Po "upokojitvi" razume, zakaj morajo biti trenerji težaki

Ko je 35-letni član plavalnega kluba Triglav Kranj v začetku junija na plavalnem mitingu v Kranju uradno sklenil svojo dolgoletno plavalno kariero, je mislil resno, a v času našega pogovora, dobra dva meseca pozneje, je že razmišljal o blažji različici te odločitve.

"Plavanje sem dejansko povsem opustil, razen trenerskega dela, potem pa je po državnem prvenstvu prišlo do klika," je priznal Tahirovič, ki v plavalnem klubu Ratitovec v Železnikih kot trener skrbi za plavalni razvoj in napredek mlajših dečkov in deklic, dečkov in deklic ter kadetov in kadetinj.

Na državnem prvenstvu se je zgodil klik

"Dejansko bom spet začel plavati, in to petkrat na teden, zraven bom obiskoval še fitnes." Razlog? "Ker se mi zdi žalostno, da so rezultati, doseženi na državnem prvenstvu, taki, da lahko 35-letni oče (Tahirovič s partnerico pričakuje drugega otroka – op. a.) pride do medalje. Dokler bom tega sposoben in bom na državnih prvenstvih pobiral medalje, tako dolgo bom še tekmoval," je napovedal Tahirovič, ki se sicer ne bo udeleževal plavalnih mitingov, bo pa svojo plavalno pripravljenost poskušal unovčiti na tekmovanjih v Slovenji, kot je denimo državno prvenstvo, ali kot član klubske štafete.

"Če pa se kdaj pokaže možnost, bi se vrnil tudi na evropsko prvenstvo. A to bolj težko verjamem, saj bi priprave za seboj spet prinesle številne odsotnosti, žena pa nad tem ne bi bila prav nič navdušena," je dejal Tahirovič, ki je na tekmovanjih vedno izredno užival. Adrenalin in srečanje s tujimi plavalci, s katerimi je spletel prijateljske vezi, so naredili svoje.

"Lovim se"

Plavalec, ki je bil dvakrat član olimpijske odprave, prehoda iz aktivnega športnika v vlogo trenerja še ni povsem dojel. "Lovim se. Zdaj razumem, da morajo biti trenerji težaki, če povem kar po domače. Problem je, ker si sam tega ne želim, niti nisem bil tako vzgojen. S svojimi plavalci želim imeti čim bolj prijateljske odnose, je pa res, da moram kot trener potegniti mejo, da otroci vedo, kdaj gre zares in kdaj je igra."

Kot pravi, ima srečo, ker ga otroci gledajo skozi rožnata očala, zanje je še vedno plavalec na vrhunski ravni in za zdaj ga dojemajo drugače kot druge trenerje. "Ko se bo generacija otrok zamenjala, bo zgodba drugačna in takrat bom moral drugače zastaviti smernice, da jih bom lahko treniral tako, kot je prav. Če bom seveda še vedno trener."

Kot otrok je bil bolj lenušček kot plavalec

Tahirovič ni bil kot riba v vodi že kot majhen deček, ravno nasprotno. "Po naravi sem bil lenušček. Potem pa se je moj prvi resni trener Oliver Mumalo, ne vem, zakaj in kako, zavzel zame in vame vložil veliko truda ter časa in tako sva začela pisati to mojo zgodbo. Najprej mi je uspelo na mladinskem evropskem prvenstvu, potem pa sem začel razmišljati o finalih, medaljah, olimpijskih igrah in tako te potegne notri. Ne bi pa mogel reči, da sem kazal nek hud talent ali bil nek super plavalec."

Bil je mlad, zaljubljen in navezan na družino

Tahirovič si je zadal, da do konca leta konča študij organizacije v Kranju, a v preteklosti bi se lahko odločil tudi za drugo študijsko pot. "Z univerze v Iowi sem dobil ponudbo za študij, tam sta študirala tudi slovenska plavalca Marko Milenkovič in Aleš Aberšek, ampak se zanjo nisem odločil. Bil sem mlad, zaljubljen in navezan na družino. Ne bom rekel, da odločitev obžalujem, ne bom pa zanikal, da si take ponudbe ne bi želel še enkrat, ker bi se zagotovo odločil drugače."

Vsi rezultati enaki in enako vredni

"Od leta 2001 so vsi rezultati, ki so krojili mojo kariero, zame enako vredni, in to ne glede na to, ali sem zasedel 3. ali 5. mesto, ali sem se uvrstil v polfinale, ali finale. Zame so bili vsi pomembni in vsi enakovredni. Zadovoljen sem z vsakim nastopom, ker sem dal od sebe vedno več kot 100 odstotkov," se je ozrl na prehojeno športno pot.

Tahirovič je najbolj plodno sezono zabeležil leta 2005, ko se je na svetovnem prvenstvu v Montrealu trikrat uvrstil v finale, v karieri pa petkrat nastopil v velikem finalu svetovnega prvenstva v 50-metrskih bazenih. Enega najlepših trenutkov je doživel leta 2008 na EP v kratkih bazenih na Reki, ko je bil na 50 metrov prsno tretji, Koprčan Matjaž Markič pa je z zmago poskrbel za dvojno slovensko slavje.