Slovenska rekorderka v Radencih spisala srčno zgodbo (video)

Ste tekli v Radencih? Poiščite se!

• 1. del galerije
• 2. del galerije

Helena Javornik se kljub svojim letom, marca je praznovala abrahama, ne misli ustaviti. Slovenska rekorderka na vseh razdaljah od 3.000 metrov pa do maratona je nastopila na Maratonu treh src in povsem nepričakovano osvojila svoj 40. naslov državne prvakinje. Skozi cilj so jo s šopom balonov pospremili njeni tekači z rekreativne vadbe, ki jo vodi v štajerski prestolnici.

"Današnji dan je nekaj posebnega, česa podobnega res nisem pričakovala. Prijatelji so mi na koncu pripravili res lepo presenečenje. Priznam, da sem že lani razmišljala, da bi za 50. rojstni dan odtekla svoj 50. maraton. Imela sem že številko za londonski maraton, a pozimi ni šlo vse optimalno in nisem bila pripravljena, tako da sem si rekla, zakaj ne bi tega storila pred domačimi gledalci, saj v Londonu ne teče veliko Slovencev. Ni mi žal, da sem se tako odločila," je v cilju razlagala Javornikova.

Hvaležna, da lahko teče, rezultati niso več najpomembnejši

Pred štartom se ni obremenjevala ne s konkurenco ne s časom. Foto: Matjaž Vertuš

Dobro se zaveda, da ni več med najmlajšimi, tekmovalno kariero pa je končala že pred leti. Danes ji časi niso več pomembni, a to še zdaleč ne pomeni, da ni hitra. "Zadala sem si svoj tempo za končni čas okoli tri ure. Šlo je minuto čez, a nič zato. To je moj tretji rezultat čez tri ure. Stara sem 50 let in potrebujem več časa za regeneracijo. Ne morem se več primerjati z rezultati izpred 20 ali 25 let, ko sem v Radencih zmagovala," še dodaja in obljublja, da to ni bil njen zadnji maraton: "Ni zadnji, je pa jubilejni. Ne zavedamo se, kaj vse imamo že samo s tem, da se lahko gibljemo, tečemo. Po 135 tisoč kilometrih pa se ne morem več primerjati s tistimi, ki so jih pretekli 10 ali 20 tisoč."

Benetke in Amsterdam ima v najlepšem spominu, olimpijski je bil najtežji

V cilju je kar žarela od sreče. Foto: Matjaž Vertuš

Ob njenem 50. pretečenem maratonu smo jo povprašali, kateri so ji ostali v najlepšem in kateri v najslabšem spominu. "Najslabšo izkušnjo sem imela na prvem olimpijskem maratonu v Atlanti. V vročini in vlagi sem bila popolnoma dehidrirana. Ko sem pritekla v cilj, se sploh nisem ustavila, ampak sem kar tekla še en krog po štadionu. Ko so me ustavili, sem bila vsa modra, takoj so me dali na infuzijo. To je bil moj najtežji maraton, a mi je dal krila za naprej. Sem se pa na poznejših olimpijskih igrah odločala za nastope v krajših disciplinah," se spominja neprijetnega dogodka, kurjo polt pa dobi, ko se spomni na maratona v Benetkah in Amsterdamu: "V Benetkah je leta 2005 potekalo vojaško prvenstvo. Bile sem tretja absolutno in prva med vojakinjami. Ko so na Markovem trgu igrali slovensko himno, me je kar zmrazilo. Fantastičen občutek. Lepo je bilo tudi v Amsterdamu leta 2004, kjer sem zmagala in postavila še danes veljaven državni rekord s časom 2;27:33."

Kje bo tekla svoj naslednji maraton, za zdaj torej še ni znano, morda pa bomo o njej pisali spet čez deset let, ko bo za svoj 60. rojstni dan pretekla jubilejni 60. maraton. Zakaj pa ne …