Petek, 13. 11. 2020, 20.17
1 leto, 4 mesece
intervju
Mina Markovič se loteva teme, ki je v športu še vedno tabu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,27
4
Športna plezalka Mina Markovič je leto 2020 izkoristila za študij in plezanje v naravnih stenah. Ne samo, da je preplezala dve smeri z oceno težavnosti 9a, zaključila je tudi prvi del študija biopsihologije.
Ena od najboljših športnih plezalk vseh časov Mina Markovič je odlično izkoristila obdobje epidemije. Ne samo da je splezala kar dve smeri z oceno težavnosti 9a (kot prva ženska je v Ospu preplezala smer Halupca 1979 in Waterworld), odkljukala je tudi prvi del študija biopsihologije. V zaključni raziskovalni nalogi se je lotila tematike, ki je v športu in širše še vedno tabu. Motnje hranjenja in prehranjevanja.
Kako doživljate drugi krog epidemije, ki ga trenutno tečemo v Sloveniji in širše?
V prvem valu sem imela težave s treningom in dostopom do infrastrukture, v drugem valu pa sta Planinska zveza Slovenije in Olimpijski komite Slovenije ta del dobro uredila in nam športnikom omogočila opravljanje našega "dela".
S tem tako trenutno nimam toliko težav, imam pa težavo s poškodbo noge (počena peta), tako da je moj plezalni trening nekoliko okrnjen. Bolj ali manj izvajam trening rook, za katerega imam precej možnosti doma. Še iz prejšnjega vala ...
Mina med ogrevanjem za vstop v smer Halupca 1979.
Zaradi omejitve gibanja, ki sem si jih povzročila sama - trenutno sicer že šepam, vendar ne ravno daleč-, pa tako ali tako v tem času ne bi ravno veliko pohajkovala.
Imam tudi ogromno obveznosti na fakulteti, tako da priznam, da nekako niti nimam časa, da bi opazila, kaj vse se dogaja okoli mene. Stike, ki jih imam redno in so mi ljubi, pa sem ohranila ali prenesla na virtualno raven.
Sezona 2020 bo ena od tistih, kjer je in bo zgolj malo priložnosti za dokazovanje na tekmovanjih. Edino tekmo svetovnega pokala v Brianconu ste zaradi študijskih obveznosti izpustili, tekmo za državno prvenstvo v balvanih ste preživeli na drugi strani, kot strokovna komentatorka.
Res je, tekmovanja sem letos nekoliko izpustila. Tekma svetovnega pokala v moji primarni disciplini, težavnosti, je potekala ravno v intenzivnem obdobju zaključevanja študija.
Spomnim se, da sem na dan kvalifikacij pisala še zadnji izpit, prej pa zaključevala raziskovalno nalogo.
Državnega prvenstva v balvanih se nisem udeležila iz preprostega razloga. Letos sem se povsem posvetila plezanju težavnosti oz. ‘na štrik’ ter tako res veliko časa preživela na velikih stenah.
Pokazatelj tega, da sem bila res dobro pripravljena, so tudi ponovitve težkih smeri. Ne le dvakrat 9a, ampak tudi kopica drugih, nekoliko lažjih, vendar še vedno težkih in hitro opravljenih vzponov.
Plezanje balvanov, sploh ‘new age’ se mi tako ni zdelo najbolj smiselno. Z veseljem pa sem ohranila stik s karavano in se hkrati preizkusila še v novi vlogi.
21. novembra se bo v Moskvi začelo evropsko prvenstvo v športnem plezanju. Avstrijska, španska in italijanska reprezentanca so svojo udeležbo zaradi zelo zaostrene zdravstvene situacije v svetu odpovedale, tudi slovenska se v Rusijo odpravlja z maloštevilno ekipo zgolj treh plezalcev (Kruder, Peharc in Lukanova). Se vam zdi smiselno, da se prvenstvo glede na razmere sploh izvede?
Izvedba prvenstva se mi že predhodno ni zdela smiselna, zdaj, ko pa vse države uvajajo vedno nove in strožje ukrepe in je situacija resna, pa sploh ne. Zaradi poškodbe noge o udeležbi nisem razmišljala.
Iz mojega vidika izvedba evropskega prvenstva ni niti smiselna niti ‘pravična’, kaj šele, da bi tekma štela za nekaj tako pomembnega, kot je izborna tekma za še zadnja mesta na olimpijskih igrah prihodnje leto.
Kako se sicer spoprijemate z dejstvom, da na vidiku, z izjemo evropskega prvenstva, ni nobenih tekmovanj? Kako je z iskanjem motivacije ali ste glede na prizadevnost na študijskem področju z mislimi že počasi usmerjeni v iskanje nove karierne poti?
Veliko motivacije sem našla v skali. Tu lahko vsak dan najdem novo motivacijo in navdih. Zagotovo pa sem imela tudi kar nekaj časa za razmislek in usmeritev moje energije, želja in ciljev v še druge zadeve poleg plezanja, ki pa se z njim lepo dopolnjujejo.
Prav gotovo si želim, ko bo to mogoče, svoje znanje deliti po svetu, v obliki predavanj, delavnic in drugih plezalnih dogodkov.
Mina v smeri Waterworld, ki je ptav tako ocenjena z oceno 9a.
Leto 2020 bi moralo biti tudi leto, ko bi športno plezanje končno dočakalo svojo olimpijsko premiero. Zaradi formata, ki združuje tri oz. dve povsem različni disciplini, sami niste bili v igri za nastop na igrah pod petimi krogi. Vam je bilo kdaj težko zaradi tega?
Ko je bilo športno plezanje potrjeno in sprejeto med olimpijske športe, sem bila tega zelo vesela. Zdi se mi, da je plezanje s tem dobilo neko potrditev in prepoznavnost, ki si jo je že dolgo zaslužilo.
Kar zadeva uvrstitve na olimpijske igre, pa o tem, iskreno, nisem nikoli resno razmišljala. Ne, ni mi bilo težko. To je bila moja zavestna odločitev. Je še veliko drugih zadev, ki mi v življenju veliko pomenijo in menim tudi, da sem kljub temu v svoji karieri dosegla že veliko.
Mina Markovič na zmagovalnem odru finalne tekme v težavnosti v Kranju leta 2014. Na fotografiji: Markovičeva v družbi Korejke Jain Kim in Japonke Akiyo Noguchi.
Na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije v Kopru ste uspešno zaključili prvo stopnjo študija biopsihologije, zdaj vas čaka še druga. Prvi del izobraževalnega procesa ste zaključili z raziskovalno nalogo, v kateri se lotevate problematike motenj hranjenja in prehranjevanja. Zakaj ste se lotili prav te teme in kako pereča je v svetu športnega plezanja? Ste tudi sami kdaj imeli težave na tem področju?
Področje se mi zdi zanimivo, aktualno, pomembno ter žal vse bolj prisotno v veliko športnih.
Glede na to, da je plezanje šport, odvisen od lastne teže in razmerja med močjo in težo, gotovo spada v eno izmed bolj ogroženih in k temu podvrženih panog in določene problematične vzorce je morda občasno zaslediti tudi v profesionalni in amaterski sferi.
Da, gotovo si želim delovati na tem področju in predvsem z znanstvenimi dokazi in izhodišči opozoriti širšo javnost na dejstva, možne zaplete, posledice, dileme ter morda nekoliko ‘napačne’ in zakoreninjene miselnosti, s katerimi si lahko naredimo več škode kakor koristi. Na koncu pa se vsak odloči sam.
V več kot 22 letih tesne vpetosti v plezalni svet lahko rečem, da sem videla, doživela in izkusila že marsikaj.
Dokaj ‘normalno’ se mi tako zdi, da se na neki točki vprašaš, kaj je sploh še ‘normalno’, ali so tvoji vzorci ‘ok’ ali že bližje kakšni patologji in podobno, ter se o tem pogovoriš z nekom, ki to obvlada.
Iz preventive do svojega zdravja se mi zdi tako dobro in dobrodošlo, da takšne zadeve predebatiraš z nekom, ki je strokovnjak na tem področju in ti tako lahko pomaga usmeriti, morda razjasniti določene zadeve ali strahove.
In ne, ne gre za to, da je nekdo, ki poišče pomoč za ‘motnje hranjenja’ moten. Gre za vzdrževanje mentalnega zdravja.
Skrb in preventiva v zvezi z mentalnim zdravjem se mi osebno zdita tako kot skrb za lastno higieno, čistost stanovanja in podobno. Preventiva je boljša kakor kurativa. In nikoli ne škodi.
Mina Markovič je prvo stopnjo študija biopsihologije na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije zaključila z raziskovalno nalogo z naslovom Endokrini dejavniki nizke energijske razpoložljivosti (kot model prepoznave in preprečevanja motenj hranjena v športu), v kateri se je ukvarjala z enim od segmentov motenj hranjenja in motenj prehranjevanja v športu.
"Tematike sem se lotila zato, ker mi je blizu, ker je zanimiva in aktualna, hkrati pa (pre)obsežna in prepletena z mnogimi drugimi področji. Problem prehranskih motenj je prisoten v večini športnih panog. Čeprav so nekatere panoge v medijih bolj izpostavljene kot nerizične, pa je po raziskavah in znanstvenih navedbah sodeč pojav prisoten v veliko športnih panogah.
Bolj izpostavljene panoge so predvsem športi, odvisni od razmerja med težo in močjo, (ultra)vzdržljivostni športi, estetski športi in panoge, ki so omejene s kategorijami teže, kamor spadajo borilni športi.
Raziskave, ki sem jih sama spremljala, kažejo, da v primeru, da v telo vnašaš 30 odstotkov manj hrane, kot je optimalna raven, gre to na račun zdravja. To pa zajema vse, od hormonskega ravnovesja, (hitrosti) metabolizma, odpornosti na bolezni do poškodb, rasti in med drugim tudi regeneracije.
Veliko športnikov uživa manj hrane zato, da se ne bi zredili, da bi ohranjali svojo formo ali zato, ker jim to daje (lažen) občutek nadzora. Pravzaprav pa se ne zavedajo, da jim ta samonadzor daje le ‘lažen’ občutek predanosti, vlaganja in da ‘delajo’ vse prav, medtem ko pravzaprav mečejo svoj napredek skozi okno.
Če ti nekdo na poljuden način ne pove, kaj vse se dogaja v telesu, kako se odvijajo vsi ti procesi, potem tega ne moreš vedeti," poudarja sogovornica.
Je to področje, s katerim bi se želeli tudi poklicno ukvarjati?
Gotovo. Ravno zaradi tega, ker imam ogromno izkušenj, tekmovalni šport razumem iz različnih vidikov, razumem pa tudi pritiske, določene ‘mentalne’ omejitve in blokade, ki se ti lahko med kariero pojavijo na področju prehrane, odnosa do lastnega telesa, predanosti, rezultata in drugih pritiskov.
Področje prehrane in športa me zanima tudi čisto iz znanstvenega vidika, prav tako pa imam veliko motivacije za dopolnitev znanja še prek študija.
Ker se poznam, vem, da je tam, kjer je moja motivacija, tudi moja pot ...
Na Instagramu ste pred kratkim odprli nov profil, prek katerega delite znanje s prej omenjenega področja. Kaj bi izpostavili kot največje napake in zmote s tega področja, ki jih delajo športniki?
Menim, da v plezanju in še marsikaterem športu, ki je odvisen od razmerja teže in moči ali lastne teže, prevladuje miselnost, da je ‘lažje bolje’. Sama sicer menim, da se kljub vsemu v profesionalnih krogih takšna miselnost nekoliko izboljšuje, medtem ko se v praksi niti ne.
Menim, da se večina sicer že zaveda, da le z ustrezno (pre)hranjenostjo lahko dosežemo optimalen napredek, ter res izkoristimo ves potencial treninga in obremenitev, ki jih izvajamo. Vendar je morda vse skupaj, torej samo omejevanje, nekje v podzavesti in se tako ne kaže prek prakse in dejanskega zadostnega vnosa.
Gotovo pa je to področje vredno debate, preventive in delovanja.
Zdi se, da spadate med tiste, ki ste leto 2020, čudaško, kakor že je, kar najbolje izkoristili. Tako za plezanje v naravnih stenah kot študijske obveznosti. Kaj vse ste počeli v teh mesecih? So bili presežki v naravnih stenah povsem spontani, v stilu izkoristimo tekmovalni predah, ali natančno načrtovani?
Priznam, da sem bila s potekom leta do jeseni res zelo zadovoljna. Sicer sem upala na še kakšen ‘9a’ v domačem okolju do konca leta ali pa v Španiji, če bi zdravstvena svetovna situacija to omogočala. Zdaj sem načrte nekoliko prilagodila poškodbi ter trenutni zdravstveni situaciji v Sloveniji in po svetu.
Priznam, da sem v tem letu računala na nekoliko več plezanja v skali, vendar pa še zdaleč ne na toliko in na takšni ravni.
Želela sem si izvesti tudi kakšen plezalni ‘couching’ v tujini, predavanje in podobno, vendar je kar nekaj dogovorov in načrtov splavalo po vodi, tako da mi je poleg želje po dokončanju študija ostala le moja prva strast – plezanje.
Prav ta strast, prava ljubezen do plezanja in neobremenjenost ter ukvarjanje s tem, kar počnem s srcem, sta bila daleč najboljši motivator in trener za vse doseženo.
V tem času sem se tudi nekoliko bolj spoznala in imam več občutka, kdaj lahko bolj ali pa manj pritisnem nase ter kako se moje telo odziva skozi daljše obdobje plezanja v skali. Prav gotovo gre za zelo dragocene informacije, za katere pa moraš imeti tako čas, pogum in občutek, da jih spoznaš in izluščiš.
4