SiolNET. Siol Plus Kolumne
Aleksander Zadel
Aleksander Zadel
O kolumnistu
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zamaški za predsednika

2

termometer

Zbiranje zamaškov
Foto: STA

Vrhunski kirurg prof. dr. Uroš Ahčan je s sodelavci premaknil še eno mejo. Ne le v glavah. V realnosti je premaknil meje rekonstrukcijske kirurgije dojk po radikalni operaciji raka dojke.

Mikrokirurško tehniko rekonstrukcije dojk s 3D-modelom, ki so jo s kolegi razvili v UKC Ljubljana, so svetovne avtoritete prepoznale in uvrstile med najboljše rekonstrukcijske posege, ki omogočajo kar najbolj normalno rehabilitacijo po hudi bolezni. Dosežek, ki spreminja kakovost življenja na bolje.

Kaj pa potica?

Novico ste zagotovo slišali prejšnji teden, če vam je ni preglasila najudarnejša vest zadnjih dni, ki se je nanašala na to, da daje slavna nevesta še slavnejšemu zetu za jesti potico. O, sveta preproščina. Količina člankov, objav, interpretacij in povzetkov, povezanih s potico, je pisce kolumn, člankov in zaznamb časa dramatično prevzela. Vsi, ki kaj dajo na nacionalni čut, so se že spraševali, ali je potica zaščitena. Novinar je že dvomil, ali ne bo prej kdo zaščitil "orehnjače" in bomo spet izviseli, kot že nič kolikokrat. Izbrskali so tudi novinarja, ki je prisegel, da ni bilo govora o pici, temveč potici. Kaj pa, če je slabo slišal?

Kaj pa predsednik?

Ne moremo vseh metati v isti koš. Na srečo jih je več in bodo sami odgovorni, če se bodo prepoznali.

Če je predsednik dober, potem zna poskrbeti zase. Če je premagal vse druge, potem je zagotovo dober. Torej se zna postaviti zase in za svoje pravice. Del časa namenja delu, del časa pa borbi za svoje pravice. Tako je najbrž prav. Nobena pridobljena pravica ni samoumevna. Za vsako še tako drobno, v preteklosti priborjeno pravico se je treba vedno znova postaviti v bran, če je ogrožena. Zato imajo predsedniki običajno dobro plačo. Ker so dobri.


100 dni (ob)upa(nja)

Zadovoljni, uspešni, srečni in depresivni

Žena naj bo doma …*


Kaj pa kirurg?

Kirurg opozori na podatek, ki je bolj šokanten, bolj presenetljiv, bolj nenavaden in bolj bizaren, kot je dejstvo, da so bili v zakotnem UKC zakotne države prvi na svetu v nečem, kar na primer ni fotografiranje v nenavadni pozi. Podatek se nanaša na sredstva, ki so jim bila v letu 2017 namenjena za raziskave in razvoj. Na oddelku, ki ga vodi kirurg prof. dr. Ahčan, so v letošnjem letu za raziskave in razvoj dobili, reci in piši, tisoč evrov. Na vsakega zaposlenega tako pride 12 evrov. Za raziskave in razvoj!

Kaj pa ti "nesposobneži" sploh počnejo v delovnem času, da si niso sposobni zagotoviti več denarja? A delajo? Študirajo? Zdravijo?

Če so sposobni s tem denarjem toliko narediti, ga več zagotovo niti ne potrebujejo.

Kaj pa bolniki?

Bolniki najbrž niso tako sposobni, kot je predsednik, zato ne znajo tako dobro poskrbeti zase. Zato morajo, če so zelo bolni in kljub temu, da so zavarovani, za posebne posege in storitve zbirati zamaške. Naredijo akcijo, poskusijo ganiti množice ljudi s svojo zgodbo in zbirajo. Mesece zbirajo, sortirajo, tehtajo, prenašajo in na koncu prodajo ogromne količine zamaškov, da si potem omogočijo zdravljenje.

Tako so tudi oni sposobni. Sposobni so angažirati, premakniti in aktivirati široke ljudske množice. Skoraj tako kot predsednik. Samo za drugačno idejo.

Kaj pa mi?

Mi se odločamo. Odločamo se med enim in drugim predsednikom. Med enim in drugim predlogom za osebnost tedna, meseca in na koncu leta. Včasih nam razum zamegli simpatična novica, povezana s tem, s čim se prehranjuje zet. Včasih se nam orosi oko od ponosa, ker smo del naroda, ki je v nečem najboljši na svetu. Kako nam prija. In ja, včasih pravičniško udarimo po mizi in rečemo: "Nekateri bi si zaslužili več." Kot bi bilo vse to dovolj. Kot da je vseeno, če nekdo bolan za svoje zdravje zbira zamaške. Kot da je vse, kar lahko naredimo, to, da prispevamo kakšen zamašek.

Kaj pa ciniki?

Da si občasno operemo vest, bi rekli ciniki, nesemo včasih tudi mi v vrečo kakšen zamašek in si mislimo, da smo prispevali po naših močeh. Te akcije so super, čeprav se ne morem znebiti misli, da bi enkrat predsedniku privoščil, da bi za nekaj, kar je zanj neprecenljivo, najbolj pomembno na svetu, nekaj, brez česar tudi on ne bi mogel biti, moral prositi ljudi, naj z njim zbirajo zamaške. Ne za koga drugega. Zanj!

Da se razumemo. Predsedniku privoščim zdravje in zadovoljstvo. Privoščim mu blagostanje. Toda zakaj je samoumevno, da predsedniku na primer vsake toliko pripada nov avto? Drugemu pa ne nova noga?

"Toda zakaj je samoumevno, da predsedniku denimo vsake toliko pripada nov avto? Drugemu pa ne nova noga?" "Toda zakaj je samoumevno, da predsedniku denimo vsake toliko pripada nov avto? Drugemu pa ne nova noga?" Foto: STA

Kaj pa nov avto?

Zbirajmo enkrat zamaške za predsednikov avto. In poskrbimo, da za novo nogo tega ne bo treba početi nikomur več.

Kaj pa informacije?

Raznolikost, pestrost in barvitost sveta v postinformacijski družbi pred nas postavljajo izzive, ki jim pogosto nismo kos. Žal včasih ne vemo, kaj je bolj pomembno, kaj je tisto, kar bi moralo upleniti našo pozornost. In potem begamo od potice do smučarskih skakalcev in vrhunskih kirurgov. In vmes izgubljamo fokus pozornosti.

Običajno je videti, da lahko vsaj malo obvladujemo količino informacij, ki se vsak trenutek steka k nam. Spet drugič se nam zdi, da je vsega preveč.

Bolj glasne in barvite informacije, predvsem pa tiste, ki jih ocenimo kot ogrožajoče, pridejo prve na vrsto pri naši pozornosti. Da bi se v kaosu "preinformirane" družbe lahko znašli, potrebujemo filtre. Ali pa ljudi, ki jim zaupamo. Obojega primanjkuje. Kaj ste si vi bolj zapomnili iz prejšnjega tedna, kirurga ali potice?

Kaj pa odgovornost?

Za to, da bi se pravilno odločili, za kaj je bolj smiselno zbirati zamaške, za zdravje kakšnega otroka ali za predsednikov avto, se moramo odločiti, kaj so naše prioritete. Zdaj je videti, da je najpomembneje, s kakšnim avtom se pelje predsednik po kakšnega pomembnega gosta ali na kakšen obisk.

Za kaj ali za koga bomo naslednjič zbirali zamaške?

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 64
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin