Nedelja, 23. 10. 2022, 4.03
1 leto, 5 mesecev
Skok v športno preteklost
Brata sta se iz nje norčevala, nato je postala legenda
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,37
2
Maria Teresa Filipis je prva ženska, ki je vozila v formuli 1.
Zanimivih zgodb v svetu športa je ogromno, tako pozitivnih kakor negativnih. Med tiste zanimivejše spada pot Italijanke Marie Terese de Filipis, ta je postala prva ženska, ki se je uvrstila na dirko formule 1. Lepotica plemenitega rodu se je zapisala med legende tega športa, v katerem je doživljala tudi težke trenutke.
Maria Teresa de Filipis je bila hči italijanskega grofa Serina Francesca De Filippisa in španske plemkinje Narcise Anselmi Balaguer Roca de Togores y Ruco y Perpignan. Kdo bi si takrat mislil, da bi Maria Teresa iz plemiške družine postavljala temelje ženskega dirkanja.
A je bil oče tudi avtomobilski inženir in je tako že v otroštvu vdihovala bencinske hlape ter spoznavala svet dirkanja. Zlasti, ker sta bila v tovrsten šport vpeta brata Antonio in Giovanni – v družini je bilo pet otrok – , ki sta tekmovala na lokalnih prireditvah v okolici Neaplja, od koder je družina prihajala.
Ustavili je nista niti huda nesreča in izguba sluha na levem ušesu
In prav z njima je povezana anekdota, ki je Mario Tereso gnala naprej. Zbodla sta jo, da ne bo mogla biti hitra. Celo stavila sta, da bo počasna. Ob koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja, po koncu druge svetovne vojne, je razvijala vse močnejšo strast do motošporta. Pred tem se je preizkusila še v tenisu in konjeništvu, a je prevladal adrenalin, zato se je podala v dirkaški svet.
Pri 22 letih je začela dirkaško kariero. Leta 1948 je tako sprejela izziv obeh bratov in se udeležila prve avtomobilske dirke za volanom majhnega fiata topolina. V Salerno-Cava de 'Tirreni v južni Italiji je dosegla zmago v razredu, medtem ko je v naslednjih mesecih tekmovala v gorskih preizkušnjah, kjer je končala na skupnem drugem mestu in po koncu dejala: "Bila sem sama proti moškim."
Z vsakim uspehom je dobila nov zagon. Želela je višje, hitreje. Po žilah ji je tekla dirkaška kri, veljala pa je za žensko z velikim talentom. Nato je sodelovala v italijanskih avtomobilskih prvenstvih nižjega ranga in vozila manjše avtomobile, kot sta giaur in grania v razredu 750. Vse do leta 1954, ko je bila na italijanskem prvenstvu druga. Huda nesreča ji je takrat preprečila pot do rekorda, izgubila je tudi sluh na levem ušesu.
Pisal se je 18. maj 1958
A se ji negativna izkušnja ni zasidrala v možgane. Vztrajala je in se po enem letu vrnila na stezo, takrat z delovno ekipo Maseratija. Z dirkalnikom barchetta sport A6GCS/53 se je uvrstila na drugo mesto v kategoriji voznikov v italijanskem prvenstvu.
Veliko pozornosti je pritegnila že zato, ker je bila predstavnica nežnejšega spola, povrhu vsega pa je veljala za lepo žensko. Ravno zato se je v boksih sprehajala z velikim psom, s katerimi je odganjala nadležne in vsiljive ljudi.
Pisal se je 18. maj 1958, ko je dočakala veliko priložnost z Maseratijem, ki je imel veliko veljavo v formuli 1. Takrat se je začela njena F1 kariera na prestižni VN Monaka. V kvalifikacijah je imela 16. dosežek, medtem ko je drugi dan zaradi okvare motorja in pomanjkanja delov tam tudi obstala.
Z lastnim maseratijem 250F se je podala v novo dimenzijo dirkanja. Čeprav je ob uvodu doživela razočaranje, se tudi tokrat ni ustavila. Udeležila se je VN Belgije, kjer je zasedla deseto mesto (njen najboljši rezultat v karieri). Na tej dirki je organizator vsem voznikom omogočil nastop brez kvalifikacij. Na tekmo je prišla z 19. dosežkom, s skoraj 34 sekundami zaostanka za prvim položajem Tonyja Brooksa. Čeprav je imela na dirki dva kroga zaostanka, ji je uspelo, da je končala na zadnjem, desetem mestu, saj preostalih devet dirkačev preizkušnje ni končalo.
Na koncu se je izkazalo, da je bila to njena edina uvrstitev na dirki formule 1.
"Edina čelada, ki jo mora ženska nositi, je tista pri frizerju"
Ne glede na vse podvige je bila v družbi moškega športa deležna diskriminatornih opazk. Na VN Francije v Reims-Gueuxu, 6. julija 1958, jo je direktor dirke odslovil z naslednjimi besedami, kot je zatrdila leta 2006 v intervjuju: "Edina čelada, ki jo mora ženska nositi, je tista pri frizerju."
Na VN Portugalske in Italije jo je izdal motor in morala je odstopiti. Prihodnje leto se je priključila prijateljevi ekipi Behra-Porsche. Nastopila je v kvalifikacijah za VN Monaka, vendar se ji ni uspelo uvrstiti na dirko.
Sledil je trenutek, ki je zaznamoval njeno kariero. Na dirkališču Avus v Nemčiji je od blizu videla nesrečo, v kateri je bil udeležen vodja njene ekipe. Govorilo se je, da je bil Jean Behra celo njen ljubimec.
Bolečina je bila ogromna. Pred tem je tragično izgubila že nekdanjega fanta Luigija Musseja na VN Francije. Zaradi obeh tragičnih nesreč s smrtnim izidom se je odločila, da se umakne iz sveta dirkanja.
Lella Lombardi jo je nasledila in postala prva ženska z osvojeno točko v formuli 1
Kljub izgubam je strast do avtomobilov ostala. Pozneje je postala podpredsednica uradnega združenja nekdanjih voznikov formule 1 Société des Anciens Pilotes. Dejavna je bila tudi pri ustanovitvi kluba Maserati. S podjetjem je imela celo posloven odnos, saj so jo pogosto uporabljali v promocijskih videih o svojih najnovejših avtomobilih.
"Imela sem srečo, da sem najboljše v svojem življenju preživela na dirkah," je dejala. Živela je vse do 89. leta starosti. Osmega januarja 2016 je odšla, a je v svetu pustila velik pečat. Legenda dirkanja bo za vse čase, saj je tlakovala pot predstavnicam nežnejšega spola v športu, v katerem prednjačijo moški.
Vse do leta 1974 ni v formuli 1 dirkala nobena ženska, nato pa je njena rojakinja Lella Lombardi tekmovala kar dve sezoni in postala prva ženska, ki je osvojila točko, oziroma pol, za VN Španije leta 1975.
2