"Po dvoboju sem poklical ženo, pa sploh nisva nič govorila, samo jokala sva"

Dejan Zavec se je za vedno vpisal v slovensko športno zgodovino, pred desetimi leti je postal naš prvi svetovni prvak v športu, ki nam do tedaj ni pomenil veliko. Boks je bil za Slovence eksotika, danes 43-letni Ptujčan pa ga je za nekaj časa povzdignil ob bok smučanju, košarki, smučarskim skokom … Vrhunec njegove 12-letne poklicne boksarske kariere je bil dvoboj v Johannesburgu, a je to veliko priložnost dočakal prepozno v življenju, da bi jo uspel še oplemeniti s kakšnim velikim skalpom, kakšnim spopadom z enim od največjih zvezdnikov te veščine. Težko se je prebijal v tem svetu, saj če je bil boks eksotika za Slovenijo, je enako, če ne še bolj držalo tudi obratno – Slovenija je bila popolna eksotika za boks.

Rokavice je v kot odložil pred štirimi leti, ko mu je Kubanec Erislandy Lara v ringu dokazal, da so ga dokončno ujela in prehitela leta. Takrat 39-letni profesionalec je imel dovolj, bil je prepočasen, prešibak, obenem pa realističen in je vedel, da je napočil čas za slovo. Na svojo kariero lahko danes pogleda brez obžalovanj, s ponosom, v danih razmerah je naredil največ, kar je lahko, pravi, pa vseeno priznava, da se kdaj pa kdaj še vpraša "kaj bi bilo, če bi bilo."

Danes živi mirno v Gabrniku pri Ptuju, v krogu družine poskuša nadoknaditi zamujeno v času aktivne kariere, vodi pa svojo telovadnico na Ptuju. Kot delnemu upokojencu tudi njemu zmanjkuje ur v dnevu za vse opravke, ob bližajoči se obletnici dvoboja v Johannesburgu pa smo mu za tale intervju nekaj časa ukradli še mi.

"Teh deset let se je hitro obrnilo, priznati pa moram, da se je v tem času spremenilo čisto vse." Foto: Grega Valančič/Sportida

V sredo, 11. decembra, bo minilo natanko deset let od vaše osvojitve naslova svetovnega prvaka velterske kategorije po različici IBF. Je desetletje tudi vam minilo tako hitro kot nam?

Nedvomno prehitro, občutek imam, kot da bi minila samo tri leta. Je pa v resnici tudi že štiri leta od mojega zadnjega dvoboja. Odkar ste mi ta teden poslali SMS-sporočilo, vsak dan pomislim na to obletnico in se vsakič znova sprašujem, ali je res minilo že deset?! Kaj vse se je zgodilo v tem času, koliko nekih stvari, novih … Uf. Teh deset let se je hitro obrnilo, priznati pa moram, da se je v tem času spremenilo čisto vse.

Pogosto pomislite na te čase, na Johannesburg?

Ne, tu in tam se zgodi, dvakrat, trikrat na leto morda. Več časa kot preteče od takrat, manjkrat pomislim na ta dvoboj. To je vendarle normalno. Se pa dvoboja še vedno spominjam zelo dobro, zelo živo. O njem sam sicer ne razmišljam veliko, včasih, ko dobim kakšno sporočilo, ko me kdo ogovori na ulici, pa me spomni nanj. Tukaj v moji okolici, na Ptuju, pa v Mariboru niti ne več tako pogosto, saj me ljudje dobro poznajo in pogosto videvajo, ko pa grem v kakšen drug kraj, Ljubljano, na Obalo, pa se to redno dogaja. Velikokrat pomislim: "Ah, ljudje so samo prijazni," nato pa me prešine: "Da, to se je res zgodilo!" Dober občutek je, se pa seveda ne da živeti samo od spominov.

Vas bolj spremlja kakšen drug spomin iz časov boksarske kariere, vas morda kaj preganja, ljudem se to pogosto dogaja?

Ta dvoboj v Johannesburgu me je zanesljivo dal na zemljevid boksa, bil je pika na i v moji karieri, bil je poseben, izstrelil me je v orbito. Seveda pa me kakšna misel tudi preganja, saj sem vendarle človek. Poleg lepih spominov se seveda občasno v misli prikrade tudi kakšen manj lep. Dobre in slabe stvari so celo povezane. Da sem prišel do uspeha, sem se moral presneto truditi in se prebijati v boksarskem svetu, na trenutke je bilo naravnost brutalno. In tistega trpljenja in težav niti nočem pozabiti. Niti slučajno. Obenem pa nočem, da me tisto kakorkoli zaznamuje. Zakaj bi se osredotočal na negativno, če sem lahko pozitiven? V osnovi sem pozitivna oseba, je pa res, da se včasih vprašam, kaj bi bilo, če bi bilo.

"Priznam, da je bilo kakšnega pol leta po koncu kariere težko. Mislim, da to tako ali drugače doživi večina športnikov, da se sooči z vprašanjem, kaj sploh si po končani športni poti." Foto: Grega Valančič/Sportida

A kot že rečeno, na to se ne obešam, sem človek, ki se veseli življenja in uživa v njem. Priznam pa, da je bilo kakšnega pol leta po koncu kariere težko. Mislim, da to tako ali drugače doživi večina športnikov, da se sooči z vprašanjem, kaj sploh si po končani športni poti. Čeprav te družba sprejema, imaš občutek neke praznine, nekoristnosti. Sprašuješ se, kaj sploh znaš, iščeš smisel svojega obstoja, navaditi se moraš na nov življenjski ritem. Čeprav nikoli nisem bil človek, ki bi imel življenje popolnoma popredalčkano, da bi na primer že danes vedel, kaj bom jedel na ta in ta dan opoldne leta 2023 – ljudem, ki imajo tako strukturirano življenje, sem se vedno čudil –, pa sem po športni upokojitvi vendarle ugotovil, da imam presneto veliko nekih navad, ritualov, ustaljen ritem življenja. In potem si kar naenkrat svoboden, da počneš, kar hočeš, kadar hočeš. Ko se ukvarjaš s tem, se sprašuješ, kdo si, kaj si?

Cel svet sem prejadral, na koncu pa se sprašujem takšne stvari. Misli postanejo tudi temnejše, pride trenutek, ko se pojavi črn oblak, pa ne, da bi to hotel, ampak misel se sreča s prakso, doživiš kaj negativnega, ob čemer si v preteklost samo skomignil, zdaj pa moraš v reševanje vložiti ogromno napora. Izstopajoči športniki živimo v tistem času na nek način virtualno. Stvari velikokrat niso realne. Stvari se ti takrat dogajajo, nečesa si želiš, pomigneš in se zgodi. Sam sem imel ta privilegij, upam, da ga nisem zlorabljal, a se vendarle zavedam, da sem ga imel. Kot razumen človek seveda veš, da v normalnem življenju ni tako, morda pa le pričakuješ, da bo vsaj polovično tako, morda 20-odstotno. Ko pa nato ugotoviš, da od tega ostane nič odstotkov, pa se začneš spraševati o marsičem. Poleg te psihološke plati pa je tudi fizična, mišični tonus začne upadati, potem – jaz pravim, da ko hodim po ulici, meni sklepi pojejo, koleno boli, rama, komolec, hrbtenica – se ustrašiš, da si resno bolan. Tudi telo potrebuje nekaj časa, da se privadi.

"Pokazala se je še ena težava, ki je nisem znal zajeziti, in to je najti čas zase." Foto: Grega Valančič/Sportida

Pozitivna stvar športnega pokoja pa je najbrž tudi to, da ni več novih poškodb …

Jaz sem svoje poškodbe zelo dobro saniral. Nek cunami pride, ko stvari v življenju uravnovesiš. Pri meni kakšen mesec, mesec in pol po prenehanju ni bilo nobenih sprememb, vse je bilo odlično, potem pa se je začelo. Telo se je začelo spreminjati, kar je prineslo spremembe. Imel sem težave z ramenskimi obroči, sklepi, koleni, komolci, zapestji … Imel sem dve možnosti, ali operirati vse te stvari ali se spraviti k sebi z delom v telovadnici. Odločil sem se za slednjo. Spravil sem se k sebi, imel sem nekaj mračnih mesecev – sedem, osem –, ko na noč nisem zatisnil očesa več kot dve, tri ure in zbujal sem se kot zmaj. Neprespan, tečen. Saj, kakšen mesec še gre, nato se stvari nalagajo in počneš norije sebi, svojemu telesu. Šele ko vse to sprejmeš kot novo dejstvo in se težav lotiš kot boja, jih lahko začneš odpravljati. Odločno, s stoodstotno zavzetostjo, brez popuščanja. In tukaj se je pokazala še ena težava, ki je jaz dolgo nisem uspel zajeziti, in ta je najti čas zase. Imel sem čas za vse druge, le zase ne.

V času kariere je bilo drugače, v fazi priprav, kakorkoli si trpel na treningih, je bilo doma lažje. Vedno si našel izgovor, češ, imam trening, ne morem. V pripravah sem se umaknil, zavit sem bil v družbeno vatico, imel sem mir. Zdaj tega nimam, nimam organizatorja, ki bi rekel, zdaj je trening, nato počitek. Zdaj je namesto treninga kavica, namesto treninga na sestanek, na izlet … Vsota pa je na koncu vedno enaka. Če hočeš nekaj imeti, moraš nekaj narediti.

O fizičnih posledicah dolge in naporne kariere:

Nekateri vrhunski športniki se po zaključku kariere tudi zredijo, vi ste še vedno videti "veltraš". Kako vam uspeva?

Pri meni to ni bila težava, ker sem se te nevarnosti zavedal. Vrhunski športniki porabijo ogromno kalorij, jaz sem se takoj, ko sem končal, po kakšnih dveh, treh tednih, soočil s tem. Samega sebe sem osupnil s količino zaužite hrane. Še ko sem treniral, nisem toliko jedel, zakaj se mi zdaj zdi, da moram pojesti vse, česar nisem prej? Ko sem pogledal svoje prijatelje, med njimi veliko nekdanjih boksarjev, ki so pridobili 10, 15, 20 kilogramov, jih nisem več prepoznal. Zavedel sem se, da je prehrana pomembna. In spet sem imel na voljo dve rešitvi – ali trpeti in se odpovedovati stvarem ali pa se hrane lotiti pametno po principu jej, ne žri, pa jej samo takrat, ko si lačen in ne iz neke navade. Če sem ob 10. uri pojedel zajtrk, ob 12. uri pač ne morem biti lačen. Dobro, če se vendarle zgodi, jem, ampak to ni navada. Druga stvar, ki se mi je začela hitro vračati, pa je ta, da hrano prežvečim. Ne goltam. Pojem pol manj kot sem prej in za zdaj ta pristop deluje. Glede na to, da sem izgubil kakšnih šest kilogramov mišične mase, da imam kakšnih sedem kilogramov manj, kot ko sem treniral. To je posledica zavestnega dejanja, ko sem si rekel, da mi sklepi že tako pojejo, če pa se zdaj še zredim za deset kilogramov, bo pa veselica. Čisto vsega ne moreš nadzorovati, neke temeljne stvari pa vseeno lahko.

Sportal Dejan Zavec: Spogledujem se s tujino in s profesionalizacijo

Še kaj sparirate, vaš še kaj kličejo? Zaradi izkušenj ste zagotovo zaželen sparing partner.

Ne, ne spariram. Sem dobil nekaj tudi zelo mamljivih ponudb, ampak sem jih zavrnil. Ne premamijo me. Če že hočem, imam prijatelje, s katerimi lahko pospariramo, ampak na splošno tega niti nočem. Če jih do zdaj nisem dobil dovolj, potem pa res ne vem (smeh op. p.). Ne potrebujem tega, ne potrebujem adrenalina. Tudi adrenalina boja nisem pogrešal niti enkrat. Ta je sicer nekaj posebnega. Največji udar adrenalina je tik pred prihodom v ring, ko se zaveš, da je vsako oko v dvorani na tebi, da se vsi sprašujejo, kaj se bo zgodilo, kaj bo naredil? To je tisti naval. Vidiš navijače, ki se zelo veselijo, druge, ki so tako nabiti z energijo, da bi kar poleteli … Te stvari te ponesejo. Jih zaznavaš, a moraš hkrati ostati zbran v svojem svetu.

"V glavi sem se videl, kako bežim iz dvorane." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Spomnim se nabito polnih Stožic in lahko si samo mislim, kaj vse se vam je takrat pletlo po glavi …

… Uf, to je bilo … Sicer sem na tem veliko delal, ampak jaz sem v osnovi klavstrofobik. Takrat je bila to v resnici moja največja težava in je resnično nisem pričakoval. Ko sem stopil v dvorano in se znašel med ljudmi … Vau! V tistem trenutku sem razmišljal samo o tem, kako bom zbežal, v trenutku nisem več vedel, kje sem, kaj sem, kdo sem. V glavi sem že naredil načrt, kako bom zbežal in kam bom šel. V glavi sem se videl, kako tečem iz dvorane (smeh op. p.).

Sila je bila takšna, da nimam besed. Ampak v tistem trenutku sem se moral prisiliti nazaj v stvarnost, si reči: "Ne, ne, miško, ti nisi tukaj zato, da bi bežal." To je eden mojih redkih bojev, ko se prihoda do ringa ne spomnim. Prihoda v sam ring da, pot do ringa pa je zame popoln 'black.-out'. Ukvarjal sem se samo s sabo, v svoji glavi. Zavedanje, trpljenje, odrekanje, prepričeval sem se, da to ljudem nekaj pomeni. Noro je bilo. V nekem trenutku sem se postavil pred dejstvo, pa kaj sploh si ti, če še tega ne preživiš? Težko je to opisati z besedami. Si svetovni prvak, zdaj pa boš bežal zaradi tesnobe? Neumno! Potem se prisiliš, poskušaš odmisliti vse skupaj in samo čakaš, da se začne. V svoji karieri je dosegel vse, kar je v danih razmerah lahko, a ob tem priznava, da se tu in tam vpraša, "kaj bi bilo, če bi bilo". Foto: Grega Valančič/Sportida

Pa vam je uspelo odmisliti navijače? Hrup je bil neverjeten, pretreslo je tudi vašega takratnega nasprotnika Rafala Jackiewicza.

Da, potem mi je uspelo. Samo čakal sem, da slišim gong. Slišal sem napovedovalca, ki me je napovedal, bil je trenutek tišine, nato je izbruhnil huronski hrup. Poskušal sem izklopiti okolico, a spet pogledal po prvih vrstah, videl domače obraze, prijatelje, eni so jokali, druge je kar vrglo s stolov, tretji so bili videti prestrašeni, pomislil sem, pa saj nisem prišel na eksekucijo (smeh op. p.). Ko pa se je enkrat začelo, ko je zazvonil gong, pa ni bilo težav. Takrat padeš v svoj svet, v svoj element. Niti nimaš časa, ko enkrat dobiš po 'senzorju', te vrže v trenutek (smeh op. p.).

Novice Štajersko krožišče krasi kip nekdanjega boksarskega šampiona #video

"Toliko talentov, kot jih imamo danes, še nismo imeli. A težava nastane v resničnosti." Foto: Grega Valančič/Sportida

Prav Rafal Jackiewicz je bil nekakšna prelomnica za vas. Mislim na prvi dvoboj, ki je prinesel vaš prvi poraz v profesionalni karieri. Če tega poraza ne bi bilo, najbrž ne bi dobili priložnosti za spopad s Hlatshwajem, saj ta zagotovo ne bi sprejel neporaženega borca. Imam prav?

Absolutno. Tukaj je logika. Oni niso iskali borca brez poraza. Ko me je poklical Milenković (Branko, promotor dvoboja Hlatshwayo – Zavec, op. p.), ko je že bilo dogovorjeno, me je malo potipal. Spraševal me je, kako in kje treniram, odgovoril sem mu, da večino treninga naredim v Sloveniji, v Nemčijo pa grem samo na kakšen sparing. Če bi mu povedal, da treniram pretežno tam, bi rekel: 'Adijo miško.' Pa kako je bilo z Jackiewiczem? Sem rekel, uf, močan je, bil sem v dobri formi, pa mu nisem mogel nič. In tako naprej.

Kar zadeva Jackiewicza, pa je bila zame to življenjska lekcija. Imel sem še malo rezerve, ampak sem si točke seštel in si rekel, dovolj sem naredil, to jaz moram zmagati. No, pa sem so mi pokazali hudiča. Evo. No, Milenkoviću sem govoril drugače, kako je dober Poljak, kako nisem mogel nič. Rekel sem mu, daj mi samo eno priložnost, grem na trening, da vidim, kako sem pripravljen. V resnici sem bil pripravljen kot puška.

Pri dogovarjanju za spopad s Hlatshwajem je bilo torej potrebne kar nekaj premetenosti. Kaj se je še dogajalo?

Bilo je kar nekaj tega, pa tudi predstavljal sem si, da ko bom dobil ta dvoboj, da si bom dokončno tudi finančno opomogel. Mislil sem si: "Vau, zdaj bom začel zares živeti, to je to!" Potem pa dobim ponudbo in sem samo pogledal, kaj je to? Pol leta prej sem imel navaden dvoboj, pa zanj prejel več denarja. Halo! Ampak potem se karte premešajo. V tistem trenutku nisem videl tega, mogoče je to moja slabost, mogoče bi bil brez tega danes finančno v veliko boljšem položaju. Nisem egoist, ampak če sam nisem zadovoljen, tudi drugih ne morem zadovoljiti, če nisem srečen, tudi drugih ne morem osrečevati. Ne morem nekaj govoriti in delati, kar mi ni po volji. To velja še danes. Vem, marsikaj so mi očitali in mi še, ampak ne morem biti drugačen, kot sem. Že takrat so mi svetovali, kaj vse bi moral storiti za donosnejšo kariero, najprej bi se moral preseliti v Ljubljano, to je minimum. Potem se stvari nadaljujejo. Meni je to vse jasno, ampak jaz svojega življenja ne živim zato, da drugi uživajo. Pomembno mi je, da uživam sam, da živim svoje življenje. Ne bom ga podrejal zadovoljstvu drugih.

O dopingu:

Boksarskih organizacij je danes malo morje, prav tako raznovrstnih šampionskih pasov, tudi sami jih imate veliko, ampak IBF pa je ena od štirih velikih, najpomembnejših organizacij in IBF-pas imate. Kako ste to razliko v prestižu naslovov občutili vi?

Ko sem osvojil pas prvaka NBA (leta 2004 je v Mariboru porazil Rusa Viktorja Baranova, op. p.), sem se spraševal, kaj je zdaj to, košarka? Ampak ko osvojiš prvi pas, je pravzaprav vseeno, ali je to NBA, WBA, IBF. Dobil sem prvi pas, ga vzel v roke in si rekel, noro, pas imaš! In težko sem si ga priboril. Konec koncev sem si morda tega NBA zaslužil celo bolj kot IBF. Za slednjega sem potreboval le tri runde, za prvega vseh 12. Danes je stvar zelo jasna, največ štejejo WBC, WBA, IBF, WBO, tudi IBO je komercialno zelo močan, potem pa …

… potem pa so tudi najrazličnejše podvrste – intercontinental, world, silver, diamond …

Da, zašli smo. Zašli smo v neko virtualnost. Danes ni več pomembno, kdo je in kaj je, pomembno je samo, da je. V tej zmedi pa ljudje ne razlikujejo več in to je težava, ne ločijo več kakovosti. Samo kvantiteta je. Že malo večja "rinka" na pasu za hlače navdušuje. Ampak vseeno, ta "rinka" tistemu, ki jo je dobil, pomeni veliko. Kot je meni naslov "interdeutsche maistershaft", mednarodni nemški prvak. Bil sem vesel, ampak pozneje vseeno dobiš lepšo predstavo o tem, kaj zares šteje. Pa ne govorim tega le zato, ker bi prerasel te male pasove, ko sem osvojil IBF. Stvari so jasne, veš, kje je kakovost, kaj šteje.

"Nisem imel talenta za boks, imel pa sem talent za borbo za življenje." Foto: Grega Valančič/Sportida

Sportal "Slučajno sem zašel v dvorano, kjer so trenirali taekwondo. Bila je ljubezen na prvi pogled."

Zdaj ves čas oprezamo in čakamo vašega naslednika. Je ta morda na vidiku, je sploh mogoč?

To vprašanje me pogosto zmoti. Jaz bi ga z največjim veseljem našel, imamo ogromno fantov, ki me po talentu močno presegajo. Toliko talentov, kot jih imamo danes, nismo imeli še nikoli. A težava nastane v resničnosti. Vsi ti talenti … Upam, da nikomur ne delam krivice, ampak ko se enkrat začne delo, te en popolnoma neizkušen reprezentant vpraša, kaj bom jaz imel od tega, koliko bom plačan? Formula za uspeh je preprosta. Garanje. Daj človeku čisto vse, kar potrebuje in hoče, daj mu ferarija, daj mu milijon na konto, pa da vidimo, kako dolgo bo še hodil na treninge.

Mnogi prelahko pridejo do vsega. Boks je eden od športov, s katerim se ukvarjajo ljudje v večini držav na svetu, zaradi te množičnosti je med najzahtevnejšimi športi, obenem pa tudi med najmanj hvaležnimi. Razlika med najboljšim in malo slabšim je lahko le nekaj udarcev. Boksarji, ki jim je zares uspelo, so se najprej borili za življenje. Ne rečem, da se morajo zdaj ljudje preseliti v gozd, ampak ko nekdo pride v telovadnico in reče, v treh letih bom postal svetovni prvak, lahko rečem le, da ne bo.

Boksarsko razvite države imajo zelo razdelan modul povprečij, od treh do sedmih let, ko treniraš dvakrat na dan, je le nekaj odstotkov možnosti, da prideš tudi do nekega rezultata. Ni pa garancij. Boks je še vedno eden najzahtevnejših športov. Mi imamo ogromno talentov, nimamo pa garačev. Številni rečejo, daj mi borbo, pa bom pripravljen. Pa kdo si ti, da se boš pripravljal?! Bodi pripravljen, da dobiš borbo! To je zgrešeno. Tudi trenerji morda z lažnimi predstavami prispevajo k tej zmoti. Ni ga boga na zemlji, ki bi se v dveh letih naučil boksati. Potrebujemo garača.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Naj eno stvar razčistimo za vedno in tukaj je dobra priložnost za to. Jaz nisem imel talenta za boks. Imel sem talent za borbo življenja. Tega, da bi rekel: "Boli me, ne grem se več," nisem imel v sebi. Jaz sem si svojo pot zastavil tako, leta 2002 sem si rekel, ali grem med profesionalce ali pa ne bom več boksal. V amaterskem boksu mi ne more uspeti. In ker profesionalna raven pri nas nikakor ni zadoščala, sem šel v Nemčijo in ko sem prišel tja, sem si rekel le, kaj je to? Že prvi dan sem iskal vlak za nazaj domov. Tam nas je bilo kakšnih sedem, osem in vsi so bili tehnično boljši od mene. Samo čudil sem se. Lomiti pa so se začeli takrat, ko sta na vrsto prišla vztrajnost in srce. Ko sem soborce opazoval, sem imel občutek manjvrednosti, a le do trenutka, ko se je začelo garanje. Tam pa sem bil doma, tudi trener je prav v tem opazil moj potencial. Povabili so me, da ostanem. Tam je bil samo trening, hrana, spanje. In to je to.

V nekem trenutku sem rekel: "Trener, jaz ne morem več, vse me boli," in mi je odgovoril: "Edino pravilno, samo tako boš vedel, da si dober." In to je ostalo z menoj. Tudi leta zatem, ko sem delal s svojim kondicijskim trenerjem, mi je po tem, ko sva opravila kar dober in dolg trening, rekel, dovolj je, pa sem mu odgovoril: "Stari, ne morem nehati, nič me še ne boli." Le ponovitve, ki so bolele, so štele.

S tem odnosom sem nadoknadil tudi edini primanjkljaj, ki sem ga imel proti ostalim. Danes lahko rečem, da sem bil eden večjih "bleferjev" v boksu. Zakaj? Ker sem z garanjem zamašil primanjkljaj boksarske tehnike. Zavedal sem se, da nimam take tehnike, da lahko premagujem vse, ki sem jih premagoval. To, kar sem videl tam na treningih, meni ni bilo dovolj, fizično in kondicijsko sem bil garač. Sam sebi največji sovražnik, garal sem do bruhanja, do nezavesti. V boksu so bili boljši od mene, pri teku, pri fizičnih naporih pa mi niso bili kos. Samo tako sem verjel, da bom lahko dosegel neko raven. Seveda se je kasneje iz tega izoblikovala tudi tehnika.

Sportal Čudežni deček slovenskega nogometa, ki kljub nesreči nikoli ni obupal

"V boksu so bili boljši od mene, v fizični pripravi mi niso bili kos." Foto: Grega Valančič/Sportida

Vrniva se k vrhuncu vaše kariere, k spopadu s Hlatshwayjem. Kaj ste takrat vedeli o njem, kako ste se nanj pripravili?

Hlatshwayo je malo pred tem, ko sem izvedel za dvoboj z njim, postal svetovni prvak, mislim, da je premagal Delvina Rodrigueza, Dominikanca (1. avgusta 2009 sta se spopadla za prost pas IBF, op. p.) Ko sem videl, da je bil dvakrat na tleh, se pobral in zmagal, sem sam pri sebi rekel: "To je borec z dobrim karakterjem, neverjetno močjo in energijo." Predvsem pa mi je bila nepojasnjena ta širina njegovih ramen. S spoštovanjem sem ga gledal in ni se mi zdelo, da bi ga bil v tistem trenutku sposoben premagati. Borci nimamo težav stopiti v ring, relativno hitro – že na pogled – pa se nam svita, koga lahko in koga ne moreš premagati.

To je bil tudi en tak mejnik pri meni, v moji karieri, pred odhodom z Brnika sem prvič in zadnjič v življenju dal izjavo, da se zavedam, da če bom hotel zmagati na tem dvoboju, ga bom moral končati predčasno. To sem naredil iz zelo velikega spoštovanja, zavedanja, da sem seveda tudi jaz lahko tisti, ki obležim, predvsem pa zavedanja, da res nimam velikih možnosti za zmago po točkah. Sebe sem hotel spraviti pod pozitiven pritisk. Vedel sem, da bo z mano cela Slovenija, ogromno ljudi, nisem si hotel dati alibija za neuspeh. To je bila moja prva in edina možnost, da naredim nekaj pomembnega. Če takrat ne bi zmagal, kot nek povprečen Evropejec ne bi bil več zanimiv.

Sportal Najbolj nevsakdanji slovenski nogometaš, ki je vedno oblečen v črno

Pa v ringu, kako ste doživljali spopad, kdaj ste vedeli, da ga imate?

Najprej me je zadel z zelo jasnim sporočilom. Njegov doseg rok je bil neverjeten, rekel sem si: "Še iz kota ni prišel, pa me je že zadel!" To je bilo fascinantno. Pride notri, bum, leva. Ko me je zadel z levo, sem si rekel, da me bolj tako ali tako ne more zadeti. Če me zdaj petkrat takole, je konec. Glava gre. Neverjetno močan udarec je imel. Ampak kljub temu, da me je zadel, ni bil čisto prepričan, da me je tudi dobro. Pa me je, ob udarcu me je zaščemelo v petah in bil sem zaskrbljen, češ, pa ne more me že s prvim udarcem tako 'zdrmati'?!

In potem udarec, ki sem ga nekako milijardokrat zvadil na treningih, levi direkt – levi dolgi kroše, še zdaj ne vem, kako sem ga zadel, hotel sem ga zadeti natančno in močno in točno to se je zgodilo. Moj tretji udarec je bil to, ko sem ga pogledal in videl, da je obrnil oči! In ko se oči zmedejo in ko vidiš, da ni več orientacije … V tistem trenutku sem se vprašal, je res tako dober igralec, da me hoče zvleči v past na kontro? V akciji za tem ga napadem in je bil čisto drugačen, kot je kazala obrazna mimika. Tik pred gongom, mislim, da je bil zadnji udarec v rudni, je šel ven en njegov direkt, moj overhand pa notri. Zadetek! On je šel na prvo pavzo v nokdavnu. Nedvomno je potreboval 30, 40 sekund, da je prišel k sebi.

"Vedel sem, da bo z menoj celotna Slovenija, nisem si želel dati alibija za neuspeh." Foto: Grega Valančič/Sportida

Druga runda, ne bom nikoli pozabil. Celo zamižal sem, ko sem zadel njegovo glavo, spet z levo, bum, spet ista zgodba. Sodnik pogleda, gremo naprej. Proti koncu druge runde sem ga dobro zadel še enkrat, tokrat bolj na sredini ringa in takrat sem si rekel, to ne more biti res, zdaj pa je že tretjič 'zdrman'. Konec druge runde.

Ko je prišel nazaj v ring, sem si rekel, da se mi ne sme zgoditi to, kar se je zgodilo v Ameriki Delvinu Rodriguezu. Hlatshwayo je takrat ležal trikrat, se vedno postavil nazaj na noge in zmagal. Z Drikom (Dzemskim, Zavčevim nemškim trenerjem, op. p.) sva videla, da ga tolčem tako močno, da se me pravzaprav že boji, njegova obrazna mimika in govorica telesa je sporočala nekaj popolnoma drugega, kot sem imel jaz občutek. Začneva borbo, na polovici tretje runde me je zadel v telo, bilo je boleče, takrat sem lahko samo boga prosil, da pride spet z direktom ven. Edina slabost, ki jo je imel, je bil ta levi direkt, ki je bil nenormalno čuden. Počasen, nepredvidljiv. Rekel sem si: "Dobro, ta 'overhand' bo šel." Poklopilo se mi je. Seveda so vmes bili še koraki, ko je sprožil direkt, pa me ni mogel zadeti, pa sem si mislil: "Čakaj malo, ali me ne more zadeti ali me noče zadeti in me poskuša ujeti v past, bom še malo počakal."

Če ga bom kje danes dobil, ga bom dobil tukaj. In se je zgodilo, direkt, desni 'overhand' je šel skozi, prvič štetje, nato takoj ista napaka, spet levi direkt, desni 'overhand', spet z levo, nato spet štetje. Uh, orjaška gmota se mi je odvalila od srca, v resnici pa niti nisem vedel, kaj se je zgodilo.

Takoj po dvoboju sem poklical ženo Natašo po telefonu, pa sploh nisva nič govorila, samo jokala sva (smeh, op. p.) Naslednji dan sem se zbudil in sem šel najprej na splet pogledat, ali je vse to res. Pasu nisem imel, vzeli so mi ga že v ringu, ker je bil njegov in sem svojega dobil kasneje. Zbudil sem se, gledal okoli sebe, se spraševal, ali se mi je vse skupaj sanjalo. Na spletu je pisalo, da je res, pa vseeno še nisem čisto verjel (smeh op. p.).

Pristnost mu daje potrditev, da se je pred desetimi leti zgodilo nekaj lepega. Foto: Grega Valančič/Sportida

Vse slovenske medije sem preveril, povsod je pisalo, da sem svetovni prvak, nato sem odšel na zajtrk in v jedilnici je visel nek napis, ki ga imam še danes nekje spravljenega, nekaj o Hlatshwayju v vrveh, da šteje angele ali nekaj takega je pisalo, proti meni pa je stekel en kuhar. Najprej sem se ustrašil, da gre mogoče za napad, ampak je bil vesel, smejal se je, nato pride do mene, mi stisne roko in mi čestita: "Congratulations Champ!" Potem slišim aplavz iz kuhinje in tako naprej.

Takrat sem se zares začel zavedati, da mi je uspelo, nato sem potrditev dobil pri prestopanju na letalo v Frankfurtu. S trenerjem se vkrcava v manjše letalo proti Sloveniji in vsi ploskajo. "Fajn" se mi je zdelo. Na tem letu domov me je doletela čast, da sem smel pristati s pilotom, kot gost v pilotski kabini. Bil sem vesel kot otrok. In ob pristanku na Brniku vidim, da se tam nekaj dogaja, da je neka "piz***ja", pa pilot pojasni, tile pa tebe čakajo. Kaj mene čakajo, kdo me čaka?!

Sportal Lovro Žiberna: Pri dopingu me prav nič več ne more presenetiti #intervju

Mi smo vas čakali v morju navdušenih navijačev, oboroženih z zastavami, harmonikami …

Takrat dvomov ni bilo več. Ne vem, kaj reči. To so stvari, ki te ponesejo. Štiri dni sploh nisem šel spat, ni bilo mogoče. Sprejem tu, na Ptuju, pa v moji vasi na Gabrniku. Tam so letos postavili mojo skulpturo in to so stvari, ki te ves čas opominjajo, da si vendarle nekaj dosegel. Takrat se je začela Slovenija boksarsko prebujati, zaradi tiste Afrike sva tudi midva danes tukaj. Največ mi pomenijo to iskreno veselje, pa spoštovanje, ko pridem v kakšen kraj v Sloveniji, pa mi kdo pristopi in stisne roko. Ta pristnost mi daje potrditev, da se je pred desetimi leti vseeno zgodilo nekaj lepega.

Preberite še:

Sportal Peter Prevc bi rad spisal posebno pravljico #video