Zakaj ne morem shujšati?

Nekateri pridobljene kilogramčke hitro izgubijo, navadno brez kakšnih posebnih naprezanj. Povsem drugače pa je pri ljudeh, ki imajo z lastno težo in prehranjevanjem na splošno velike težave ter so na različnih dietah vse svoje življenje oziroma vse življenje hujšajo.

Ob tem se odločajo za najrazličnejše diete, tablete, čaje in telovadbe, nič pa nikoli zares ne deluje. Ob tem se mnogokrat nevede spopadajo tudi z različnimi motnjami hranjenja. Premalokrat pa se ob tem vprašajo, kaj je v resnici vzrok za neuspeh. Dokler pravi vzrok ne bo odpravljen, namreč tudi uspeha žal nikoli ne bo, vsaj ne na dolgi rok oz. ne bo tak, kakršen bi zares moral biti.

V tokratni kolumni se ne bomo osredotočili na mogoče vzroke, kot so genske predispozicije, bolezni ščitnice, sprememba presnove skozi leta in še bi lahko naštevali, ampak se bomo poglobili v enega izmed izredno močnih, a velikokrat spregledanih vzrokov, ki lahko pomembno vpliva na tovrstne težave – primarno družino.

Zakaj vam naloga ni uspela? Na splošno je pomembno, da pogledate v preteklost in skušate ugotoviti, zakaj vam prej ta naloga ni uspela. Ali česa znotraj določene diete niste mogli narediti oziroma upoštevati? Ste imeli kakšen čustveni razlog, da vam je bilo to težko? S tem, ko pogledate v preteklost in skušate ugotoviti razloge za neuspeh, dobite priložnost, da se enakim napakam izognete. Skušajte gledati na napake s pozitivne plati. Ob tem si zapomnite, da je popolnoma človeško delati napake, največja in resnična napaka pa je, da se iz napake ničesar ne naučite.

Tako kot pri mnogo stvareh preprosto ne moremo iti mimo tega, da naša preteklost močno vpliva na našo sedanjost. V preteklosti lahko najdemo veliko vzrokov za svoje delovanje v odrasli dobi. Če se jih ne zavedamo, jih bomo žal ponavljali, lahko tudi vse življenje.

Kako mati uravnava otrokovo potrebo po hranjenju Dobro znano je, da je zgodnje, že predverbalno obdobje ključnega pomena za oblikovanje notranje psihične strukture in za vse odnose v odrasli dobi (do sebe in drugih). Tako lahko preseneti podatek, da je za regulacijo potrebe po hranjenju (poleg regulacije epizod spanja, jokanja in tolaženja) obdobje od rojstva do dveh mesecev in pol eno najpomembnejših.

To, kako zna mati uravnavati otrokovo potrebo po hranjenju v tem zgodnjem obdobju, je pomembno zato, da otrok ali odrasla oseba pozneje lakoto zaznava kot samostojno potrebo, ne kot uravnavanje stresa, neprijetnih dogodkov. Če je na primer mati otroka s hrano silila ali mu vtaknila hrano v usta vsakič, ko je zajokal, a potreboval čisto nekaj drugega (ga je zeblo ali mu je bilo vroče, si je želel objema …), se bo to pozneje v življenju kazalo tako, da bo, ko bo občutil kakršnokoli stisko oz. tesnobo, ki jo bo doživljal kot vsiljevanje, izgubil apetit in s tem podzavestno zavrnil te občutke vsiljevanja. Motnja, ki se lahko razvije pozneje, je na primer anoreksija. Ta kaže na zavračanje zunanjih vplivov, v tem primeru hrane.

Če bo po drugi strani otrok samo prek hranjenja v stiku z zunanjim svetom (mamo), bo imel pozneje v življenju hrano za potešitev, tolažbo, ki ga bo ohranjala v stiku. Ko bo v neprijetnem položaju, se bo začel prenajedati. Skrajnost tega je lahko bulimija, saj telo ne more presnavljati tolikšne količine hrane, ki jo oseba čuti kot zunanje stresne pritiske in tako spodbudi bruhanje.

Meje so strogo določene: bistveno je družinsko življenje V tem, kako se oseba pozneje v življenju prehranjuje, kaj ji hrana pomeni in kakšen odnos ima do nje, lahko kaj hitro vidimo prvo vzpostavljeno intimo. Če je mati pri dojenčku znala uravnavati sitost, lakoto in bila odzivna, bo pozneje v življenju skupna miza v odnosih postala nekaj prijetnega, drugače pa polna neprijetnih občutkov, okolje spora, od katerega boste bežali ali se vanj vedno znova vračali.

Če na stvar pogledamo z vidika vsega družinskega sistema, pa lahko pogosto vidimo, da pri anoreksiji v družini vlada rigidnost, okostenelost. Meje so strogo določene. Znotraj družine vlada zelo avtoritativno vzdušje, ki ga v veliko primerih povzroča oče, mati je po drugi strani čustveno odsotna, prikrito jezna na moža, kar prek motnje hranjenja izraža otrok. Pri anoreksiji gre torej za zavračanje zunanjih vplivov – čutenj.

Pri bulimiji pa v družini vlada čisti kaos. Tukaj ves družinski sistem "bruha". V družini ni nobenih razmejitev. Ni avtoritete. Ves čas je treba nekaj skrivati, čeprav vsi vse vedo. Ponavadi gre za prikrivanja nekega tabuja. Prisotnih je čisto preveč čutenj, ki jih moraš izbruhati. Hrana so namreč čutenja.

O obsedenosti z zdravo prehrano Se pa v današnjem svetu srečujemo še z dokaj novo motnjo hranjenja, ortoreksijo, ki je obsedenost z zdravo prehrano, saj se zmernost sprevrže v obsesijo in odvisnost. Zdrava hrana začne prevladovati nad preostalimi vrednotami. Po drugi strani imajo ti ljudje željo po nadvladi oziroma superiornosti nad tistimi, ki ne posvečajo toliko pozornosti zdravi hrani, ampak v hrani bolj uživajo. Strokovnjaki za prehrano oz. nutricionisti so sicer mnenja, da zdrava oziroma nezdrava hrana ne obstajata, saj je vsaka zdravstveno neoporečna hrana zdrava.

Tako pri anoreksiji kot bulimiji in ortoreksiji gre za lažen nadzor. Za tem se skrivajo občutek nevrednosti, strah pred nemočjo, nezmožnost obvladovanja bolečih čustev (npr. strahu, jeze, žalosti).

Kako uživati v hrani Morda boste v zgolj nekaj podanih dejstvih in opisih znotraj tega članka uvideli globlje razloge, ki se lahko pojavljajo tudi pri samem prehranjevanju. Mogoče je, da ste se naučili prek hrane obvladovati svoja čutenja, namesto da bi jih uzavestili in se o njih pogovorili.

Posledica tega je, da uspeh ne more priti. Večna odločitev za izgubo odvečne teže ali bolj urejeno prehranjevanje je zato pravzaprav najlažji del tega procesa, ki pa se vedno znova izjalovi. Da bi to spremenili in odpravili ta vzrok, se moramo torej najprej poglobiti vase in ozavestiti potlačene stvari, nato pa se z veliko vztrajnosti in motivacije naučiti drugačnega obvladovanja čustev, ki je do zdaj potekalo prek hrane.

Tako boste lahko v hrani začeli uživati na povsem drugačen način, pa ne zgolj v hrani, ampak tudi v življenju nasploh!