Četrtek, 22. 11. 2018, 9.03
5 let, 4 mesece
Ob 70. obletnici jeseniškega hokeja
Jeseničani so bili vselej dovolj trmasti, hokej pa dovolj trpežen
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,19
Na Jesenicah letos častijo 70 obletnico hokeja.
Leto, ki se počasi izteka, je jubilejno za jeseniške hokejiste in navijače. Praznujejo namreč 70. obletnico ustanovitve prvega kluba oziroma 70 let organiziranega igranja hokeja v tem kraju.
Čeprav je jubilejno celotno leto 2018 - za začetek hokeja na Jesenicah velja datum ustanovitve prvega uradnega kluba 6. januarja 1948 -, so si v železarskem mestu izbrali konec novembra še za poseben slavnostni dogodek, na katerega so povabili številne nekdanje igralce in hokejske delavce. Najbrž ni naključje, da so za prizorišče izbrali jeseniški muzejski kompleks oziroma Kolpern, del nekdanjih prostorov železarne, saj je prav železarna neločljivo povezana s hokejem na Jesenicah.
O tem je razmišljal tudi Franc Smolej, eden zadnjih iz zlate jeseniške generacije, ki je konec petdesetih in v šestdesetih vladala slovenskemu in jugoslovanskemu hokejskemu prostoru.
Igral v rdeče dresu in delal v železarni
"Jaz sem osem let starejši od rojstnega dneva hokeja. Vse sem dal skozi, šestnajstkrat sem bil prvak kot igralec, potem sem deloval kot funkcionar, vodil ekipe, reprezentance ... težko je izdvojiti, kaj je bilo najboljše ali najlepše. Morda leta 1993, ko smo dobili odločilno sedmo tekmo državnega prvenstva v finalu po podaljšku. Takrat sem bil športni direktor, igrala sta moja sinova, tako da je bil to najlepši trenutek," se je zgodovine spomnil Smolej in našel tudi povezavo s prizoriščem.
"Poleg tega, da sem igral hokej, sem tudi delal v železarni. Tudi tu, kjer smo zdaj, v Kolpernu, je bilo območje, kjer sem začel delati leta 1966," se je nekdanjega tesnega prepleta dela in športa na Jesenicah spomnil Smolej.
Čeprav železarna še vedno prispeva bistven del pri financiranju hokeja na Jesenicah, pa verjetno tako tesne povezanosti, kot je bila nekoč, ko so bili igralci zaposleni v podjetju - v začetnih letih so tudi številne kose opreme izdelali kar na svojem delovnem mestu - danes ni več.
"Nekoč je bila mama železarna tu močno vpeta v vse pore življenja, a s propadom Jugoslavije je bilo jasno, da te podpore ni moglo biti več," predsednik HD mladi Jesenice.
Včasih železarna vpeta v vse hokejske pore
Časi se spreminjajo, so ugotavljali sogovorniki, tudi tisti iz mlajše generacije. V tem trenutku so spomini na nabito polne dvorane, na razburljive finalne boje z večnimi tekmeci iz Ljubljane, ko so navijači za današnje varnostne zahteve skorajda nepredstavljivo nagneteni na stojiščih spremljali vroče boje na ledu, le še lep spomin. Morda pa se lahko stvari še kdaj obrnejo, tako da bo hokej spet poskrbel za športno navijaško mrzlico, tako na Jesenicah kot v Ljubljani?
"Pri osmih letih sem bil na prvi tekmi. Tudi pred blokom smo vedno igrali hokej in to je bila enostavna odločitev. Pri 16 letih sem podpisal prvo profesionalno člansko pogodbo. Takrat sem šel zjutraj v šolo, šel na trening in se potem spet vrnil v šolo. Kar se Jesenic tiče, mi v lepem spominu ostaja prva sezona v ligi Ebel, meni osebno pa je najlepši spomin, da sem pri 16 letih osvojil članski naslov, da sem bil v takšni družbi, ko smo dvignili pokal. Pa seveda mnogi dogodki iz garderobe, ki pa jih ne smem preveč deliti," je nekaj spominov obudil Miha Rebolj, tudi eden od reševalcev jeseniškega hokeja v najbolj kritičnih trenutkih.
Ko se je na kratko ozrl na novejšo zgodovino, pa je ugotovil: "Nekoč je bila mama železarna tu močno vpeta v vse pore življenja, a s propadom Jugoslavije je bilo jasno, da te podpore ni moglo biti več. Potem pa je bilo še prekletstvo lige Ebel, ki je zahtevala precejšnje vložke, dolgovi so se kopičili in članska ekipa je propadla. A smo veterani rešili jeseniški hokej, pozneje je nastal nov klub, ki zdaj premaguje vse potrebne izzive."
Izsek iz filma o 70 letih Jesenic:
Ni lahko povzeti 70 let in jih strniti v kratek opis. Na nek način je to uspelo televizijcem iz RTV Slovenija, ki so pripravili dokumentarni film, premierno so ga predstavili prav na slavnostni prireditvi v Kolpernu, prvič pa bo na sporedu v soboto. Prikazuje najlepše trenutke jeseniškega hokeja, zgodovino, spomine glavnih akterjev na čase, ko sta bili prvi asociaciji besede Jesenice hokej in železarna.
Razveseljevali Jeseničane
"Jaz sem bil zraven pri vseh naslovih, razen pri prvem, ko smo imeli neprekinjen niz. Vzdušje je bilo takrat boljše, bilo je veliko rivalstvo z Olimpijo, zmagovali pa smo v glavnem mi. Razveseljevali smo Jeseničane, železarje, da so imeli kakšno temo za pogovor naslednji dan. In čeprav je veliko naših odhajalo v Ljubljano, nekoč celo devet, smo bili še vedno mi tisti, ki smo v glavnem zmagovali," se je najlepših trenutkov svojih aktivnih časov spomnil Albin Felc, še eden od članov nepremagljive jeseniške zasedbe iz šestdesetih.
Jeseničani so takrat postavili temelj za desetletja poznejšega razvoja, na podlagi katerega so v mestu usmerjali vodilno športno panogo vse do leta 2012. Takrat je prišlo do najnižje točke v zgodovini hokeja na Jesenicah, propadel je klub, ki je dosegel toliko uspehov. Zdelo se je celo, da se bo končala vsa zgodba hokeja.
A Jeseničani so bili dovolj trmasti, hokej pa dovolj trpežen, da je preživel tudi to. Z novim klubom, na novih temeljih, a z upoštevanjem stare tradicije na Jesenicah upajo, da ta jubilej, 70 let, ne bo zadnji ...
"Če pogledamo v zgodovino, kdo so bili kapetani, je to zame izjemna čast. Hokej igram, ker sem hodil gledat to ekipo v devetdesetih letih. Igral sem tudi v Ljubljani, zato se včasih pozablja, da prihajam iz rdečega okolja," pravi Andrej Tavželj.
Predstavnik sedanje generacije Andrej Tavželj ima, glede na to, da je lahko spremljal zaton prejšnjega kluba in vzpon novega, kot kapetan sedanje ekipe gotovo dober pregled nad dogajanjem.
Le s trdim delom in transparentnostjo
"Ko pogledam vso zgodovino in tradicijo, sem ponosen na to, da sem lahko del tega. Tudi kot kapetan. Če pogledamo v zgodovino, kdo so bili kapetani, je to zame izjemna čast. Hokej igram, ker sem hodil gledat to ekipo v devetdesetih letih. Igral sem tudi v Ljubljani, zato se včasih pozablja, da prihajam iz rdečega okolja. In ponosen sem, da lahko zdaj, ko gre moja kariera proti koncu, igram za Jesenice," je dejal Tavželj.
"Upam, da je na nek način hokej še vedno način življenja mladih. Mislim, da ga lahko vrnemo na nekdanjo raven, a do tega lahko pride le s trdim delom in transparentnostjo. Še kar nekaj Save bo preteklo na Jesenicah, preden bo šlo na višjo raven, je pa to, kar imamo zdaj, idealno za postavitev na zdrave temelje. In ko bo lokalno okolje to spoznalo, bo veliko lažje priti do večje podpore," je dodal.
Preberite še:
