri Kosmatincih v napadu več izgubili kot dobili, vseeno pa imajo še vedno tako kakovostno zasedbo, da bodo znova med glavnimi favoriti za končni naslov prvaka. V prejšnji sezoni jim je namreč spodletelo na zadnji stopnici, saj je bil v finalu boljši Chicago.

Za Buffalo je bila to sezona za pozabo. Že drugo leto zapored in četrtič v zadnjih šestih letih se ekipi Sabres ni uspelo uvrstiti v končnico. Slab štart v sezono je plačal trener Lindy Ruff, ki je na klopi Buffala sedel kar 17 let. Od leta 1997 torej. Enako dolgo vlogo generalnega direktorja kluba opravlja Darcy Regier, le da je ta preživel čistko. Na klopi je Ruffa zamenjal Ron Rolston, za katerega je bila to prva izkušnja v ligi NHL. Sicer pa v klubu ni bilo večjih sprememb, ki bi pokazale kakršnokoli željo po boljši sezoni. Mnogi so pričakovali prenovo zasedbe do temeljev, a se to ni zgodilo. Tako sta bila vse poletje na tapeti prva zvezdnika, vratar Ryan Miller in napadalec Thomas Vanek, ki vstopata v zadnje leto pogodbe. Mnogi so ju selili drugam, a za zdaj ostajata del garderobe. Kluba, ki ima enega najnižjih proračunov v ligi, ni zapustil nobeden izmed vidnejših igralcev, a ga tudi ni okrepil kakšen odličen igralec. Še največji okrepitvi sta branilca Henrik Tallinder in Jamie McBain. Dvojica bi morala poskrbeti, da bo obramba čvrstejša, vendar se bo Buffalo vseeno zelo težko uvrstitil v končnico.

Ko je že kazalo, da se Detroitu po več kot dveh desetletjih prvič ne bo uspelo uvrstiti v končnico, in so se navijači že začeli pripravljati na novo sezono, so se igralci le zbrali in se prebili v izločilne boje. Tam jih je v drugem krogu zaustavil aktualni prvak Chicago, ki je bil sam lep čas na robu izpada, na koncu pa napredoval po sedmih tekmah. Številni odhodi veteranov, ki so poskrbeli za največje uspehe v Detroitu, se še kako poznajo. Predvsem v napadu, kjer še naprej kraljujeta iz leto v leto starejša Pavel Dacjuk in Henrik Zetterberg, ki pa, kot kaže, nimata prave pomoči v soigralcih. Generalni direktor Ken Holland je v zadnjih letih odhode vedno krpal z veterani, tudi tokrat se je odločil podobno. V klub je namreč zvabil 40-letnega Daniela Alfredssona, ki je še vedno gospod na ledu, vendar pa se mu leta vedno bolj poznajo. Druga pomembna okrepitev je Stephen Weiss, ki je prišel s Floride. To sta tudi edini vidnejši okrepitvi, preostale bodo pri Detroitu, kot je že v napadu, črpali iz podružnične ekipe. Dva prihoda sta pomenila tudi dva odhoda. Finski napadalec Valtteri Filppula je odšel v Strelam, Švicar Damien Brunner, ki je po odličnem začetku nekoliko popustil, pa v New Jersey. Med vratnicami ostaja številka ena Jimmy Howard, v obrambi je po odhodu Nicklasa Lidströma vlogo prevzel rojak Niklas Kronwall, ki pa, roko na srce, ni na isti ravni. Sicer pa je Detroit v prejšnji sezoni igral na zahodu, s spremembo konferenc pa je močno popestril konkurenco na vzhodu. Prestop, ki ni všeč nobenemu navijaču na vzhodu.

Pred dvema sezonama so Panterji pripravili najprijetnejše presenečenje, ko so se po 12 letih znova uvrstili v končnico. A že v prejšnji sezoni so padli na realna tla. Še več, bili so daleč najslabša ekipa v celotni ligi. Bližnja prihodnost ne kaže kakšnih premikov na bolje. Vsaj v rezultatskem smislu. Se je pa v teh dneh spremenilo lastništvo, franšiza je dobila novega lastnika. A ker se je to zgodilo tik pred začetkom rednega dela, ni časa za kakšne večje rokade. Ekipo je zapustil drugi najučinkovitejši igralec franšize Stephane Weiss, prav tako pa je odšel češki veteran Filip Kuba. Vrzel po odhodu Weissa bodo skušali nadomestiti Scott Gomes, ki ne kaže več predstav kot pred leti, Joey Crabb in Bobby Butler. Če sklepamo po igralskem kadru, bodo na Floridi stavili predvsem na vratarsko trojko. To niti ne čudi, saj so Panterji v prejšnji sezoni prejeli daleč največ zadetkov v ligi. Pred dnevi je enoletno pogodbo podpisal Tim Thomas, ki v prejšnji sezoni ni branil. Vprašanje je, v kakšni formi je. Če bo prikazal takšno, kot jo je pri Bostonu, lahko Panterji začnejo rjoveti in povzročati težave številnim. Tu sta še 23-letni Jacob Markström, ki bi sicer počasi moral prevzeti vlogo prvega vratarja, in 36-letni Scott Clemmensen.

Po katastrofalni sezoni 2011/12 je sledila veliko boljša, najuspešnejša ekipa v zgodovini lige NHL je namreč redni del končala na drugem mestu. A v končnici je sledil šok, kanadski tekmec iz Ottawe je Montreal izločil že v prvem krogu. Vseeno je moštvo zgrajeno na pravih temeljih in bi se lahko v prihodnosti vrnil na pota stare slave. Nosilci so namreč še mladi. Vratar Carey Price šteje 26 let, najboljši branilec prejšnje sezone P. K. Subban 24, toliko let pa ima tudi Max Pacioretty, ki je bil v zadnji sezoni najučinkovitejši igralec moštva. Ne smemo pozabiti niti na 22-letnega Larsa Ellerja in leto mlajšega Brendana Gallagherja. Tem je treba dodati še izkušene Tomaša Plekaneca (30 let), Andeja Markova (34) in slovaškega vratarja Petra Budaja (31). Od okrepitev je najodmevnejša prišla iz Philadelphie. Govorimo o Danielu Brierju, ki pa za sabo nima najboljše sezone. Za čvrsto obrambo bo skrbel Douglas Murray, ki je nazadnje nosil dres Pittsburgha. Seveda pa se niso dogajali le prihodi, odšla sta Michael Ryder in Tomaš Kaberle, ki sta odigrala le približno polovico tekem. Če bo Therrienu znova uspelo povezati mladost in izkušnje, lahko Montreal brez dvoma računa vsaj na končnico, seveda pa tudi na kaj več. Na zadnje lahko računa predvsem ob predpostavki, da bo ohranil tako učinkovito igro v napadu (tretji najučinkovitejši v rednem delu prejšnje sezone) in še nekoliko izboljšal igro v obrambi.

Že z uvrstitvijo v končnico so Senatorji presenetili marsikaterega strokovnjaka in se nato celo prebili v drugi krog, kjer pa jih je zaustavil Pittsburgh. Ta uspeh so dosegli predvsem po zaslugi odlične igre v obrambi, ki je bila druga najuspešnejša v rednem delu. Velik del zaslug gre pri tem tudi vratarju Craigu Andersonu, ki ima za sabo najboljšo sezono v ligi NHL. Če bo takšne predstave kazal tudi v tem tekmovalnem letu, si lahko navijači znova obetajo končnico. Če bo trenerju Paulu MacLeanu uspelo najti še pravo kemijo v šepavem napadu, jim uvrstitev v izločilne boje ne more uiti. In prav v napadu je Ottawa ostala brez klubske ikone. Po 17 sezonah je kanadsko moštvo zapustil dolgoletni kapetan Daniel Alfredsson. Brez njega si te ekipe preprosto ni bilo mogoče predstavljati, pa čeprav se 40-letnemu Švedu leta že poznajo. Odšel je tudi leto dni mlajši ruski branilec Sergej Gončar. Še en nosilec igre torej. A vse ni tako črno. Napad je okrepil veliko mlajši zvezdnik. Iz Anaheima je vodstvo zvabilo 26-letnega Bobbyja Ryana, prav tako pa bi pomembno vlogo moral igrati dve leti starejši Clarke MacArthur, ki je prišel iz Toronta. Za Gončarja v Ottawi niso našli enako primerne in mlajše menjave. Okrepil jih je sicer Joe Corvo, ki pa je le za odtenek slabši kot ruski branilec, hkrati pa se pri 36 letih prav tako bliža koncu kariere. Imajo pa pri Ottawi še ogromno rezerv v proračunu, ki je med najnižjimi v ligi. Navijači znova ogromno pričakujejo od novega kapetana Jasona Spezze, ki je v zadnji sezoni zaradi poškodbe odigral le osem tekem. V obrambi je prvo ime 23-letni Šved Erik Karlsson.

Ekipa, pri kateri vlogo generalnega direktorja opravlja legendarni Steve Yzerman, je že drugo leto zapored sezono končala po rednem delu. Če je bil Yzerman na ledu pravi mojster, pa mu v pisarniški vlogi še ne gre vse po načrtih. Strele imajo predvsem eno težavo. Obrambo. Medtem ko je napad v zgornjem delu po učinkovitosti, je z obrambo prav obratno. Šved Anders Lindbäck je bil nezanesljiv, Ben Bishop, ki se je priključil sredi sezone, pa ni bil nič boljši. Še en vratar, Mathieu Garon, je moral klub zapustiti. A med vratnicami ni bilo sprememb. Je pa toliko bolj odmeval odkup pogodbe klubski legendi in kapetanu Vincentu Lecavalierju, ki je bil po 14 sezonah prisiljen zapustiti do zdaj edini klub v ligi NHL. Razlog? Imel naj bi previsoko pogodbo, v zadnjem času pa naj bi prikazal premalo. Ne glede na vse zapisano in dejstva Yzerman ni naredil prav nič, da bi okrepil obrambo. Je pa namesto Lecavalierja pripeljal finskega napadalca Valtterija Filppulo. Tudi v novi sezoni bo tako največ odvisno od dvojice Martin St. Louis in Steven Stamkos, ki bo morala dosegati več zadetkov, kot jih bo prejela obramba.

Navijači v Torontu so imeli v prejšnji sezoni končno razlog za veselje. Njihovi ljubljenci so se po sedmih sezonah znova prebili v končnico, kjer pa jih je izločila ekipa iz Bostona. In ekipa bi lahko v prihodnje le še rasla, saj so vsi nosilci igre mladi. Phil Kessel, ki je bil najučinkovitejši igralec v prejšnji sezoni, ima 25 let, tri leta mlajši Nazem Kadri igra vedno bolje, James van Riemsdyk ima 24 let. V ekipi so le štirje igralci, ki so dopolnili 30 ali več let. Vsi pa so izkušeni. Prav mladost bi utegnila drago stati igralce, saj psihološko še niso tako stabilni kot hokejisti, ki imajo za sabo že deset ali več sezon na tako visoki ravni, kot je v ligi NHL. Najbolj se bosta poznala odhoda dveh napadalcev, Belorusa Mihajla Grabovskega in Clarka MacArthurja. So pa vodilni možje okrepili mesto med vratnicami. Jamer Reimer je dobil konkurenco v Jonathanu Bernierju, ki pri Los Angelesu zaradi Jonathana Quicka nikoli ni mogel pokazati, česa je pravzaprav resnično sposoben. Med preostalimi okrepitvami je še najvidnejše ime Dave Bolland.