Torek, 16. 5. 2017, 16.00
6 let, 6 mesecev
Intervju z najizkušenejšim igralcem risov na SP
Aleš Kranjc: Pripravljeni smo bili na to, da smo lahko junaki ali pa najslabši na svetu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,60
1
"Mi imamo super službo, a v tej vedno prideta tako uspeh kot neuspeh. Da bi nekdo samo zmagoval, ne gre. Vemo, da nam lahko uspe le kot ekipi. Še vedno smo ekipa, a nam žal ni uspelo," po izpadu iz elitne divizije razmišlja najizkušenejši član med risi Aleš Kranjc.
- Stisnil jim je roke, se zahvalil in dal nekaj življenjskih nasvetov
- Slovencem se želja ob slovesu od elite ni uresničila
Za njim je 12 svetovnih prvenstev, na katerih je občutil tako sladkobo uspeha kot grenkobo poraza. Z zadnjo se je moral sprijazniti tudi v preteklih dneh, ko slovenska hokejska reprezentanca v Parizu ni uresničila cilja. Misli 35-letnega branilca Aleša Kranjca, ki je bil po prvenstvu ob Robertu Saboliču in Janu Muršaku izbran med najboljše tri v slovenski ekipi, po neuspehu še niso povsem strnjene. Z njim smo se pogovarjali o turnirju, pripravljenosti na kritike, slovenski ekipi …
Kako veliko je razočaranje po izpadu iz elitne divizije?
Precej veliko, a ni še čas za ocene. Potrebujemo nekaj časa, da vse predelamo. Nimamo kaj narediti. Trudili smo se, ni nam uspelo.
Razlogi za neuspeh?
Nehvaležno je, da igralec ocenjuje. Teh, ki ocenjujejo, je dovolj. Te, ki bodo potegnili črto in naredili analizo, imamo tudi. Mi smo igralci, mi damo vse od sebe takrat, ko se igra. Pripravljeni smo na to, da smo, če nam uspe, junaki, če nam ne uspe, pa najslabši na svetu.
Pripravljeni na kritike torej.
Tako pač je v našem športu. Mi imamo super službo, a v tej vedno pride tako uspeh kot neuspeh. Žal ne gre tako, da ves čas samo zmaguješ. Tudi na svetovnih prvenstvih greš sicer na vsaki tekmi na zmago, a realno je mogoče tudi, da ti ne uspe.
Ne moreš več kot to, da daš vse od sebe, da se žrtvuješ, pa ne samo na tekmi, ampak tudi na pripravah in tudi v vsaki malenkosti, ki jo lahko narediš za to, da boš najboljši. Turnir se ni začel pred dobrim tednom, pač pa pred več kot mesecem dni. Takrat smo začeli dajati vse od sebe. Na pripravah in samih pripravah na treninge in na regeneraciji. Daš vse od sebe, a to je šport. Še vedno ni rečeno, da ti bo uspelo.
Ste dali vse od sebe?
Osebno sem vsekakor dal. Lahko govorim le zase. Za druge ne morem, saj je to nemogoče. Zase trdim, da z vsemi izkušnjami, ki so jih prinesla leta, vem, kaj moram narediti med pripravami, med tekmami, med turnirjem. Če ne bi imel v glavi, da moram narediti vse, kar lahko, ne bi šel na prvenstvo.
Kaj je zmanjkalo na odločilni tekmi proti Belorusiji?
Morali bi jih premagati, bili so premagljivi. Moram reči, da so bili, ko smo z njimi dvakrat igrali na olimpijskih kvalifikacijah in jih obakrat premagali, res dobri. Bilo je res težko. Tu smo jih po prvi tretjini imeli, nato so se vrnili v igro. Pade en zadetek, še drugi, tekma se obrne … Ujeli so trenutek, nam pa kar naenkrat ni več šlo.
Velikokrat se je zgodilo, da ste po prejetem zadetku hitro dobili še enega. Kot da ste po prvem zaspali. Kako gledate na to?
Drugače kot vi. Na tekmi se osredotočam nase, na svoje delo. Ne morem ocenjevati celotne ekipe. Ukvarjam se le s seboj in poskušam čim bolje igrati.
Kaj se je od septembrskih olimpijskih kvalifikacij spremenilo? Tam vam je pomagal tudi močan ekipni duh, vrlina te reprezentance ob preteklih uspehih.
Mi v osnovi vemo, da nam lahko uspemo le kot ekipi. Še vedno smo ekipa. Še nikoli nismo delali tako, da bi kdorkoli mislil, da bo nekaj dosegel sam. Tega ni bilo nikoli, je pa zagotovo pomembno, da tukaj nismo bili vsi. Pri nas se res vsak pozna, a to ne sme biti izgovor. Kdaj se da tudi z manj narediti več in si potem junak, včasih pa ti ne uspe.
Koliko sta vas prizadeli poškodba Žige Panceta in kazen Žige Jegliča? Za Anžeta Kopitarja ste že pred prvenstvom vedeli, da ga ne bo.
Sploh ni pomembno, ali se zgodi prej ali med turnirjem. Pri nas se vsak, ki manjka, res pozna. Ne glede na to, iz katerega razloga kdo manjka, se to pozna. Če smo ekipa in če vsi stopimo skupaj, lahko nekaj naredimo, a tokrat ni šlo.
Ob Robertu Saboliču in Janu Muršaku je bil po koncu prvenstva izbran med najboljše tri slovenske igralce.
Večkrat so fantje v reprezentanci poudarjali, da bo treba pokazati značaj. Ste ga pokazali kot ekipa?
Glede na rezultat je težko reči karkoli pozitivnega. Težko je karkoli hvaliti. Ni nam uspelo, tako da se za vse lahko reče, da to ni bilo to. Neka celota ni uspela.
Ali kot najstarejši v ekipi z največ odigranimi reprezentančnimi tekmami kdaj soigralcem kaj rečete ali pustite, da to opravi kdo drug?
Če sem bil sam na 12 prvenstvih, nekdo drug pa na osmih, ni neke velike razlike. Kot ekipa smo vsi že kar nekaj odigrali. Kakšen morda malo več, drugi malo manj, ampak v osnovi vsi kar veliko. Mislim, da je dovolj, če trenerji povedo, kako in kaj, da ni z vseh strani preveč informacij. Normalno je, da vsak kdaj kaj pove in da kakšen nasvet tudi mlajšim, da jim je lažje, sicer pa imamo za to trenerje.
Selektor je poudaril, da je bil premalo odločen, med drugim tudi pri igri v obrambni tretjini. Kaj pravite na to?
Ne vem, kaj reči. Osebno še vedno mislim, da smo se v danem trenutku vsi trudili po svojih najboljših močeh. On in mi. Seveda rezultata ni in iščejo se krivci. Če bi zmagali, bi bilo verjetno vse skupaj pozabljeno. Govorimo o razliki v nekaj zadetkih ali nekaj minutah igre, ko bi se stvari lahko drugače obrnile.
Uspeh lahko od neuspeha ločijo tudi minute.
Kako naprej? Pogled proti olimpijskim igram.
Kmalu se bo začela klubska sezona. Priprave so vedno zelo pomembne. Klubska sezona bo morala biti, kot je treba. Olimpijske igre pa bodo reprezentančni vrhunec, da.
Vztrajali boste v drugi nemški ligi. Kako se tam počutite? Nemčijo ste dobro spoznali.
Dobro. Odlično. Liga je dobra, v njej je kar nekaj izkušenih igralcev, ki so igrali tudi v najboljši nemški ligi. Tujcev ni veliko, tako da na tiste, ki smo, pade veliko bremena.
1