SiolNET. Sportal Drugi športi
2,34

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Neumorni Dejan Fabčič je veslo postavil v kot in poprijel za lok

Neobičajna zgodba primorskega zdravnika: otroški pacient, ki je postal vrhunski športnik #video

2,34

termometer

Dejan Fabčič Darko Đurić
42-letni specialist interne medicine Dejan Fabčič, ki je v dveh različnih športih nastopil na dveh paralimpijskih igrah, je sredi tedna tudi uradno sklenil svojo športno kariero. Pa jo je res? Foto: Vid Ponikvar

Kdor je Dejana Fabčiča spoznal pred 40 leti, takrat kot dveletnega fantiča, ki je večino časa preživel po bolnišnicah, domov prihajal zgolj ob koncu tedna, počitnicah in praznikih, shodil pa šele pri treh letih, bi si le stežka predstavljal, da bo odrasel v vrhunskega športnika, ki se bo kar dvakrat, no, najmanj dvakrat, udeležil paralimpijskih iger, in to celo v dveh povsem različnih športnih panogah.


Spisal je kar dve športni zgodbi, prvo kot paraplavalec, drugo pa kot parakajakaš. Spisal je kar dve športni zgodbi, prvo kot paraplavalec, drugo pa kot parakajakaš. Foto: Vid Ponikvar Dvainštiridesetletni Dejan Fabčič, mož in oče dveh deklic, tako kot "tata" zaljubljenih v šport, zdravnik interne medicine in vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici, je sredi tedna, v družbi še enega svežega športnega upokojenca Darka Đurića, uradno sklenil svojo športno kariero.

Pestro in plodno.

Leta 2002 se je začela v plavanju, leta 2013 pa nadaljevala v kajaku.

Kdor pozna Dejanovo tekmovalno žilico, ne dvomi o tem, da se na vrhunski ravni ne bi nadaljevala tudi v lokostrelstvu, ki se mu posveča v zadnjem času.

Zgodba športnika iz Podnanosa ni zanimiva zgolj po športni, ampak tudi medicinski plati. Rodil se je namreč brez obeh golenic, kar je v preteklosti pomenilo amputacijo obeh nog pod kolenom, ki so jih nadomestili s protezami, a se je takrat mladi ortoped Albin Plahuta odločil, da ga bo dečka zdravil drugače. S presaditvijo tanke kosti, s katero je nadomestil manjkajočo golenico.

Fabčič je tako prestal kar 20 operacij, prvo že pri šestih mesecih, in uspel ohraniti svoje noge. Ne more jih sicer premikati v kolenu in gležnjih, kar nekoliko otežuje gibanje, pa vendar ...


Dejan Fabčič Darko Đurić Sportal Vzornika in borca sta se poslovila brez cmoka v grlu #video

Kako se vaš telesni hendikep kaže v praksi?

Rodil sem se brez kosti med kolenom in gležnjem, torej brez golenic, kar pomeni, da nimam gibljivega kolena in gležnja.

Če se želite postaviti v mojo kožo, poskusite hoditi s stegnjenimi nogami, brez upogibanja kolena in gležnja.

Ste bili v šoli potemtakem oproščeni športne vzgoje?

Sem, a to ni bilo potrebno. Razen tega, da nisem tekel na 400 metrov in opravljal Cooperjevega testa, sem počel vse, kar so počeli drugi, in bil pri tem celo zelo uspešen. Nikoli nisem iskal izgovorov.

Plavanje ga je pripeljalo na paralimpijske igre v Pekingu leta 2008, parakajak pa v Rio de Janeiro. Plavanje ga je pripeljalo na paralimpijske igre v Pekingu leta 2008, parakajak pa v Rio de Janeiro. Foto: Vid Ponikvar

Menda je za to, da ste obdržali nogi, najbolj zaslužen ortoped Albin Plahuta, ki vas je začel obravnavati že pri treh dneh starosti. Odločil se je, da vas bo zdravil drugače, kot je bila takrat praksa. Ste se mu kot odrasel človek imeli priložnost zahvaliti za vse, kar je storil za vas?

Sem. Žal gospoda danes ni več med nami, sem pa imel priložnost, da sva se srečala, in sem se mu lahko zahvalil ter mu povedal, da sem vesel, da se je pri mojem zdravljenju odločil tako, kot se je.

Celo še več, proti koncu njegovega življenja, ko je tudi sam zbolel, je ležal na mojem oddelku in takrat sem ga imel možnost zdraviti … Spomnim se, da se nama je obema to zdel zelo močan trenutek, oba sva imela solzne oči.

Kar zadeva moje zdravstveno stanje, je pred leti, v času mojega otroštva, za otroke, ki so se rodili s tako poškodovanima nogama, veljala doktrina, da se noge enostavno amputira na višini kolen, na krne pa namesti protezo. Podobno, kot jih ima Darko, le da se je on že rodil brez obeh nog, meni pa bi jih odstranili.

Rodil se je brez obeh golenic, kar mu otežuje hojo. Pravi, da njegove noge sicer res niso gibljive, so pa njegove. V času njegovega otroštva je takšna diagnoza običajno pomenila amputacijo noge. Rodil se je brez obeh golenic, kar mu otežuje hojo. Pravi, da njegove noge sicer res niso gibljive, so pa njegove. V času njegovega otroštva je takšna diagnoza običajno pomenila amputacijo noge. Foto: Vid Ponikvar

Tako pa se je ortoped odločil, da poskusi z drugačno metodo (manjkajočo golenico je nadomestil s tanko kostjo, mečnico, ki je postopoma prevzela vlogo golenice), ki si jo je sam zamislil in izvedel.

Moje noge sicer niso gibljive, so pa moje, lahko pomigam s prsti in hodim po svojih stopalih …

Tudi z vidika hoje je to lažje kot s protezami.

Fabčič o tem, kako je biti vzornik mladim: 

Kljub težavam vam je uspelo razviti kar dve športni karieri, zraven pa še uspešno končati medicinsko fakulteto. V sredo ste tudi uradno sklenili svojo športno pot, ki ste jo vodili vzporedno z zdravniškim delom. Verjetno se vam bo zdaj sprostilo ogromno časa. Komu ga boste zdaj odmerili več?

Zagotovo družini. Glede na to, da sem ves čas svoje športne kariere hodil v redno službo za polni delovni čas, je to pomenilo, da sem treniral takoj po službi. Nekje do 18. ure, kar pomeni, da sem res bolj pozno prihajal domov. V dneh, ko sem treniral, me je družina videvala šele zvečer.

Torej je z vašo odločitvijo zdaj najbolj zadovoljna družina in upa, da se ne boste še lokostrelstva, ki mu posvečate vse več časa, lotili preveč resno?

(smeh, op. p.) Ja, no, je pa tudi res, da so me vedno zelo podpirali pri moji športni poti in da smo se skupaj odločili, da vztrajam v športu tako dolgo, kot sem.

Sprva je bil moj načrt vztrajati do maja, ko so bile na koledarju olimpijske kvalifikacije, če bi bil tam uspešen, bi me potem čakale še olimpijske igre, a se je potem zaradi koronavirusa vse razpletlo precej drugače.

Fabčič v družbi fotografa Vida Ponikvarja, ki pozorno spremlja šport invalidov. Fabčič v družbi fotografa Vida Ponikvarja, ki pozorno spremlja šport invalidov.

Kar zadeva lokostrelstvo, pa z lokom lahko treniram tudi doma, za hišo, kjer se v lepem vremenu zadržujemo z družino, ali pa se pridružim mlajši hčerki na treningu. Tudi ona namreč trenira lokostrelstvo, starejša pa kajak.

Bi rekli, da imate zelo razvito tekmovalno žilico, da potrebujete adrenalin, ki ga prinaša tekmovalna mrzlica, da uživate v tekmovanju, v primerjanju z drugimi?

Da, žal (smeh, op. p.). To je po svoje moja največja težava. Ne uživam toliko v tem, da bi treniral brez konkretnega cilja ...

Res je, da se ljubiteljsko ukvarjam tudi z odbojko sede, a tam je bolj kot rezultat v ospredju druženje s prijatelji, čeprav tudi tekmujemo. Kar zadeva individualni šport, sem raje usmerjen k nekemu cilju.

Ne vem, zakaj, a rad imam tekmovanja, rad tekmujem, to je zame velika motivacija. Še posebej olimpijske igre. Doživel sem jih dvakrat in če obstaja minimalna priložnost, da bi se jih udeležil še kdaj, bi jo zgrabil z obema rokama.

Prvih ste se udeležili leta 2008 v Pekingu, takrat še kot plavalec, drugih leta 2016 v Riu kot parakajakaš. Pri medijski podpori in zanimanju javnosti je bila razlika ogromna. Tudi za vas?

Vsekakor, kot noč in dan, kot črno in belo.

Ko smo odhajali na paralimpijske igre v Peking, to ni zanimalo nikogar, nobene medijske podpore nismo bili deležni, ničesar. Ne spomnim se, da bi dal kakšen intervju, mislim, da so bile edine informacije o nas objavljene na spletni strani Zveze za šport invalidov.

"Paralimpijske igre v Pekingu in Riu so bile kot dan in noč. Kot črno in belo." "Paralimpijske igre v Pekingu in Riu so bile kot dan in noč. Kot črno in belo." Foto: Vid Ponikvar

Rio 2016 je bil v tem pogledu predstavljal velik preobrat. Kot primer: moja trenerka se je na koncu že jezila, češ, da je medijskih obveznosti preveč, in na koncu je šlo celo tako daleč, da sva morala intervjuje celo zavračati, saj se mi časovno preprosto ne bi izšlo, pa če bi še raje storil vse za promocijo športa invalidov.

Ste kdaj razmišljali, da bi se za določeno časovno obdobje posvetili samo športu? Da bi zamrznili svoje zdravniške obveznosti?

Pravzaprav sem bolj sanjal, kot pa da bi realno razmišljal o tem. Še danes se mi zdi luksuz oziroma nepredstavljivo, da si zaposlen kot športnik in da dobivaš plačo za to, da lahko treniraš. Tega sam nikoli nisem imel.

Ali je bilo tako, da sem zraven študiral medicino in delal prek študentskega servisa, da sem zaslužil dovolj, da sem lahko živel v Ljubljani, ali pa sem že hodil v redno službo.

Seveda, bilo bi mi super, če bi lahko samo treniral, tako priložnost bi takoj zagrabil, a v mojih začetnih časih športniki invalidi te možnosti še nismo imeli. Prvi športnik invalid, ki so ga zaposlili v javni upravi, je bil prav Darko Đurić.

No, danes o tem seveda ne razmišljam, ne morem si kar izmisliti, da bi za pet let medicino pustil na stranskem tiru, ker bi ogromno zamudil, tudi finančno se mi ne bi izšlo. Zdaj imam družino in je drugače.

Če pogledam nazaj, pa je prav gotovo, da sem bil zaradi službe prikrajšan za marsikateri trening.

V sredo je svojo športno kariero sklenil tudi paraplavalec Darko Đurić, ki ga s Fabčičem druži več stičnih točk, prav tako plavalni trener Boro Štrumbelj. V sredo je svojo športno kariero sklenil tudi paraplavalec Darko Đurić, ki ga s Fabčičem druži več stičnih točk, prav tako plavalni trener Boro Štrumbelj. Foto: Vid Ponikvar

Zanimivo je, da se je vaša kariera med športniki invalidi začela povsem po naključju, plavanja se namreč niste lotili zato, da bi postali vrhunski športnik, blizu vam je ostalo še iz časov rehabilitacije, plavali ste zgolj rekreativno. Kako se je zgodil preskok na višjo raven?

Res je, mi je pa takrat več ljudi reklo, da res dobro plavam. Plavati sem se naučil v domačem potoku … Pri nas je navada, da čez potok naredimo jez in tam plavamo, se potapljamo, skačemo v tolmun  … Začelo se je v Pasjem repu, pozneje pa smo nadaljevali pot do Močilnika, kjer je bil tolmun že tako velik kot 25-metrski bazen.

No, skratka, prijatelj, prav tako invalid, me je povabil na državno prvenstvo, da bi se na lastne oči prepričal, kako je to videti, in mislim, da sem kar takoj zmagal.

Takrat me je prijelo, da bi se plavanja lotil bolj resno, a bil sem še brez trenerja. Nekaj nasvetov mi je dal le trener Plavalnega kluba Olimpija, ki sem ga srečal v Tivoliju, kjer sem treniral.

Spomnim se, da sem si takrat predstavljal, da se bom brez večjih naporov uvrstil na paralimpijske igre v Atenah, kar pa se seveda ni zgodilo in sem bil zato kar precej razočaran …

No, nato sem prek Zveze za šport invalidov oziroma preko prijatelja Branka Mihorka prišel do plavalnega trenerja Bora Štrumblja, ki je bil pripravljen sodelovati z mano. Mislim, da sem bil celo njegov prvi varovanec.

Prva štiri leta sem treniral kot edini paraplavalec, sčasoma so se mi pridružili tudi drugi, med drugim tudi Darko, sam pa sem leta 2010 zaradi službe in družine počasi končal svojo plavalno pot.

Ko so se mu po koncu plavalne kariere začeli nabirati kilogrami, je začel iskati možnosti, kako bi se tudi v prihodnje ukvarjal s športom. Andrej Jelenc in že omenjeni plavalni trener Štrumbelj sta ga pripeljala v parakajakaške vode. Ko so se mu po koncu plavalne kariere začeli nabirati kilogrami, je začel iskati možnosti, kako bi se tudi v prihodnje ukvarjal s športom. Andrej Jelenc in že omenjeni plavalni trener Štrumbelj sta ga pripeljala v parakajakaške vode. Foto: Vid Ponikvar

A ste se vrnili k športu, le v drugačni obliki … Menda tudi zaradi kilogramov, ki so se vam začeli kopičiti, kot je običajno pri upokojenem plavalcu …

Res je, ko so se začeli nabirati kilogrami, sem začel iskati možnosti, kako bi se tudi v prihodnje ukvarjal s športom.

Zanimivo je, da me je prav Boro, torej moj plavalni trener, v tistem obdobju spraševal, ali bi me zanimal kajak. Andrej Jelenc, direktor Kajakaške zveze Slovenije, je namreč iskal nekoga, ki bi se navdušil za parakajakaštvo, to je prav takrat postalo paralimpijski šport.

Boro mu je predlagal mene, češ, da sem že izdelan športnik in da iščem način, s katerim bi se spet spravil v pogon.

V Solkanu smo takoj navezali stike s klubom Soške elektrarne in tako se je začelo. Najprej sem sodeloval z Nino Mozetič, ki je bila moja glavna trenerka, in Jernejem Zupančičem Regentom, ki sta me naučila osnov, od lani pa z Miho Brezigarjem, nekdanjim kajakašem, danes res dobrim trenerjem.

Kdaj sta zadnjič izpeljala trening v pravem pomenu besede?

V obdobju zimskih počitnic sem se pripravljal s tekom na smučeh, ki je super šport za krepitev ramenskega obroča, ko pa bi morala marca na vodo, nas je ustavila korona.

Dejan Fabčič

Štrumbelj je na novinarski konferenci večkrat omenil, da si želi, da bi se sodelovanje z vama z Đurićem nadaljevalo, in da upa, da je vajino slovo od športa pravzaprav le premor. Kaj mu odgovarjate, na kakšen način boste ostali povezani s športom invalidov?

Zelo pošteno se mi zdi, da tudi v prihodnje mladim pomagam z nasveti. Ne bom se vtikal v trenerstvo, saj poleg službe za to res nimam časa, bi pa pomagal pri nasvetih in promociji športa invalidov.

Oba z Darkom se zavedava, da mladi v nama vidijo nekega vzornika ali pa vsaj nekoga, ki je dokazal, da je mogoče uspeti na mednarodni ravni …

Je pa to v zadnjih letih vedno težje in bolj kruto, saj se tudi šport invalidov v nekaterih bogatejših državah razvija v smer profesionalizma, kar je za nas, ki treniramo praktično zastonj oziroma smo veseli, če imamo pokrite vsaj treninge oziroma trenerje, še toliko težje.

Nekdanja lokostrelka Brina Božič mu pomaga pri lokostrelski karieri. Nekdanja lokostrelka Brina Božič mu pomaga pri lokostrelski karieri. Foto: Vid Ponikvar

Kako resno boste zagrabili svojo tretjo športno kariero, lokostrelsko? Toliko, da se boste potegovali za nastop na paralimpijskih igrah v Parizu leta 2024?  

(smeh, op. p.) Kako resno? Težko rečem. Lani so mi predstavili Brino Božič, nekdanjo vrhunsko lokostrelko, ki je danes trenerka v Ankaranu. Pod njenim okriljem sem zelo napredoval. Že zdaj sem s trenutnimi rezultati zelo blizu normi za nastop na paralimpijskih igrah, moral bi dobiti samo še kvoto, torej mesto, ki ga dobi država.

Večino kvot so sicer razdelili že na lanskem svetovnem prvenstvu, je pa na voljo še osem mest za tekmovalce z vsega sveta … Če bi se izkazal na kvalifikacijski tekmi, bi se lahko uvrstil tudi na igre v Tokiu. Veliko je odvisno od glave in trenutka. Rezultat v lokostrelstvu ni tako predvidljiv kot v kajaku.

Brina je zelo zagnana in mi veliko pomaga ter me motivira, da bi delala še bolj. Zdaj, ko je kajak na strani, se bom temu verjetno še bolj posvetil.

Športni uspehi Dejana Fabčiča

paraplavanje:
- svetovno prvenstvo 2006 (Durban) – 6. mesto na 50 m prosto, 7. mesto na 100 m prosto, 9. mesto na 100 m hrbtno in na 400 m prosto, 11. mesto na 200 m mešano, 10. mesto na 100 m prsno
- paralimpijske igre 2008 (Peking) – 6. mesto na 100 m prsno, 8. mesto na 100 m hrbtno
- evropsko prvenstvo 2009 (Reykjavik) – 5. mesto na 100 m hrbtno, 7. mesto na 50 m prosto in na 100 m hrbtno, 10. mesto na 100 m prsno
- svetovno prvenstvo 2009 (Rio de Janeiro) – 4. mesto na 100 m hrbtno, 5. mesto na 100 m prsno, 11. mesto na 100 m mešano, 9. mesto na 50 m prosto
- svetovno prvenstvo 2010 (Eindhoven) – 14. mesto na 100 m hrbtno, 18. mesto na 100 m prosto in na 50 m prosto

parakajak:
- svetovno prvenstvo 2015 (Milano) – 2. mesto: 200 m sprint
- evropsko prvenstvo 2016 (Moskva) – 3. mesto: 200 m sprint
- svetovno prvenstvo 2016 (Duisburg) – 5. mesto: 200 m sprint
- paralimpijske igre 2016 (Rio de Janeiro) – 6. mesto: 200 m sprint
- svetovno prvenstvo 2018 (Beograd) – 10. mesto: 200 m sprint

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 75
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin