Sreda, 6. 3. 2024, 18.59
1 mesec, 3 tedne
Lia Apostolovski
Ostaja zvesta filozofiji "najprej skoči in potem reci hop"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,21
Lia Apostolovski se v športu drži filozovije Najprej skoči in potem reči hop.
"Skok v višino je zelo zapostavljena disciplina, kajne?" se je v smehu spraševala slovenska junakinja nedavnega svetovnega dvoranskega atletskega prvenstva v Glasgowu. Lia Apostolovski je na Škotskem osvojila bronasto odličje, preskočila je letvico na višini 1,95 metra in s tem izenačila svoj osebni rekord, zimsko sezono pa tako končala na najlepši mogoč način. Skok v višino ji je bil položen v zibelko, pa si je vseeno ali pa prav zato poskušala začrtati svojo pot. Neuspešno, lahko z veseljem ugotovimo.
Triindvajsetletna Ljubljančanka Lia Apostolovski je preprosto rojena za skok v višino. Tudi njen oče Sašo Apostolovski je bil namreč odličen skakalec in nekdanji slovenski rekorder. Ta rekord mu je odvzel Rožle Prezelj, ki je zdaj Lijin trener, Rožletov oče Dušan pa je prav tako nekdanji skakalec v višino in Sašev prijatelj. "S Prezlji smo bili veliki družinski prijatelji že pred mojim vstopom v atletiko," nam je povedala slovenska reprezentantka in prav nič čudnega ni, da se je obkrožena s to skakalno aristokracijo tudi sama znašla v tej atletski disciplini.
Lani je s 195 preskočenimi centimetri osebni rekord postavila na prostem, letos z isto višino še v dvorani, počasi se torej približuje slovenskemu državnemu rekordu, ki ga ima v lasti Britta Bilač in znaša okrogla dva metra. Ko smo Lio Apostolovski še pred prvenstvom v Glasgowu spraševali, ali ima morda pri sebi že začrtano kakšno časovnico, kdaj bo poskušala napasti magično mejo dveh metrov, nam je odgovorila, da se s takšnimi vprašanji preprosto ne ukvarja. Osredotoča se zgolj na tehnično izvedbo in svoj napredek, dober rezultat pa je vselej zgolj posledica dobro izvedenega skoka.
To je, kot kaže, tudi pristop, ki prinaša uspehe. Pomeni pa tudi, da se pred začetkom izjemno pomembne olimpijske poletne sezone sploh ne obremenjuje s pričakovanji, cilji, višinami, normami … Lia preprosto skače.
Je bilo v finalu v Glasgowu morda kaj bolj čustveno, kot je izgledalo na zunaj, ali je res vse potekalo tako gladko?
Tako kot sem povedala že pred prvenstvom, sem na tekmo odšla brez pričakovanj, sproščeno. Vedela sem, da je to zadnja tekma te moje lepe sezone, v kateri sem rezultatsko zelo napredovala. Vedela sem, da se moram le še prepustiti toku tekme in skakati.
Kaj se je zgodilo pri vašem zadnjem skoku na višini 197 centimetrov?
Imela sem malo nesreče. Začutila sem krč v obeh mečih, zato mi je trener svetoval, naj raje ne tvegam kakšne poškodbe, vedel je, v kakšnem položaju sem, kar se tiče boja za medaljo. Zato sem izpustila višino 197, če pa bi bilo treba in bi krči popustili, bi poskusila še na 198.
V Glasgowu je s 195 centimetri izenačila osebni rekord, kar je bilo dovolj za bronasto odličje. Zlato je s 199 centimetri osvojila Avstralka Nicola Olyslagers, srebro pa Ukrajinka Jaroslava Mahučih (197 cm).
Pa imate občutek, da bi vam na tej višini šlo? Vemo, da s temi vprašanji že malo sitnarimo, ampak to bi bil vendarle vaš osebni rekord.
Ja, še vedno nočem nič napovedovati in si postavljati nekih rezultatskih okvirjev. Najprej skoči in potem reči hop (smeh, op. p.).
Ta tekmovalna filozofija zelo očitno odlično deluje.
Ja. Skok v višino je res takšna disciplina, da ni dovolj le, da si dober, dober moraš biti na vsaki višini, od najnižje do najvišje, znati moraš stopnjevati skoke. V tem pogledu je nekaj posebnega in zaradi tega si je res izjemno težko postavljati neke povsem konkretne cilje, neke ciljne višine.
Tudi psihološko je to verjetno zelo naporno.
Zagotovo. Tako veliko dejavnikov je. Veliko se moramo prilagajati, tudi umikati drugim tekmovalcem, tekačem na 60 metrov, denimo, oziroma tistim, ki imajo daljši zalet, pa tekačem na daljše proge. Ves čas so neki moteči dejavniki in ves čas moraš biti pozoren tudi na te.
To, kar ste omenili že pred prvenstvom, se je tudi v Glasgowu spet lepo pokazalo. Skok v višino v televizijskih prenosih ne najde svojega pravega mesta …
Je zelo zapostavljena disciplina, kajne? Ja, veliko tehničnih disciplin je v tem pogledu zapostavljenih, skok pa morda tudi zato, ker je ena najdaljših disciplin. Nikoli ne veš, kako dolgo bo tekma trajala. Lahko je zelo hitra, lahko pa se močno zavleče.
In tudi to mora biti psihološko naporno, zagotovo. Ves večer držati to zbranost najbrž ni enostavno.
Ja, res je. Ampak prav zato se moraš prepustiti samemu toku tekme.
"Ja, veliko tehničnih disciplin je v tem pogledu zapostavljenih, skok pa morda tudi zato, ker je ena najdaljših disciplin."
Skok v višino vam je bil zaradi očeta nekako položen že v zibko. Pa vas je kdaj zamikala kakšna druga disciplina?
Pravzaprav … Ko sem bila mlajša, se pravi do desetega leta, sem skakala v daljino, potem sem se odločila, da bi preizkusila še kakšen drug šport, malo sem se ukvarjala s košarko, pa hitro opazila, da sem individualist in skupinski športi žal niso zame. Potem sem se po kakšnem letu vrnila v atletiko, preizkusila tek na 300 metrov, pa spoznala, da mi to ne ustreza, da preprosto nisem grajena za to disciplino (smeh, op. p.). Naposled sem se le odločila, da preizkusim skok v višino na enem treningu in sem uživala že v prvih skokih. Odločila sem se, da dam skoku priložnost, odšla sem v Kranj k Rožletu Prezlju. S Prezlji smo bili veliki družinski prijatelji že pred tem, moj oče, njegov oče in pa seveda Rožle. Za to priložnost pa sem zelo hvaležna, trenirati sem lahko začela pri najboljšem slovenskem skakalcu.
Lahko torej ugotovimo, da ste se sprva skoku v višino malce upirali prav zaradi teh družinskih povezav?
Kako to mislite?
To, da ste se začeli ukvarjati s skokom v daljino, pa poskusili košarko, tek. Kot bi si želeli začrtati neko svojo pot.
Pravzaprav je res. To nenehno poudarjanje, da si rojen za nekaj, je morda res malce nadležno. Ampak na koncu sem sama prišla do tega spoznanja, da sem enostavno grajena in resnično rojena za to disciplino (smeh, op. p.).
Kateri del sezone vam je ljubši, zimski s tekmovanji v dvoranah ali poletni s tekmovanji na prostem?
Obe sezoni imata svoje čare. Pri dvoranskem delu je posebno to, da imamo res veliko izključno "višinaških" tekem, kjer je vsa pozornost namenjena nam in je tudi vzdušje zares vrhunsko, medtem ko je sezona na prostem res lepa predvsem v tem smislu, da si zunaj, da sploh v kakšnih poletnih večerih lahko zares uživaš v skokih, veliko več je gledalcev na teh velikih stadionih. Sezoni sta si zelo različni, ne bi se mogla odločiti, katera mi je bolj pri srcu.
"To nenehno poudarjanje, da si rojen za nekaj, je morda res malce nadležno. Ampak na koncu sem sama prišla do tega spoznanja, da sem enostavno grajena in resnično rojena za to disciplino."
Je pa zdaj seveda jasno, da sta glavna cilja nadaljevanja sezone Rim in Pariz.
Res je toliko nekih stvari, ki se ti zgodijo v vsakdanjem življenju, da je razmišljati tako daleč naprej čisto preveč. Zdaj me najprej čaka pripravljalno obdobje, zato je moj fokus usmerjen le tja. Potem pa bomo šli iz tekme v tekmo.
Kakšno pa bo to pripravljalno obdobje? Najprej bržčas nekaj počitka, kako pa naprej?
Vrnemo se na neke splošne treninge za fizično pripravljenost, veliko tečemo, skačemo in delamo na neki splošni fizični moči. Nato sledi poudarek na tehniki in različnih tehničnih vajah. Potem pa se to ponavlja znova in znova (smeh, op. p.).
