Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Rok Plestenjak

Nedelja,
17. 9. 2017,
17.12

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,80

Natisni članek

Natisni članek

Druga kariera Druga kariera Jeti Miran Vodovnik

Nedelja, 17. 9. 2017, 17.12

7 let, 1 mesec

DRUGA KARIERA (21.): MIRAN VODOVNIK

Pozor, v Sloveniji so našli Jetija!

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,80
Miran Vodovnik | Foto Žiga Zupan/Sportida

Foto: Žiga Zupan/Sportida

Slovenski orjak Miran Vodovnik je pred štirimi leti zaradi zdravstvenih težav prekinil športno pot in zakorakal v novo življenjsko obdobje. Posvetil se je vodenju fitnes centra v Oplotnici, trenerskemu delu v atletiki in petju v oktetu Planika, najlepše pa prihranil za konec. Pred dvema mesecema je postal očka.

"Dobrodošli v fitnes centru Jeti," nas je pozdravil in se glasno zakrohotal. Dobre volje mu ni nikoli manjkalo. Pred dnevi je dopolnil 40 let. "Še dvakrat toliko, pa bom vesel," je izžareval pozitivno energijo. Prvič, odkar praznuje rojstne dneve, se je lahko poistovetil z vlogo očeta, saj je pred dvema mesecema na svet privekala Sia.

Miran Vodovnik, športni javnosti bolj znan kot simpatični Jeti, je v sedmih nebesih. Še danes je slovenski rekorder v suvanju krogle. Dvakrat je nastopil na olimpijskih igrah, s 170 kilogrami na plečih dosegal vrhunske rezultate, nato pa mu je leta 2013 zdravje obrnilo hrbet. Poškodba rame je bila prehuda, da bi se še lahko družil s svetovno elito. Stik s kraljico športov ohranja kot trener, večino časa pa preživi v svojem fitnesu centru. Ko je zanj iskal primerno ime, se ni preveč obotavljal. Oplotnica je že dolgo ponosna na svojega Jetija. Dobrodušnega silaka, ki obožuje petje in mu ni vseeno za sokrajane.


Štajerec je še vedno slovenski rekorder v suvanju krogle. Znaša 20,67 metra. | Foto: Vid Ponikvar Štajerec je še vedno slovenski rekorder v suvanju krogle. Znaša 20,67 metra. Foto: Vid Ponikvar Kako ste se znašli po koncu športne kariere?
Na kaj podobnega ni nihče pripravljen. Pravzaprav mi je bilo, če se osredotočimo na urnik in ritem, prej veliko lažje. Točno si vedel, kaj te čaka, zdaj pa imaš na teden sedem dni, ko od jutra do večera opravljaš deset različnih del. Se kar nabere stvari.

Ko sem nastopal in treniral, sem imel zelo rad kroglo. Ta ljubezen me je gnala naprej. Imel sem rezultate, pridobil sponzorje, želel sem trdo delati. Vse je bilo lepo in prav, dokler se niso začele pojavljati poškodbe. Tudi takrat nisem hotel odnehati. Želel sem poskusiti vse, kar se je dalo, da bi jih odpravil.

Zadnji dve leti kariere sem se ubadal s pomisleki, da sem morda pravkar zadnjič vrgel kroglo. Slutil sem, da bo kmalu konec kariere. Skušal sem še vztrajati, navsezadnje sem imel štiri pogodbe s sponzorji, bil sem tudi zaposlen v vojski. A na koncu le ni šlo. Končal sem kariero, a brez vsakršne slabe vesti. Sam sem naredil vse, a ni bilo dovolj. To mi je zelo pomembno.

Torej se je za glavno oviro izkazalo zdravje?
Bolj kot ne. Če bi lahko zavrtel časovni stroj nazaj, bi se bistveno prej odločil za kakšno operacijo. Žal sem predolgo odlašal. Najprej me je začel boleti komolec. Imel sem odkruške kosti s hrustancem, podobno kot Dejan Zavec. Predolgo sem vztrajal, pa me je tako bolelo, da se je bolečina prestavila tudi na prste. Ker jih nisem več dobro čutil, sem si kroglo prestavil na dlan. Prestavil sem si vzmet, zaradi tega pa obrabil ramo. Nato sem šel na operacijo komolca, ki je zdaj krasen, rama pa je žal adijo, zato sem končal kariero.

Bogato športno pot je sklenil leta 2013. Zelo je ponosen na šesto mesto, ki ga je osvojil pred desetimi leti na svetovnem prvenstvu v Osaki. | Foto: Vid Ponikvar Bogato športno pot je sklenil leta 2013. Zelo je ponosen na šesto mesto, ki ga je osvojil pred desetimi leti na svetovnem prvenstvu v Osaki. Foto: Vid Ponikvar

Kako pa je zdaj z ramo, štiri leta po koncu kariere?
Če ne delam nič na silo, je v redu. Če kaj ves teden delam na silo, pa me v rami tako zaboli, da si moram še 14 dni pomagati dvigovati roko (nazorno pokaže in z drugo roko podpre "bolečo" roko, op. p.). Žal ne gre drugače.

Z moštvenimi športi se tako ne ukvarjam. Kdaj pa kdaj grem na golf, a še to bolj na vadbišče kot pa na igrišče. Niti nimam na voljo dovolj časa, da bi bil tam ves dan.

V zadnjih letih je vzljubil golf. | Foto: Facebook V zadnjih letih je vzljubil golf. Foto: Facebook Atletika ima svetovno znane junake, ki so deležni lepe denarne pogače. V vaši disciplini jih pogrešamo. Je bilo suvanje krogle dovolj dobičkonosno, da ste vsa ta leta vztrajali v vrhunskem športu? Ste bili za to primerno poplačani?
Če ne bi imel nekaterih sponzorjev, bi bolj kot ne životaril. Je pa pri tem tako, da več ko dobiš, več vložiš vase. Tako si na koncu na enakem s tistim, ki ima že v osnovi manj od tebe. Sezona, zdaj govorim na pamet, stane približno 50 tisoč evrov. V to so všteti priprave, oprema, trenerji, prevozi na tekme. Na mitingih ti vsaj plačajo nastanitev. Potem pa je odvisno, kakšni so tvoji rezultati, koliko te cenijo prireditelji, kakšne so štartnine, kolikokrat nastopiš.

Zase lahko rečem, da sem delal na kruh in zelenjavo. Ali pa na meso, še bolje. Moral sem se pripravljati vse do glavne tekme. Nisem mogel nastopati od tri do štiri mesece pred glavnimi tekmami, kot si to lahko privoščijo nekateri. Imel sem manj mitingov, posledično tudi manj denarja.

Vam je kaj vseeno uspelo privarčevati?
Nekaj malega pa res. To mi je zelo pomagalo, ko sem končal kariero, saj sem s pomočjo teh sredstev lahko nekaj naredil.

Vaša poučna zgodba sporoča, da lahko uresničiš svoje sanje in imaš kaj od tega tudi v manj odmevni atletski disciplini, kot je suvanje krogle.
Nekaj se da, to je res, a za tem je res ogromno garanja. Garanja, ne pa odrekanja. Nekateri pravijo, da se v športni karieri dosti odrekaš. To ni res, vsaj pri meni ne drži. Če nekaj rad delaš, se ne odrekaš. Odrekaš se le tistim stvarem, ki jih ne maraš.

Ko ste bili na vrhuncu športne poti, niste mogli delati številnih reči, ki so jih vaši sovrstniki.
Če ga takrat, po domače rečeno, nisem mogel sra..., to zame ni odrekanje. In še nekaj je. Še danes mi ne diši alkohol, tako da …

Čeprav prihajate iz Štajerske, torej vinorodnega okoliša?
Preprosto mi alkohol ne ustreza. Če že, spijem kaj na silo, drugače pa odklonim. Pa ne zaradi športa, načeloma mi smrdi. Tudi prej ga nisem užival, zakaj bi ga zdaj? Mi pa bolj diši hrana, saj se vidi (smeh, op. p.).

Z oktetom Planika in športnim prijateljem Dejanom Zavcem je lani popestril veličasten sprejem Tima Gajserja, ki je postal svetovni prvak v motokrosu. | Foto: Facebook Z oktetom Planika in športnim prijateljem Dejanom Zavcem je lani popestril veličasten sprejem Tima Gajserja, ki je postal svetovni prvak v motokrosu. Foto: Facebook

Ste morali pri hrani veliko paziti med kariero?
Lahko bi še bolj, to je res. Če bi prej vedel za določene stvari, bi se dalo kaj narediti. Imel bi manj treningov, več relaksacije. Na nekaterih treningih bi bilo več poudarka na samem hujšanju, saj bi se moral znebiti še več odvečne maščobe. Kar zadeva osnovne stvari, moč, bi bilo treba več dela. V takem športu se delajo bolj enolične stvari, zato se hitro zgodijo poškodbe, saj so druge stvari manj obremenjene. Ko pride tekma, velika stvar, pa nastopi še poškodba. Zdaj delam v svojem fitnes centru in večkrat ugotovim, da bi moral kaj delati drugače. Moral bi učvrstiti druge stvari, paziti na simetrijo telesa.

S Primožem Kozmusom je stkal veliko prijateljstvo. | Foto: Vid Ponikvar S Primožem Kozmusom je stkal veliko prijateljstvo. Foto: Vid Ponikvar V nasprotju s ponosnimi damami pri vas kilogrami, čeprav ste z njimi izstopali, nikoli niso veljali za tabu temo.
Zakaj pa bi? Glede na to, da sem takrat, ko sem tekmoval, imel 170 oziroma 180 kilogramov, sem bil za svojo težo kar hiter in okreten. Če bi imel še manj kilogramov in več mišične mase, pa bi bilo morda drugače. Zdaj imam verjetno okrog 185 kilogramov. Vrnilo se je še nekaj maščobe (smeh, op. p.).

Ste že kdaj prestopil mejo 200 kilogramov?
Ne, največ sem imel 195 kilogramov. Ko sem leta 2013 končal športno pot, sem se odločil za veliko shujševalno kuro. Izgubil sem kar nekaj kilogramov, mislim, da sem prišel do 145. A takrat nisem več mogel delati vsaj polovice vaj za moč. Bil sem v fazi, ko bi moral potisniti kroglo, a mi je zmanjkalo moči.

Moč, višina, teža, veliko stopalo. S svojim telesom ste bili včasih morda najbolj prepoznaven orjak slovenskega športa. Vzdevek ne bi mogel biti primernejši. Kdaj ste postali Jeti?
Tako me je v mladinski reprezentanci poimenoval trener Vladimir Kevo. Tako pač je (smeh, op. p). Jetija še niso našli, čeprav ga imajo v Oplotnici. Ni jim ga treba več iskati.

Pa so vas prijatelji kdaj zbadali z dokumentarnimi filmi o Jetiju, himalajskem snežnem možu?
Ne. Morda si niso upali (smeh, op. p.). Vzdevek mi je všeč. Tako sem poimenoval tudi svoj fitnes center.

Kdaj ste začeli razmišljati o svojem fitnes centru?
To je bila moja velika želja. Vodim ga štiri leta. Gre vedno na boljše, a se zavedam, da s tem ne bom nikoli obogatel. To niti ne pričakujem, a obožujem to delo. Rajši sem sam sebi šef kot pa komu drugemu.

O trenerski vlogi v Slovenski Bistrici:

Sem pa še vedno povezan z atletiko. Nisem hotel kar čez noč prekiniti. Želel sem ostati v športu, zato sem tudi atletski trener. Delam v Slovenski Bistrici, kjer pa opažam, da ni veliko kandidatov za mojo disciplino. Potrebuješ malce drugačne ljudi kot za teke ali šprinte. Morajo se pojaviti, a jih že pred tem poberejo košarka, odbojka, rokomet in drugi športi.

Pa še to je. Mladi so danes navajeni delati manj od nas, ki smo živeli v drugem času. Zdaj je več računalnikov in tega. Saj delajo statistiko, so pridni, a je težava, ker se šolajo naprej. Atletika jih ne zanima več, zato končajo. Država in zveza bi lahko pomagali s promocijo, da bi v atletiki vztrajali mladi tudi po 18. letu. Žal se večina zgodb konča že prej.  

Tako vas pričaka Miran Vodovnik v recepciji svojega fitnes centra. | Foto: Žiga Zupan/Sportida Tako vas pričaka Miran Vodovnik v recepciji svojega fitnes centra. Foto: Žiga Zupan/Sportida Ko ste leta 2004 nastopili na olimpijskih igrah v Atenah in se uvrstili v finale, ste prejeli prav posebno ponudbo. Vam je žal, da ste jo zavrnili? Lahko bi postali prvi Slovenec, ki bi nastopil v ligi NFL, v kateri se igra ameriški nogomet na najvišji mogoči ravni, kar bi lahko vplivalo tudi na finančno razkošje.
Niti ne. To je bila zanimiva ponudba. Kondicijski trener ameriške atletske reprezentance je bil tudi trener ameriškega nogometa. Zanimal se je zame. Menil je, da bi lahko zaigral v ZDA. Ponudbo sem zavrnil. Težava je bil moj status. Težko se mi je bilo odločiti, da bi kar zapustil Slovenijo. Je pa tudi res, da nisem bil nikoli ljubitelj ameriškega nogometa. V Slovenski Bistrici sem gledal tekme, a me ni nikoli privlačilo. Moje srce je ostalo vezano na atletiko.

Ni bila pa to edina takšna ponudba. Ko je igral Sergej Rutenka za Celje, me je skušal prepričati, da bi oblekel rokometni dres in se mu pridružil na igrišču. Marsikdo misli, da sem bolj okoren, a to ne drži. Lahko bi bil kos izzivu, a sem ostal zvest atletiki.

Kaj pa košarka? Nekaj časa ste jo aktivno igrali?
Treniral sem jo okrog deset let, igral v medobčinski ligi v Slovenski Bistrici. Nisem bil slab. Igral sem na položaju centra, imel hrbtno tehniko, dosegal tudi po 30 točk na tekmo, zabijal. Če hočeš biti športnik, ne smeš biti dober le v enem športu, ampak imeti razvito splošno motoriko.

Zelo sem navdušen nad slovensko košarkarsko reprezentanco. So zelo motivirani in na dobri poti, da postanejo evropski prvaki. Izstopajo. Od srca bi jim privoščil, da premagajo Srbijo. Spominjam se, da sem igral na parketu še proti očetu Klemna Prepeliča. To so bili lepi časi.

O pevski karieri:

Kako pa je z vašo pevsko kariero? S svojim žametnim globokim glasom ste izstopali že v obdobju, ko ste spadali med najboljše suvalce krogle na svetu.
Še vedno pojem in uživam na odru. Sem član okteta Planika. Dvakrat na teden imamo vaje, na leto pa okrog 30 koncertov. Večinoma v predbožičnem času ali pa ob kakšnih posebnih priložnostih, na primer abrahamih slavljencev. Nastopamo samostojno, pa tudi ob spremljavi ansamblov. Tako večkrat združimo moči z Igorjem in Zlatimi zvoki, pa Poskočnimi muzikanti, nastopili smo skupaj s triom Eroika. Počasi prodiramo na trg.

Obožujem vesele pesmi. Nimam rad, da so zagrenjene. Naš repertoar je zelo raznolik. Od slovenskih do dalmatinskih, najdejo se tudi kakšne iz klasičnega obdobja. Vedno s posebnim ponosom odpojemo tudi slovensko himno.

Oktet Planika: Dvanajst razbojnikov

Nastopate v uglajenih oblačilih. Kako težko jih je najti za vas?
Kar. To so obleke po naročilu. Če želiš v slovenski trgovini kupiti kakšno bolj uglajeno, dobiš le manjše modele. Le za kanarčke (smeh, op. p.), tam do 80 kilogramov, potem pa se ponudba žal konča. Že vrsto let imam svojega krojača, nekatere stvari pa se da dobiti tudi v tujini. Največkrat jih naročam iz Anglije.

Katero velikost oblačil pa nosite?
Kar nekaj iksov je. Vsaj trije. XXXL, XXXXL, XXXXXL, nekaj takega. To ni edina težava. Tudi pri obutvi je podobno, saj imam številko noge 50. V Sloveniji se še kaj dobi, a zelo malo.

O ljubezni do Oplotnice:

Fitnes center, treniranje atletike, petje v oktetu. V življenju po športni karieri ste poskrbeli za prijetno kombinacijo obšportnih in kulturnih dejavnosti.
Hvala. Všeč so mi, jim pa v zadnjih mesecih nisem posvečal toliko časa kot prej. Pred dvema mesecema se mi je namreč rodila hčerka Sia. Bom videl, koliko časa bo zdaj ostalo za petje. Zdaj uživamo v družinski hiši v Oplotnici. Tu imam z dekletom Iro res vse, kar potrebujem.

Ne spreglejte