Ni pozabil dogodka po svojem maturantskem plesu #video

Z Benjaminom Savškom smo se dobili v enem izmed lokalov ob tacenski progi in marsikateri pogled tamkajšnjih gostov se je ustavil pri njem. Sam pravi, da se nikoli ni želel izpostavljati, a trenutna prepoznavnost mu nekoliko tudi ustreza. Štiriintridesetletni Ljubljančan ima že od prej vrsto medalj z največjih tekmovanj, a na olimpijsko medaljo je čakal dolgo. Prejel jo je na svojih tretjih olimpijskih igrah, ko je v Tokiu osvojil zlato. Kako tanka je linija med uspehom in neuspehom v slalomu na divjih vodah, se je pokazalo na nedavnem svetovnem prvenstvu, ko je v predzadnjih vratih iz rok izpustil naslov svetovnega prvaka. Na koncu je prvenstvo končal na devetem mestu. Kot nam je zaupal, bo po tako uspešni sezoni usodno napako s tega prvenstva lažje prenesel. Benjamin, ki ga konec tedna čaka še državno prvenstvo, se nam je v intervjuju tudi zasebno nekoliko odprl in razkril stvari, ki jih o njem morda še niste vedeli.

Koliko časa boste sanjali predzadnja vrata s svetovnega prvenstva v Bratislavi, kjer ste izgubili naslov svetovnega prvaka?

Žal se mi je iz rok izmuznila še ena lepa priložnost. Vožnja je bila do spodnjega dela vrhunska. Zdi se mi, da sem tam začel malo preveč hiteti proti cilju. Zalomilo se mi je na zahtevni kombinaciji, kjer je bila voda zelo hitra. Želel sem skrajšati linijo, a se ni izšlo. Res velika škoda, da sem naredil to napako, ker sem imel naslov svetovnega prvaka praktično pred očmi.

Benjamin Savšek ima s svetovnih prvenstev že štiri posamične medalje. Leta 2017 je postal svetovni prvak. Foto: Bojan Puhek Danes ste že izkušen tekmovalec. Kako se spoprijemate s takšnimi stvarmi oziroma razočaranji, ki ji doživite na največjih tekmovanjih?

Vseeno je nekaj grenkega priokusa, ker sem želel svetovno prvenstvo končati z dobrimi občutki in vrhunskim rezultatom. Pred svetovnim prvenstvom je bil moj cilj, da se uvrstim v finale, tam pa potem vedno poskušam napadati najvišja mesta. Škoda. Je pa res, da v letošnji sezoni nimam razloga, da bi bil preveč razočaran. Z zlato olimpijsko medaljo sem svoj glavni cilj dosegel. To sem si želel že od Londona 2012. Če bi se mi kaj takšnega zgodilo na olimpijskih igrah, bi bilo razočaranje veliko večje. Za svetovno prvenstvo bom imel že prihodnje leto novo priložnost. A bilo bi res lepo, če bi na svetovnem prvenstvu dosegel še en takšen uspeh.

Eva Terčelj, Peter Kauzer in na koncu še vi ste na tem prvenstvu dobili 50 kazenskih sekund. Vsi trije menite, da so bile sodniške odločitve napačne. Ste kdaj dobili občutek, da vam sodniki namenoma dosodijo tako strogo kazen?

Ne, nimam takšnega občutka. Sam zase lahko rečem, da sem res naredil malce čudno napako. V tistem položaju se nisem mogel drugače odzvati. Morate vedeti, da se je vse skupaj hitro odvijalo in da sem morda napačno reagiral. Ne morem se izgovarjati na sodnike. Res pa je, da sta bili pri Evi in Petru odločitvi še bolj sporni.

"Po olimpijskih igrah je bilo malo časa, da bi se dobro odpočil in se pripravil na svetovno prvenstvo." Foto: Bojan Puhek

Pred svetovnim prvenstvom ste mi dejali, da ste imeli precej obveznosti in da si morate zbistriti glavo. Se vam zdi, da je bila napaka v predzadnjih vratih posledica vsega tega pompa po olimpijskih igrah?

Morda. Na olimpijskih igrah sem dosegel svoj največji uspeh. Želiš si uživati v tistih trenutkih. Vendarle je za tem uspehom veliko let garanja in ogromno vloženega truda. In v teh trenutkih malo težje najdeš motivacijo. Po olimpijskih igrah je bilo malo časa, da bi se dobro odpočil in se pripravil na svetovno prvenstvo. Bil sem nekje vmes. Nisem se mogel povsem sprostiti, prav tako pa se nisem mogel povsem osredotočiti na svetovno prvenstvo. Treba je vedeti, da po takšnih uspehih pridejo še nekatere druge obveznosti. Ko bo sezona končana, se bom lahko res spočil in si vzel nekoliko več časa za druge obveznosti.

Kdaj ste pri sebi verjeli, da lahko postanete olimpijski prvak? Foto: Jan Lukanović

Zadnja leta sem precej časa misli usmerjal v olimpijske igre. Res sem se želel uvrstiti na olimpijske igre. Uspelo mi je. Želel sem izkoristiti to priložnost. Nisem hotel, da bi se mi ponovila napaka iz Londona in Ria. Že na treningih in tekmovanjih sem misli usmerjal v olimpijski nastop. Verjel sem in si prizadeval za to, da bi mi uspelo. Da, ta želja je bila prisotna že dolgo časa.

Ste že v Londonu, ko ste nastopili na svojih prvih olimpijskih igrah in bili v polfinalu drugi, verjeli, da lahko osvojite olimpijsko medaljo?

V Londonu sem bil še nekoliko neizkušen. Takrat je na finalni vožnji tribuna norela. Pokazala se je moja neizkušenost. Svojega nastopa sem se lotil nekoliko panično in stvari so se mi podrle. V Riu sem bil že veliko bolj izkušen in dobro pripravljen. Moji nastopi so bili morda premalo napadalni. V Tokiu sem le našel pravo ravnotežje med nadzorom in napadalno vožnjo. Na koncu se mi je sestavilo. Zdi se mi, da sem ravno s temi izkušnjami prišel do tega, da v najpomembnejših trenutkih sestavim pravo vožnjo. Na svetovnem prvenstvu se je sicer pokazalo, da je to še vedno slalom in da je linija med uspehom in neuspehom zelo tanka.

Benjamin Savšek na najvišji stopnički na OI v Tokiu. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Ste vedeli, kaj vse vas čaka po olimpijskem uspehu? Ste pričakovali ves bum, ki se je dogajal okrog vas?

Malo sem ga pričakoval, ker je to velik uspeh za kajak in kanu na divjih vodah. Prav tako sta medalji Andraža Vehovarja (Atlanta 1996) in Petra Kauzerja (Rio 2016) zares velika uspeha za naš šport. Danes sem vesel in ponosen, da sem dosegel ta uspeh in da so me doma tako množično sprejeli.

Ta medalja vam je verjetno prinesla večjo prepoznavnost. Vam to ustreza?

Nikoli nisem bil človek, ki bi se želel preveč izpostavljati. Vedno sem se hotel dokazovati na tekmovanjih in z rezultati. Mi pa ta prepoznavnost nekoliko ustreza, ker lahko lažje prideš do sponzorjev ali kakšnega podobnega sodelovanja. Nisem ravno govorec, ampak vseeno te obveznosti z veseljem sprejemam. Drugače pa sem raje v svojem svetu, torej na vodi in v čolnu.

Ste vedno tako skromni?

Pa saj ne vem, ali sem tako skromen. Morda sem pri javnem nastopanju bolj zadržan. Morda mi ne bi bilo treba biti, a vendarle je tudi skromnost lepa čednost (smeh, op. p.). "Nikoli nisem bil človek, ki bi se želel preveč izpostavljati." Foto: Bojan Puhek

Katera čestitka po olimpijskem nastopu vam je največ pomenila?

(Krajši premislek, op. p.) Težko bi izpostavil kakšno čestitko, ker so mi zares vse veliko pomenile. Ob tej priložnosti bi se rad vsem zahvalil za lepe želje in čestitke. Torej družini, prijateljem in vsem, ki so me vedno podpirali in verjeli vame. Vesel sem, da so se tudi oni lahko veselili z menoj.

Kako je vaša družina doživela ta uspeh?

Zahvaliti se moram partnerici, ki me je morala najbolj prenašati. Tako v težkih kot dobrih trenutkih. Zdaj je tudi ona vesela in ponosna, da mi je uspelo.

Sportal Po zlati olimpijski medalji je plačal davek #video

Verjetno vaša partnerica prevzame kar velik del družinskih obveznosti, ko sta vi na tekmovanjih?

Da, to drži. Čez zimo oziroma v pripravljalnem obdobju družino sicer velikokrat vzamem s seboj na priprave. Ravno zato, da smo lahko zunaj sezone več časa skupaj. Dobro se počutim, če imam na pripravah družino poleg sebe. Na večjih tekmovanjih pa potrebujem mir in svoj prostor. In to razumejo. Zelo pomembno je, da imam podporo tudi doma.

Že njegov oče Matjaž Savšek nam je pripovedoval, da je bil Benjamin energičen otrok. Foto: Boštjan Boh

Po vašem uspehu sem govoril z vašim očetom in dejal mi je, da ste bili kot otrok zelo živahni. Danes se zdite precej umirjeni. Kdaj ste se umirili?

No, poskušam biti umirjen in premišljen (smeh, op. p.). Da, kot otrok sem bil res zelo živahen in včasih me je bilo težko brzdati. Še najbolj sem se umiril, ko sem si ustvaril družino. Dobil sem tudi službo na ministrstvu za notranje zadeve, kar mi je do neke mere zagotovilo socialno varnost. Na podlagi tega sem se lahko povsem posvetil športu in imel sem še večjo željo vztrajati v športu. Na koncu je to postala tudi moja služba.

Prav tako je vse skupaj prišlo s tem, ko sem začel nastopati v članski konkurenci in sem se lahko zgledoval po starejših kolegih v reprezentanci. Od njih sem se lahko veliko naučil.

Kako pa ste doživljali najstniška leta? To so leta, ki so ponavadi najbolj občutljiva.

Da, to so tista leta, ko te lahko družba in prijatelji potegnejo na svojo stran. Takrat je bilo treba usklajevati tudi šolo in treninge. Tudi mene je zamikalo, da bi šel ven s prijatelji. Imel sem pomisleke, da ne bi več vztrajal v športu. Tudi takratni trener Aleš Vrabič je veliko pripomogel k temu, da sem še naprej vztrajal in treniral. Spominjam se svojega maturantskega plesa. Takrat mi je trener dejal: "Uživaj, zabavaj se, ampak želim, da si ob 9. uri zjutraj na treningu." Zjutraj sem res prišel in se delal, da sem poln energije. V resnici pa mi je bilo kar težko (smeh, op. p.). In ravno takšni treningi so lahko dodana vrednost. Tudi na tekmovanjih niso vedno najboljši pogoji in se morda malce slabše počutiš ali pa si utrujen. Vredno je vztrajati, a menim, da moraš imeti poleg sebe tudi prijatelje in druženje z njimi. Brez tega ne gre.

Z Jožetom Vidmarjem sta zmagovalna kombinacija. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ste vedno poslušali svoje trenerje in bili ubogljivi?

Zdi se mi, da sem bil. Nikoli se jim nisem upal preveč odgovarjati (smeh, op. p.). Menim, da trener mora imeti določeno avtoriteto. Če ni medsebojnega spoštovanja, je težko. Včasih je tudi trener tisti, ki ti da motivacijo med težkimi treningi, in ta podpora z brega je tista, ki jo včasih kot tekmovalec potrebuješ.

Kateri treningi so za vaš najtežji?

Težko je, ko se dela led na vodi in ko si na meji, da boš zbolel. Niso zmeraj najboljši pogoji in treba se je truditi v mrazu, vetru, dežju ... Sploh v našem športu, ki se odvija na prostem. Na te dejavnike namreč ne moreš vplivati.

Kaj počne Benjamin Savške, ko se sezona konča in se lahko malce odklopi od vsega skupaj?

Vsekakor pride takrat na vrsto dopust, ampak aktiven dopust. Rad grem v Bovec ali na morje, ko ni gneče. Torej da se res odklopim in ne razmišljam o ničemer. Ta čas izkoristim za družino in se imam res lepo.

Čoln gre skoraj povsod z njim. Foto: Bojan Puhek

Takrat vaš čoln ostane doma?

Moram priznati, da v večini primerov čoln vzamem s seboj (smeh, op. p.). Če gremo v Bovec in vem, da se partnerica s tem ne strinja najbolj, grem na kakšno vožnjo po Soči.