Petek, 9. 1. 2015, 12.04
8 let, 10 mesecev
Zakaj ne morem shujšati?
Nekateri pridobljene kilogramčke hitro izgubijo, navadno brez kakšnih posebnih naprezanj. Povsem drugače pa je pri ljudeh, ki imajo z lastno težo in prehranjevanjem na splošno velike težave ter so na različnih dietah vse svoje življenje oziroma vse življenje hujšajo.
Ob tem se odločajo za najrazličnejše diete, tablete, čaje in telovadbe, nič pa nikoli zares ne deluje. Ob tem se mnogokrat nevede spopadajo tudi z različnimi motnjami hranjenja. Premalokrat pa se ob tem vprašajo, kaj je v resnici vzrok za neuspeh. Dokler pravi vzrok ne bo odpravljen, namreč tudi uspeha žal nikoli ne bo, vsaj ne na dolgi rok oz. ne bo tak, kakršen bi zares moral biti.
V tokratni kolumni se ne bomo osredotočili na mogoče vzroke, kot so genske predispozicije, bolezni ščitnice, sprememba presnove skozi leta in še bi lahko naštevali, ampak se bomo poglobili v enega izmed izredno močnih, a velikokrat spregledanih vzrokov, ki lahko pomembno vpliva na tovrstne težave – primarno družino.
Tako kot pri mnogo stvareh preprosto ne moremo iti mimo tega, da naša preteklost močno vpliva na našo sedanjost. V preteklosti lahko najdemo veliko vzrokov za svoje delovanje v odrasli dobi. Če se jih ne zavedamo, jih bomo žal ponavljali, lahko tudi vse življenje.
To, kako zna mati uravnavati otrokovo potrebo po hranjenju v tem zgodnjem obdobju, je pomembno zato, da otrok ali odrasla oseba pozneje lakoto zaznava kot samostojno potrebo, ne kot uravnavanje stresa, neprijetnih dogodkov. Če je na primer mati otroka s hrano silila ali mu vtaknila hrano v usta vsakič, ko je zajokal, a potreboval čisto nekaj drugega (ga je zeblo ali mu je bilo vroče, si je želel objema …), se bo to pozneje v življenju kazalo tako, da bo, ko bo občutil kakršnokoli stisko oz. tesnobo, ki jo bo doživljal kot vsiljevanje, izgubil apetit in s tem podzavestno zavrnil te občutke vsiljevanja. Motnja, ki se lahko razvije pozneje, je na primer anoreksija. Ta kaže na zavračanje zunanjih vplivov, v tem primeru hrane.
Če bo po drugi strani otrok samo prek hranjenja v stiku z zunanjim svetom (mamo), bo imel pozneje v življenju hrano za potešitev, tolažbo, ki ga bo ohranjala v stiku. Ko bo v neprijetnem položaju, se bo začel prenajedati. Skrajnost tega je lahko bulimija, saj telo ne more presnavljati tolikšne količine hrane, ki jo oseba čuti kot zunanje stresne pritiske in tako spodbudi bruhanje.
Če na stvar pogledamo z vidika vsega družinskega sistema, pa lahko pogosto vidimo, da pri anoreksiji v družini vlada rigidnost, okostenelost. Meje so strogo določene. Znotraj družine vlada zelo avtoritativno vzdušje, ki ga v veliko primerih povzroča oče, mati je po drugi strani čustveno odsotna, prikrito jezna na moža, kar prek motnje hranjenja izraža otrok. Pri anoreksiji gre torej za zavračanje zunanjih vplivov – čutenj.
Pri bulimiji pa v družini vlada čisti kaos. Tukaj ves družinski sistem "bruha". V družini ni nobenih razmejitev. Ni avtoritete. Ves čas je treba nekaj skrivati, čeprav vsi vse vedo. Ponavadi gre za prikrivanja nekega tabuja. Prisotnih je čisto preveč čutenj, ki jih moraš izbruhati. Hrana so namreč čutenja.
Tako pri anoreksiji kot bulimiji in ortoreksiji gre za lažen nadzor. Za tem se skrivajo občutek nevrednosti, strah pred nemočjo, nezmožnost obvladovanja bolečih čustev (npr. strahu, jeze, žalosti).
Posledica tega je, da uspeh ne more priti. Večna odločitev za izgubo odvečne teže ali bolj urejeno prehranjevanje je zato pravzaprav najlažji del tega procesa, ki pa se vedno znova izjalovi. Da bi to spremenili in odpravili ta vzrok, se moramo torej najprej poglobiti vase in ozavestiti potlačene stvari, nato pa se z veliko vztrajnosti in motivacije naučiti drugačnega obvladovanja čustev, ki je do zdaj potekalo prek hrane.
Tako boste lahko v hrani začeli uživati na povsem drugačen način, pa ne zgolj v hrani, ampak tudi v življenju nasploh!