Žbogar ne slepomiši, po bronu in srebru meri na olimpijsko zlato

Pravkar ste se vrnili z Nove Zelandije, sredi decembra že potujete v Brazilijo, na prizorišče olimpijske regate. Kako boste izkoristili teh nekaj dni v Sloveniji? Bo težko zdržati brez jadrnice? Ena je menda že na poti v Brazilijo, druga se ravno vrača z Nove Zelandije. (smeh, op. a.) Mislim, da bom lahko zdržal brez. V prihodnjih dneh me čaka kup obveznosti, tudi treningi, najmanj enkrat dnevno, seveda pa bi rad čim več časa preživel s svojo družino.

Že večkrat ste povedali, kako težko ste čakali odličje na svetovnem prvenstvu. Je bilo tretje mesto po izjemni sezoni, ki ste jo kronali z bronasto medaljo na evropskem prvenstvu, rutinski dosežek ali vendarle presenečenje? In velik pospešek za samozavest. Celotno sezono sem dobro pripravljen, tako da vem, kam spadam, je pa tak dosežek dobrodošel predvsem za ekipo, ki s tem dobi potrditev, da delamo dobro. V procesu dela se namreč velikokrat odločamo za spremembe in tak rezultat je najboljša potrditev, da smo na dobri poti.

Že na začetku sezone 2015 sem izjavil, da bo svetovno prvenstvo vrhunec letošnje sezone, pa ne samo zame, ampak za vso jadralsko srenjo, saj je to zadnja večja regata pred olimpijskimi igrami. Logično je, da so na njej vsi želeli prikazati svojo moč. Sam sicer še nisem stoodstotno pripravljen, saj sem se poleti poškodoval, sem bil pa zelo blizu.

Kaj se je poleti pravzaprav zgodilo? Zlom treh reber se ne sliši kot nedolžen padec s kolesom. Med hitro vožnjo po ravnini sem zapeljal v luknjo, pri tem so mi počile sprednje vilice in vrglo me je čez kolo. Čeprav sem si zlomil tri rebra, pa nisem izpustil niti dneva treninga.

Vsak dan sem garal v telovadnici, kjer smo si izmišljevali vse mogoče vaje, ki sem jih bil sposoben izvajati. Takrat sem bil od jutra do večera v telovadnici, pravzaprav sploh nisem hodil domov. Vse samo za to, da bi izgubil čim manj tega, kar sem že prigaral.

Predvidevam, da ste kolesarjenje postavili na stranski tir. Res je. Ne pustijo me več na kolo (smeh, op. a.).

Olimpijski nastop v Riu ste si z 12. mestom na svetovnem prvenstvu v španskem Santanderju zagotovili že lani. To bodo že vaše pete igre pod olimpijskimi krogi. Kako se počutite, ko se spomnite nanje? Zdaj že dobro veste, kaj vse vas čaka, tudi to, da bodo apetiti javnosti po medalji veliki. Trenutno jih še ne pričakujem tako željno, saj bi rad spremenil še nekaj stvari. Mislim, da je pred nami še od pet do šest mesecev trdega dela, tako da si ne želim, da bi prišle prehitro.

Kaj vse morate še postoriti? Predvsem gre za nastavitve na jadrnici in dizajnerske detajle na krmilu in kobilici. S tem bi se rad še malo poigral.

Verjetno bo pri krotenju živcev odločala trdna psiha. Še vedno sodelujete s športnim psihologom Matejem Tuškom? Občasno še, sicer pa sam izvajam tiste vaje, ki jih v določenem trenutku najbolj potrebujem. Mislim, da me je Tušek že pred leti s temi znanji dobro opremil in mi služijo še danes. Se pa pred olimpijskimi igrami vedno srečava in poiščeva določene rešitve.

Kako bi opisali sodelovanje z bratom Juretom, ki je zadnje leto vaš trener? Vaš oče je omenil, da je bil na začetku kar malo skeptičen, kako bo ta bratska naveza delovala, ker sta si značajsko precej različna. Zame je bila to zelo težka odločitev. Okolica je dvomila o njej, pa tudi sam nisem mogel vedeti, ali bo družinska naveza delovala ali ne. Vendar pa odločitev niti ne sme biti tako presenečenje. Moj brat je, čeprav je deset let mlajši od mene, že deset let trener in dosega lepe uspehe v mladinski konkurenci.

Zanj je prihod v mojo ekipo pomenil velik preskok, vendar ga je opravil z veliko mero profesionalizma. Rad se uči, kar je pomembno, in ve, kaj potrebujem. Ne samo, kar zadeva jadranje. Skuša mi omogočiti, da so moji treningi čim lažji, da je na regati poskrbljeno za vse, od telovadnice in hotela do prehrane. O tem mi sploh ni treba razmišljati, za vse poskrbi brat.

Res je, da smo vsi pričakovali, da bo na psihološki ravni na teh visokih obratih popustil, a se je izkazalo ravno obratno – da v težjih položajih zna ohraniti mirno kri. Zelo me je presenetil.

Glede na to, da je med vama deset let razlike, v otroštvu verjetno nista bila tipična brata, ki bi odraščala skupaj? Ne, prav gotovo ne. Poleg tega sem sam zaradi tekmovanj in priprav že zelo zgodaj začel potovati, tako da nisva imela klasičnega bratskega odnosa.

Kdo je šef v vajinem odnosu? Običajno je to trener, kaj pa v vašem primeru? Priznam, da mu na začetku še nisem povsem zaupal, zdaj pa se mu popolnoma prepustim. Če me kaj zmoti, ga na to opozorim, vendar se na moje presenečenje to ne dogaja pogosto.

Tudi mene preseneča, kako ta najin odnos deluje. Jaz sem zelo "težek" kot oseba, zelo zahteven in vidim, da se včasih ugrizne v jezik, poskrbi pa za vse.

Letos ste že preizkusili olimpijsko regatno polje. Kakšne so informacije s terena? Se na olimpijskih igrah obeta težak boj? Jadranje ni zahtevno, je pa zahtevno prilagajanje jadrnice na pogoje. Lahko imaš kratek val, dolg val, močan tok, šibak, različne smeri vetra in podobno. Lahko rečem, da mi olimpijsko prizorišče ustreza.

Napovedi so vedno nehvaležne, pa vendar. S kakšnimi cilji pogledujete proti olimpijski regati v Riu de Janeiru? Moj cilj je zlata olimpijska medalja. Glede na to, da že imam srebrno in bronasto, bi bilo vse drugo brez pomena. Če bi čutil, da je ne morem doseči, bi že zdavnaj odnehal. Dokler pa to čutim in ekipa verjame v ta projekt, do takrat je vredno vztrajati.