Pariz 2024
Petek, 9. 5. 2025, 9.00
2 tedna, 5 dni
Devet mesecev od srebrne olimpijske medalje v kajtanju
Toni Vodišek šest mesecev po operaciji sanja samo še o morju #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,41
Toni Vodišek devet mesecev po srebrni olimpijski medalji in pol leta po operaciji kolena razmišlja samo še o tem, kako bi se čim prej vrnil na morje.
Ta petek mineva natanko devet mesecev od trenutka, ko je 24-letni Toni Vodišek v vetrovnem Marseillu Sloveniji prinesel zgodovinsko olimpijsko srebro v kajtanju, povsem novi olimpijski disciplini. Od takrat se je v življenju energičnega Koprčana zgodilo marsikaj – od olimpijske evforije, trdovratne poškodbe kolena do zahtevne operacije in dolgotrajne rehabilitacije. Kaj so pokazali zadnji testi poškodovanega kolena in kdaj se spet vrača na morje?
Toni, kako ste?
Dejansko sem zelo dobro, rehabilitacija poteka super, koleno pa drži tako, kot mora. Zadnji pregled pri dr. Radu Pišotu je pokazal, da je koleno v redu – celo boljše, kot smo pričakovali. Rehabilitacija je očitno potekala res dobro.
Operacijo ste prestali novembra lani. Kaj bi se zgodilo, če bi vztrajali brez posega? Na tako visoki ravni najbrž ne bi več mogli trenirati in tekmovati?
Najverjetneje ne. Operacija je bila nujna in bi jo moral opraviti že prej, a bi mi v tem primeru zmanjkalo časa za celovito rehabilitacijo. Zdaj lahko rečemo, da nas je to morda stalo zlato medaljo, a hkrati tudi, da se brez tega posega prej mogoče sploh ne bi uvrstil na olimpijske igre.
Od kdaj so vas pestile težave s kolenom?
Od spomladi 2022, od hudega padca na morju.
Kdo vam pomaga v tem procesu, ste imeli občutek, da imate dovolj podpore?
Da, vsekakor. Na začetku okrevanja je imela ključno vlogo fizioterapevtka Jana Obad, ki mi je bila izjemna opora v prvih mesecih po operaciji. Zanjo sem res zelo hvaležen. Pomembno vlogo so nato prevzeli trenerji. Velik napredek sem dosegel tudi v Termah Čatež, kjer sem imel fizioterapije in treninge. Tudi doma sem nadaljeval delo. Ogromno treniram z Maticem Tepešem in Radom Gregoričem, sodelovanje z njima zelo dobro napreduje. Posebna zahvala gre tudi dr. Bogdanu Ambrožiču, ki me je operiral in opravil odlično delo. Zdaj sodelujem tudi s Pišotom in njegovim Znanstveno-raziskovalnim središčem Koper (ZRS), kjer imam na voljo vrhunske teste, ki jasno pokažejo, kje sem trenutno in kaj lahko še izboljšamo.
Že veste, kdaj se vračate na vodo?
Najprej je bilo rečeno, da bo okrevanje trajalo devet mesecev, pa sem stalno govoril, da se bom vrnil v osmih. Dlje ko traja rehabilitacija in večji ko je napredek, bolj bi rad vse skupaj še pospešil. Če bo šlo vse po načrtu, se bom lahko že konec junija oziroma v začetku julija vrnil na vodo – torej točno osem mesecev od operacije. Komaj čakam!
V začetku julija ste bili s sestro Marino na jadralnem pokalu princese Sofije v Palma de Mallorci, kjer je ona tekmovala, vi pa ste bili prisotni kot trener. Ali to pomeni, da je tudi sestra resno zgrabila za delo in cilja na nastop na naslednjih olimpijskih igrah v Los Angelesu 2028?
Sestra je letošnjo sezono vzela zelo resno. Bomo videli, kam jo bo to pripeljalo. Lani sta jo od nastopa na olimpijskih igrah v Parizu ločili le dve mesti – pravzaprav en sam obrat. Na zadnjem obratu v finalu kvalifikacijske tekme je padla … brez tega padca bi bila med olimpijci. Po tem je dolgo ni bilo na treningih, zdaj pa se je vrnila in trenira zavzeto in osredotočeno. Trenutno sodeluje z mojim trenerjem Maticem pri suhem treningu – pa bomo videli, kako se bo razvijalo.
Za letos si je postavila cilj, da se uvrsti v zlato skupino na svetovnem prvenstvu. Po mojem mnenju to ne bi smela biti težava – sposobna je, brez dvoma … pa še moja sestra je (smeh, op. p.). Zakaj ji ne bi uspelo? Enako velja tudi za olimpijske igre. Verjamem, da ima potencial za uvrstitev med najboljših deset. Najmanj to.
Ali letos načrtujete tudi kakšno tekmovanje, seveda pod pogojem, da bo okrevanje potekalo po načrtu?
Ja, če bi čebula … (smeh, op. p.). Letos načrtujem julija obiskati ZDA, natančneje Los Angeles, kjer si bom ogledal prizorišča naslednjih olimpijskih iger. Glavni fokus pa je svetovno prvenstvo konec septembra oziroma v začetku oktobra, kjer si želim uvrstitve med najboljših deset. Čeprav prihajam po poškodbi in bom imel manj časa na vodi, je to realen cilj. Seveda pa si želim še več – želja je vedno preseči pričakovanja.
Danes mineva natanko devet mesecev od dne, ko ste v Marseillu osvojili srebrno olimpijsko medaljo v kajtanju. Zdaj lahko tudi vi iz prve roke poveste, kaj prinese olimpijska medalja. Kaj konkretno je prinesla vam? Kaj je bil za vas vrhunec obdobja po olimpijskih igrah?
To je bilo prav gotovo nekaj posebnega – takšnega buma res nisem pričakoval. Šele zdaj sem zares videl, koliko ljudi v Sloveniji stoji za našimi športniki, tudi za tistimi, ki do zdaj nismo bili tako v ospredju. To mi je dalo neverjetno veliko motivacije … Lahko rečem samo eno: ne samo naši športniki, tudi naši navijači so res prave face!
Ste se že vrnili na delo v družinskem hotelu? Pred olimpijskimi igrami ste rekli, da vam je oče dal prosto, da ste se lahko stoodstotno posvetili pripravam. Kaj pa zdaj, so vas doma že vpeli v delovni proces?
Absolutno! Tudi zdaj, ko se pogovarjava, delam (smeh, op. p.). V vseh sobah sem moral na novo nastaviti hladilnike, da bodo delali tako, kot je treba.
