Čudežni deček slovenskega nogometa, ki kljub nesreči nikoli ni obupal

Z vsega 15 leti je v majici takrat najboljšega slovenskega nogometnega kluba, Domžal, debitiral na članski ravni v prvi slovenski ligi. S 16 leti je dodobra napolnil klubsko blagajno rumene družine, ko je prestopil v Newcastle United. S komaj dopolnjenimi 17 leti je na kultnem St. James Parku v majici enega bolj kultnih angleških nogometnih klubov in nekaj dni po 19. rojstnem dnevu izpolnil sanje marsikaterega nogometaša. Odigral je prve minute v najboljšem klubskem nogometnem tekmovanju na svetu, angleški premier ligi, in že kot najstnik dočakal tudi debi v članski reprezentanci Slovenije.

Bil je čudežni deček slovenskega in eden večjih upov evropskega nogometa. Nekakšen Luka Dončić pred Luko Dončićem, ki pa se z žogo ne podi po košarkarskem parketu, ampak po nogometnih zelenicah. Pri Newcastlu so imeli z njim velike načrte, potem pa je njegov ekspresen vzpon ustavila kruta usoda. Načrte je takrat še najstniku preprečila huda poškodba, zaradi katere je bil leto dni brez nogometa. Po povratku na igrišča je iskal novo pravo priložnost, a je ni dočakal.

Za člansko ekipo Newcastle Uniteda je debitral nekaj dni po dopolnjenem 17. letu starosti. Foto: Getty Images Po povratku so sledile številne selitve po Otoku – pot ga je odnesla v Cardiff City, Rotherham, Wigan, Bradford in v Glasgow k Rangersu – ki so bile nekje bolj, nekje pa manj uspešne, a spet sovpadale z različnimi manjšimi poškodbami, leta 2017 pa je po osmih letih in pol zapustil Newcastle in se preselil na Nizozemsko. Okrepil je Twente iz Enschedeja in začel dobro, potem pa nov šok, nova huda poškodba in nova enoletna odsotnost. Tudi to je prebrodil, se vrnil in v zadnjem času začel spet potrjevati pregovorne besede o tem, da leta minevajo, a znanje ostaja. Nogometnega pa ima mladenič, ki je na začetku nove sezone neverjetno učinkovit, na pretek. To je dokazal tudi pretekli konec tedna, ko je zabil še svoj peti in tudi šesti zadetek v nizozemski prvoligaški konkurenci in spet močno potrkal na vrata slovenske reprezentance.

"Igranje za slovensko reprezentanco in kakšen odmeven uspeh v njenem dresu je še vedno eden glavnih ciljev na moji nogometni poti. Seveda bi raje videl, da hudih poškodb ne bi bilo, a se z vprašanjem, kaj bi bilo, če ne bi bilo, ne obremenjujem. Je že moralo biti tako. V vsaki stvari se najde nekaj dobrega. Zdi se mi, da sem zaradi vsega tega, kar sem preživel, postal boljši človek in ugotovil, da so v življenju še veliko pomembnejše stvari, kot je nogomet," je povedal vezist po nogometni izobrazbi, po novem pa napadalec. Pred dvema mesecema je vstopil v 28. leto življenja in ima torej še dovolj časa, da tudi v majici Slovenije, v kateri je ostal pri enem nastopu iz zdaj že daljnega leta 2012, pusti svoj pečat. Tega, da upa na selektorjev vpoklic, ne skriva. Glede na to, da bo Matjaž Kek po neuspehu v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 moral poskrbeti za nekaj sprememb, ga že prihodnji teden, ko bo slovenski selektor razkril seznam za novembrski tekmi proti Latviji in Poljski, upravičeno lahko pričakuje.

Haris Vučkić je debitiral …

Pogovarjava se po tem, ko ste spet zablesteli v eni boljših evropskih lig, najboljšem razredu nizozemskega nogometa, in z dvema goloma v mreži Groningena pomagali prekiniti niz štirih zaporednih porazov vašega Twenteja. Zdaj ste že pri šestih zadetkih v desetih nastopih in trenutno celo drugi najboljši strelec lige.
Najpomembneje od vsega je, da smo zmagali. Po slabem nizu, ki je prišel po uspešnem začetku sezone, so bile tri točke zelo pomembne. Zmago smo nujno potrebovali. Seveda sem vesel, da sem zabil dva gola, a še pomembnejše je, da sem z njima pomagal klubu do uspeha. Lepo je bilo spet zmagati. Navijači so bili veseli, celotno mesto diha s klubom. Kaj naj rečem. Občutki so bili tako kot vedno po zmagah in golih fantastični. Upam, da bom zabijal še naprej. Najprej je treba dobro delati na treningih, izkoristiti vsako minuto na in ob igrišču, potem pa pridejo rezultati. Samo tako mora iti naprej.

Za Twente je v tej sezoni prve nizozemske lige zabil že šest golov. Foto: Getty Images

Zanimivo je, da ste na začetku nove sezone zelo učinkoviti. Iz šestih strelov, ki ste jih v tej sezoni sprožili v okvir vrat, ste šestkrat zadeli.
Res? Tega podatka pa nisem vedel. Vsekakor pozitivno. Upam, da bom tako učinkovit tudi naprej. Po novem igram v napadu. Ko dobim priložnost, jo skušam maksimalno izkoristiti. Res je, da sem prej igral kot vezist, a sem bil vedno ofenzivno naravnan, tako da sem bil zadolžen tudi za zadetke, zato da me to, da zadevam, ne preseneča preveč.

Novo vlogo vam je zaupal trener Gonzalo Garcia Garcia. Španec, ki šteje komaj 36 let, je s to domislico očitno zadel v polno.
V ekipi me vidi kot številko 9, ki se lahko povleče tudi nekoliko nazaj, na številko 10. Kot lažnega napadalca, kot mu radi rečemo, torej. To smo preizkusili na prijateljski tekmi proti Schalkeju in izkazalo se je za dobro odločitev. Odlično sem sodeloval s soigralci, šlo mi je res dobro in od takrat naprej igram kot napadalec. V tej vlogi se, to moram priznati, počutim odlično. S trenerjem sodelujeva zelo dobro. Všeč mi je kot trener in tudi kot oseba. Želi si igrati nogomet. Všeč mi je tudi to, da je iskren. Pove tako, kot je. Ne ovinkari. O njem imam res dobro mnenje. Res je, da je mlad, a če si dober, ni pomembno, koliko si star. Prav je, da dobiš priložnost. On jo je dobil in jo izkoristil. Vesel sem, da je moj trener.

Veliko priložnost je dočakal že zelo kmalu, s 35 leti

Gonzalo Garcia Garcia Foto: Twente Gonzalo Garcia Garcia je nekdanji urugvajski vezist, ki pa je pozneje nastopal v mlajših selekcijah španskih reprezentanc. V Španijo je prišel kot zelo mlad, ko ga je k sebi zvabil Real Madrid. V njegovi članski ekipi nikoli ni nastopil, je pa igral v nekaterih drugih španskih klubih, večji pečat pa kot nogometaš pustil predvsem na Nizozemskem (Heerenveen, Groningen, Heracles …) in na Cipru, kjer je igral za AEK Larnako in Anorthosis. Igranje nogometa je zaključil leta 2017, ko je bil član španske Comopostele, takoj po tem pa se preselil v trenerske vode.

Začel je na Danskem, kjer je bil pomočnik trenerja tamkajšnjega prvoligaša Esbjerga. Od tam se je po eni sezoni preselil na Nizozemsko, k Twenteju, kjer je bil pomočnik takrat glavnega trenerja Marna Pusica. Po njegovem odhodu je bil za glavnega trenerja imenovan on, priložnost za debi na članski ravni na samostojni trenerski poti pa dobil, ko je bil star vsega 35 let. Za zdaj mu gre precej dobro. Ima pet zmag, tri remije in štiri poraze v vseh tekmovanjih.

S sezono, v kateri ste se ekspresno vrnili med prvoligaše po izpadu v sezoni pred tem, ste začeli odlično in bili nekaj časa hit nizozemske lige. V prvih šestih tekmah je Twente kot novinec v ligi zbral tri zmage in tri remije. Potem so sledili štirje porazi. Kaj se je dogajalo?
Na začetku smo bili presenečenje za vse. Nasprotnike smo presenetili z vizijo igre, ki jo imamo. Igramo precej atraktivno, na posest žoge. Ni nabijanja in branjenja. Bili smo tudi zelo učinkoviti pred nasprotnikovim golom, potem pa je, tako kot se v nogometu dogaja, nastopila kriza. Nismo igrali slabo, a smo izgubljali. Na skoraj vsaki tekmi, ki smo jo izgubili, bi si zaslužili več, tako so govorili tudi drugi, igrali smo dobro, a na koncu štejejo goli. Teh pa nekaj časa nismo zabijali. K sreči je bilo zdaj drugače in upam, da je ta manjša kriza za nami. To je nogomet, ki ti včasih da, drugič ti vzame, ampak če delaš dobro, vse pride na svoje mesto. Mi delamo dobro, zato sem optimist. Verjamem, da bomo nadaljevali z dobrimi rezultati, a bomo seveda morali trdo delati.

Po odličnem začetku sezone je Twente jeseni nekoliko popustil, a potem v zadnjem krogu spet zmagal. Foto: Getty Images

Kakšni so cilji, s katerimi ste vstopili v sezono?
Prvotni cilj je ta, da obstanemo med prvoligaši. Decembra, januarja pa bomo videli, kaj in kako na prej. Bomo videli, kje bomo na prvenstveni lestvici. Če bomo blizu sedmega, osmega mesta, lahko napademo tudi Evropo, a moramo vedno ostati trdno na realnih tleh in, kot sem že rekel, trdo delati. Moramo iti iz tekme v tekmo, potem pa bomo v začetku naslednjega leta videli, kaj lahko pričakujemo. V tem trenutku pa je glavni cilj predvsem obstanek v ligi.

Twente, navijači, življenje v Enschedeju … Kako je?
Vse je odlično. Mesto je ravno prav veliko, podobno kot Ljubljana. Niti veliko niti majhno. V mestu je samo en klub, zato celo mesto stoji za nami. Vse je odlično, pozitivno. Navijači nam vedno stojijo ob strani, štadion je poln. V povprečju naše domače tekme spremlja 20 tisoč navijačev. Navijajo od prve do zadnje minute, motivacije pred takšnimi navijači ni težko imeti. Počutim se res dobro. Tudi na ulicah nas ljudje prepoznavajo in nas ustavljajo. Za fotografijo, kakšen avtogram. Ko zabijaš gole in igraš dobro, je tega seveda vse več.

Tudi sicer je življenje v mestu zelo lepo. Z družino uživamo. V Enschedeju živim z ženo in dvema punčkama, ena je stara tri leta, druga bo kmalu dopolnila dve. Uživamo, le še nizozemskega jezika, ki je precej zapleten, se nisem naučil. Hodil sem na tečaj, a sem malce len, saj tako v mestu kot tudi drugje vsi odlično govorijo angleško, tako da jezika niti ne potrebujem, čeprav bi se ga rad naučil. Povsod vsi govorijo angleško, tudi v klubu komuniciramo samo v angleškem jeziku.

Samo dvakrat so izpadli iz prve lige in se takoj vrnili

Na domačih tekmah Twenteja je v povprečju več kot 20 tisoč gledalcev. Foto: Getty Images Twente Enschede je bil ustanovljen leta 1965, od takrat pa spada med pomembnejše nizozemske klube. Od takrat je samo dvakrat, v prejšnji sezoni in v sezoni 1983/84, izpadel iz elitne nizozemske lige, a se vedno ekspresno, po vsega enem letu, vrnil med najboljše nizozemske klube.

Med najboljšimi tremi prvoligaši je končal 15 sezon, največji uspeh pa zabeležil leta 2010, ko je pod vodstvom Angleža Steva McClarena osvojil svoj do zdaj edini naslov nizozemskega prvaka. Pohvali se lahko še s tremi naslovi pokalnega prvaka (1977, 2001 in 2011), dvakrat pa je bil nizozemski superpokalni prvak (2010 in 2011). V Evropi je največji pečat pustil v sezoni 1974/75, ko je bil v finalu pokala UEFA. Leta 2006 je zmagal v zdaj že nekdanjem pokalu intertoto.

Tekme Twente igra na štadionu De Grolsch Veste, ki je bil zgrajen leta 1998, sprejme pa 30.205 gledalcev.

Enschede, od koder prihaja klub, je mesto na vzhodu Nizozemske, tik ob meji z Nemčijo, ima pa približno 300 tisoč prebivalcev.

Tretjo sezono ste član Twenteja. Ko ste poleti 2017 prišli v klub, je bil ta prvoligaš. Hitro ste opozorili nase, a vas je potem spet doletela hujša poškodba, zaradi katere ste bili odsotni vse do letošnje pomladi. Medtem je Twente izpadel iz prve lige in se ekspresno spet vrnil v njo, z njim pa tudi vi. Kako gledate na dobri dve letih, ki ste ju v Enschedeju preživeli?
Lahko ugotovim, da odločitev o selitvi na Nizozemsko ni bila slaba. Res je, da sem se poškodoval, a prihoda v Enschede niti najmanj ne obžalujem. Poškodbe so sestavni del nogometa. Res je, da jih je bilo pri meni res veliko, a o tem ne razmišljam. Gremo dalje. Hvala bogu sem zdaj zdrav, kar je najpomembneje. Grem iz dneva v dan. Treniram dobro, tudi individualno, in delam na tem, da bi bil iz dneva v dan boljši. Zdaj sem tudi precej bolj izkušen in dobro poznam svoje telo. Vem, kdaj je preveč in kdaj premalo. Škoda za poškodbe, a to je življenje, ki te vsak dan česa nauči. Življenje gledam skozi takšne oči, da sem skušal tudi iz poškodb povleči kaj dobrega. Zdaj sem spoznal še marsikaj drugega. Predvsem to, da nogomet še zdaleč ni najpomembnejši. Verjamem, da se vse zgodi z razlogom in sem tudi zaradi tega, kar se mi je dogajalo, boljši človek, kot sem bil.

Tudi pri Twenteju je bil zaradi poškodbe odsoten leto dni. Foto: Getty Images Pogodbo s Twentejem imate še do konca sezone. Zdaj, ko močno opozarjate nase, vas v Enschedeju zagotovo želijo obdržati, a zanimanja za vas, sploh če boste nadaljevali v tem ritmu, ne bo manjkalo. Kaj sledi?
Trenutno o tem ne vem nič in se s prihodnostjo ne obremenjujem. S klubom se še nismo pogovarjali, a sem osredotočen samo na to, kar je pred mano naslednji teden. Na naslednjo tekmo. Želim odigrati čim boljšo sezono, potem pa bomo videli, kako in kaj. Res je, da imam še vedno visoke cilje. Želim si, da bi nekoč zaigral v najmočnejši španski ali pa nemški ligi. Zdi se mi, da sta mi ti državi pisani na kožo, a tudi ostanek na Nizozemskem zagotovo ne bi bil slab. Tudi tukaj se počutim odlično. Vse puščam odprto, a se trenutno s prihodnostjo ne želim obremenjevati. Grem iz dneva v dan. Mislim le na to, da bi čim bolje treniral od ponedeljka do petka, potem pa čim bolje igral ob sobotah in nedeljah. Kaj mi bo to prineslo, pa ne vem.

Res je, da so vam poškodbe verjetno vzele marsikaj, a prav tako je jasno, da marsikaj lahko še postorite. Nenazadnje se lahko učite tudi iz zgodbe vašega predhodnika pri Twenteju. Zvezdnik Ajaxa iz Amsterdama Dušan Tadić, v prejšnji sezoni eden najbolj vročih evropskih nogometašev, je bil vaših let, ko je igral v Enschedeju, danes pa je kandidat za zlato žogo.
Seveda si želim tudi jaz doseči še veliko več. Kot sem rekel, sanjam o Španiji in Nemčiji, a sanje so eno, resničnost pa drugo. Treba je predvsem delati, dobro igrati, potem pa stvari stečejo same od sebe. Ambicije imam. Seveda se ne bi niti najmanj pritoževal, če bi bila moja zgodba podobna kot Tadićeva, ob njegovih predstavah predvsem v prejšnji sezoni sem užival tudi jaz. To, kako je igral v četrtfinalu lige prvakov proti Realu, je bila poezija. Rad ga gledam, kako igra nogomet. Tudi zaradi tega, ker sva si podobna. Rad se spusti proti sredini igrišča in pride po žogo. Ni klasičen napadalec. Zelo ga cenim kot osebo in tudi tudi kot nogometaša.

Se z vprašanjem o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, ki si ga ob vas zastavlja marsikdo, obremenjujete?
Ne. Nisem zagrenjen. Seveda bi si želel, da do teh hudih poškodb ne bi prišlo, a kot sem že rekel, se vse zgodi z razlogom. Na to gledam malce drugače, kot bi morda gledal nekdo drug. Vse skupaj sem vzel kot neko življenjsko šolo, ki mi je na eni strani nekaj vzela, a zato na drugi strani marsikaj dala. Vse se zgodi z razlogom.

Še drugič je pristal v enajsterici meseca

Njegove odlične igre niso šle mimo poznavalcev nizozemskega nogometa. Foto: Twitter - Voranc Oktobra so bili v prvi nizozemski ligi na sporedu samo trije prvenstveni krogi, Vučkić pa je zaigral le na dveh tekmah. Pri porazu proti Willemu II z 0:1 in pri nedavni zmagi nad Emmnom s 4:1, pri kateri se je izkazal z dvema zadetkoma. To je bilo dovolj, da se je uvrstil v najboljšo enajsterico meseca nizozemske eredivisie, zanimivo pa je, da se to v tej sezoni ni zgodilo prvič.

V enajsterico meseca je bil izbran že avgusta, ko je v prvih štirih prvenstvenih krogih pri treh zmagah in remiju, ki jih je pred dvema mesecema na začetku sezone zbral njegov Twente, zabil tri gole.

Tako takrat kot tokrat je bil Vučkić edini nogometaš Twenteja, ki ga je doletela ta čast.

Kako gledate na osem let in pol, ki ste jih prebili kot član Newcastle Uniteda, pri katerem se vas marsikateri navijač še vedno rad spominja?
Meni je bilo zelo všeč vse, razen seveda poškodbe. Z navijači sem imel odličen odnos, vedno so me podpirali. Predvsem zaradi tega se na to obdobje rad spomnim, saj mi je morda še bolj kot to, kar sem naredil na igrišču, pomembno, kako se me ljudje spominjajo kot osebe. Očitno sem pustil dober vtis. Nogomet igraš 15 let, potem pa te čaka še precej daljše življenje po njem. Zame je zelo pomembno, da pustim dober vtis, kjerkoli sem. Da se obnašam normalno in se lahko vrnem, ne da bi si zaprl vrata. Vedno gledam na to. Včasih sem se še obremenjeval s tem, kar se mi je dogajalo, in se spraševal, zakaj se to dogaja ravno meni, a danes dobro vem, da so v življenju še pomembnejše stvari od golov in poškodb.

Za Newcastle United ste v angleški prvi ligi (drugi razred tamkajšnjega nogometa, op. p.) na tekmi proti Leicester Cityju debitirali le 10 dni za tem, ko ste dopolnili 17. rojstni dan.
To je bilo takrat zame nekaj zares velikega. Sploh zaradi tega, ker so bili nekoliko drugačni časi, kot so danes. Takrat priložnosti za igro ni dobivalo tako veliko mladih, kot se dogaja danes. Pred desetimi leti se je to dogajalo bolj redko, kot se zdaj. Normalno, da to ni bilo nekaj vsakdanjega, in seveda sem bil navdušen nad tem, kar se mi dogaja. Igral sem pred številnimi gledalci, s številnimi odličnimi nogometaši, to je bila zame izjemna izkušnja, a zaradi tega nisem poletel. Mislil sem le na to, da bom čim bolje pripravljen. Da bom po vsakem treningu še boljši. Tako kot razmišljam tudi danes.

Nanj so pri Newcastle Unitedu, katerega navijači se še vedno radi spominjajo nanj, a ni bilo sreče. Foto: Reuters

Teden po dopolnjenem 19. rojstnem dnevu ste prvič zaigrali še v najmočnejšem nogometnem razredu na Otoku, angleški premier ligi, ki jo imajo mnogi za najboljšo na svetu.
To so lepi spomini. Takratni trener Alen Pardew, na katerega imam zelo lepe spomine, mi je stal ob strani in verjel vame. Pred tisto sezono 2012/13 mi je rekel, da bom dobil priložnost na vsaj 20 tekmah. Zabil sem tudi gol v ligi Europa in šlo je kot po maslu, potem pa je prišla tista nesrečna tekma za rezervno ekipo proti Aston Villi in huda poškodba. Vse je padlo v vodo. Kdo ve, kaj bi bilo in kje bi bil danes. Moral bi odigrati 30 tekem v nizu, da bi vam lahko odgovoril, a je pač že moralo biti tako.

Na St. James Parku ste si garderobo delili s kar nekaj priznanimi imeni evropskega nogometa. Kako je bilo?
Odlično. Vsi so bili do mene res korektni. Sem tak, da se hitro razumem z vsemi in spoštujem starejše. Niti ene slabe stvari vam ne morem povedati o času, ki sem ga prebil tam. Bil sem zelo mlad, a so mi vsi stali ob strani. Če bi moral izpostaviti koga od njih, je to Argentinec Fabrizio Collocini, naš takratni kapetan. Kazal je odnos, ki ga cenim pri vsakem. Ne samo na igrišču, kjer je bil vedno vzor, ampak tudi ob njem. Na enak način se je pogovarjal s predsednikom in direktorjem kluba kot tudi s kuharjem in čistilko. Biti dobra oseba in imeti pravi značaj. Biti na realnih tleh in ne imeti občutka, da si kaj več od drugega. To so stvari, ki jih pri ljudeh cenim najbolj.

Zvezdniki, s katerimi si je delil garderobo v Newcastlu

Andy Carroll je bil januarja 2011, po rekordnem prestopu iz Newcastla v Liverpool, v središču svetovne nogometne javnosti. Foto: Reuters V letih, ki jih je prebil pri Newcastle Unitedu, si je Vučkić delil garderobo s številnimi znanimi imeni iz svetovnega nogometa. Tudi z Andyjem Carrollom, ki je prav po prestopu iz Newcastla v Liverpool, vrednem 41 milijonov evrov, leta 2011 postal najdražji angleški nogometaš vseh časov. Igral je tudi z dolgoletnim nogometašem Manchester Uniteda in angleškim reprezentantom Nickeyjem Buttom, legendo Leeds Uniteda in angleškim reprezentantom, ki je igral tudi za Manchester United, Alainom Smithom, legendo angleške premier lige Joeyjem Bartonom, dolgoletnim francoskim reprezentantom, ki zdaj navdušuje pri londonskem Tottenhamu Mousso Sissokojem, Nigerijcem, ki je igral za Real Madrid in Chelsea Njitapom Geremijem, francoskim zvezdnikom Hatemom ben Arfo, Senegalcem Dembo Bajem, ki je igral tudi za Chelsea, dolgoletnim francoskim reprezentantom Yohanom Cabayejem, nekdanjima argentinskima reprezentantoma Jonasom Gutierrezom in Fabriziom Collocinijem, nigerijskim zvezdnikom Sholo Ameobijem, nekdanjim velikim upom milanskega Interja in Italije Davidejem Santonom in še kom.

Na članski ravni ste debitirali praktično kot otrok. Slaviša Stojanović vas je v ogenj pri takratnih slovenskih prvakih Domžalah poslal, ko ste imeli 15 let. Kako ste takrat dojemali vse, kar se vam je dogajalo?
Lepo je bilo, bil sem še otrok, ki se niti ni dobro zavedal vsega, kar se mu je zgodilo. Šele danes morda dojemam, kako hitro sem dobil priložnost. Normalno, da bi danes vse skupaj sprejel precej drugače. Stvari okoli mene so se dogajale res hitro. Seveda je bilo pozitivno, a sem si priložnost priboril s trdim delom na treningih. Dokazal sem, da si jo zaslužim. Ko sem priložnost dobil, sem jo izkoristil.

Stojanović je eden tistih, ki ima na vaši nogometni poti zagotovo pomembno vlogo. Prav pod njegovim vodstvom ste februarja 2012 na prijateljski tekmi proti Škotski, ko ste imeli vsega 19 let, debitirali tudi v reprezentanci Slovenije.
Res je. On je tisti, ki me je postavil na nogometni zemljevid. Najprej mi je omogočil debi med člani Domžal, potem še v reprezentanci, zato ga imam seveda v lepem spominu. Tako kot Pardewa, ki mi je omogočil debi pri Newcastlu Unitedu.

V dresu Slovenije je debitiral pred sedmimi leti in pol, a potem v njenem dresu ni več nastopil niti enkrat. Foto: Vid Ponikvar

Zanimivo, nastop proti Škotski je bil prvi in tudi zadnji, ki ste ga zabeležili v majici Slovenije. Vse več je govora o tem, da se boste spet zašli v reprezentanci. Mnogi so pričakovali, da se bo to po vašem dobrem vstopu v novo sezono zgodilo že letošnjo jesen, a klica selektorja Matjaža Keka niste dočakali. Ste bili zaradi tega razočarani in kaj od selektorja pričakujete v prihodnosti?
Ne, nisem bil razočaran, a če bi rekel, da vpoklica potihoma nisem pričakoval, bi lagal. Je pa treba biti realen. Eno leto nisem igral nogometa, šele dobro sem se vrnil in se spet postavil na nogometni zemljevid. Dobro je, da se v Sloveniji spet govori o meni. Vesel sem, da sem zdrav. Zdaj pa je na meni, da še naprej treniram dobro in se izkažem na tekmah, pa bo selektorjev klic zagotovo prišel. Selektor Kek me je že pred oktobrskima tekmama klical in me pohvalil. Dejal je, da je vesel, ker sem spet zdrav. Selektorjevega klica sem se zelo razveselil. Zame je bila to velika motivacija. Ali bom zraven na naslednji akciji, ne vem, bi si pa želel, da bi se to zgodilo.

Reprezentanca Slovenije je zame velik motiv. To, da bi se izkazal v njenem dresu in z njo tudi nekaj naredil, je eden mojih glavnih ciljev. Vedno bil in vedno bo. Moram samo trdo delati in vpoklic bo prišel. Reprezentanco spremljam. Septembra je odigrala res fantastično. Sploh proti Poljski smo bili takšni, kot bi si lahko le želeli. Potem smo premagali tudi Izraelce. Kaj se je zgodilo oktobra, ne vem. Žal mi je, da smo izgubili tako proti Avstriji kot Makedoncem in izgubili možnosti za uvrstitev na evropsko prvenstvo, a to je nogomet. Treba je iti dalje in ostati pozitiven. Delati naprej in stremeti k temu, da boš v prihodnosti boljši. Verjamem, da bomo.

Z nekaterimi reprezentanti je še vedno v stikih. Tudi z Renejem Krhinom. Foto: Vid Ponikvar

Pa še za konec. Je res, da ste bili, preden ste odšli na Nizozemsko, blizu povratka v Slovenijo? Ste se res dogovarjali za sodelovanje z Olimpijo?
Res je, eno leto pred iztekom pogodbe z Newcastlom sem bil v stikih z Olimpijo. Pogovarjal sem se z njenim takratnim športnim direktorjem Nenadom Protegom. Dobila sva se in se usedla na pijači. Pogovorila sva se, vsak je predstavil svoje ideje, a na koncu ni prišlo do sodelovanja. Ostal sem v Newcastlu. Nisem se še želel vrniti domov. Po izteku pogodbe v Newcastlu sem imel veliko ponudb, iz Rusije, Nizozemske, tudi Kitajske, a sem se na koncu odločil za Twente. Nizozemska se mi je zdela odlična odskočna deska za naprej. Dobra liga, dober nogomet. Zdaj sem še vedno tu in napredujem. Verjamem, da lahko naredim še kak korak naprej. Mislim, da je bil odhod na Nizozemsko dobra odločitev. Verjamem in upam, da bom tako govoril tudi takrat, ko jo bom zapustil.