SiolNET. Siol Plus Kolumne
Janez Šušteršič
Janez Šušteršič
O kolumnistu
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Za moralo gre!

2

termometer

Janez Šušteršič

Ali pa vendarle za Boga?

Če bi vas kot naključno izbrano osebo poklicali anketarji in vas vprašali, ali bi morali po vašem mnenju zakoni temeljiti na splošno sprejetih moralnih načelih, bi verjetno odložili telefon. Ker komu se pa ljubi med kuhanjem kosila ali buljenjem v televizor razpravljati o filozofskih vprašanjih? No, tudi če zdajle niste ravno pri volji, s temle branjem raje počakajte na primernejši trenutek.

Ampak recimo, da bi vseeno imeli trenutek časa. Stavim, da bi vas na postavljeno vprašanje večina odgovorila pritrdilno. Ja, seveda! Na čem pa naj bi zakoni temeljili, če ne na splošnih načelih, ki jih vsi sprejemamo?

Vendar stvar ni tako preprosta.

Čigava morala?

Če anketar, ki bi vas poklical, ne bi delal za kakšen center za raziskovanje javnega mnenja ali zasebno podjetje, ampak bi ga najelo društvo za filozofsko mučenje nič hudega slutečih državljanov, ki se v resnici hočejo samo malo presedati po kavču ali prelagati uteži po telovadnici, bi vam lahko zastavil kar nekaj zoprnih dodatnih vprašanj.

Recimo, ali res obstajajo moralna načela, s katerimi se vsi strinjamo in nam v vsaki življenjski situaciji povedo, kako je prav ravnati? Ali je prav speljati dekle najboljšemu prijatelju, tudi če je vsem jasno, da z njim ni srečna in ste ji vi bolj simpatični? Kolikšna je pravična cena zadnjega litra vode v planinski koči na vroč poletni dan in kdo naj jo ima pravico kupiti? Je moralno odpustiti prodajalko, ki je iz blagajne vzela nekaj evrov, doma pa ima dva lačna otroka in zapitega moža?

Morda bi na ta vprašanja nekateri med vami odgovorili precej zlahka. Morda ste o njih že razmišljali pri pouku etike, na duhovnih vajah ali ob branju kakšne knjige. Toda najbrž vam je jasno, da vsi ljudje ne bi odgovorili enako, čeprav bi morda vsi trdili, da je prav njihov odgovor najbolj ali celo res edini moralen.

Čigava morala je torej tista, na kateri naj temeljijo zakoni?

Koliko morale?

Zamisel, da bi lahko z zakoni predpisali pravilno ravnanje za situacije, kjer se tudi moralna prepričanja ljudi razlikujejo, je blizu tisti prevzetnosti zakonodajalcev, ki jih kmalu pripelje do diktaturam podobnega urejanja vseh podrobnosti življenja in tudi mišljenja ljudi.

Zgoraj našteti zgledi morda niso najbolj zoprna moralna vprašanja od vseh možnih. Pri njih namreč vsi nekako čutimo, da je z njimi težava in po svoje ima zakonodaja dovolj možnosti, da se jim izogne. Komu in kdaj je dopustno speljati dekle, gotovo le redko kje piše v zakonih (čeprav je "speljanost" lahko razlog za vložitev tožbe za razvezo). Socialna stiska je lahko olajševalna okoliščina pri odmeri kazni in cen v gorskih kočah zakonodaja običajno ne določa.

Bolj zoprna so tista vprašanja, kjer se večina strinja, kaj je moralno, in niti ne pomisli, da bi kdo s tem lahko imel resno težavo. Takrat je večina povsem zadovoljna, če je takšna moralnost tudi uzakonjena, pa čeprav omejuje ljudi, ki bi jim njihova načela dopuščala tudi drugačno ravnanje, s katerim ne bi nikomur škodovali.

Možen izhod iz te zagate je, da v zakone zapišemo samo tista moralna načela, ki so nujna za soobstoj ljudi v družbi. Če bi vas anketar – ne, nisem ga še pozabil – vprašal, kaj so ta osnovna načela, ki bi jih res morali vsi spoštovati, bi verjetno zelo hitro omenili poštenost, prepoved fizičnega poškodovanja drugih ali prisvajanja njihove lastnine.

No, pa smo tam. Pri vsem blago zvenečih zapovedih "ne kradi" in "ne ubijaj".

Deset zapovedi kot moralni priročnik?

Ko sem pred 14 dnevi napisal, da je v krščanskem izročilu kar nekaj moralnih načel, brez katerih družba sploh ne bi bila mogoča, in da sta "ne kradi" in "ne ubijaj" gotovo med njimi, me je gospod Primc spomnil, da je božjih zapovedi deset in ne le dve. Te zapovedi naj bi bile po njegovem mnenju najbolj splošno priznan kodeks moralnih načel.

Glede na to, da sem pisal o referendumu o družinskem zakoniku, me je posebej opozoril na četrto zapoved, ki govori o spoštovanju očeta in matere. Iz te zapovedi naj bi izhajal pomen svobode odločanja moža in žene o rojstvu otrok, ki je temelj vsake svobode (in je, mimogrede, zapisana tudi v našo ustavo), ter tudi osrednji pomen družine. Zato ni čudno, pravi gospod Primc, da je bila največjim totalitaristom (Hitlerju, Marxu in Platonu) družina napoti.

Priznam, verouk sem v mladosti prešprical in tudi kasneje dlje kot do udeležbe na roditeljskih sestankih in pri kakšni maši nisem prišel. Zato se mi je zdelo prav, da se o tem izvrstnem moralnem kodeksu podrobneje poučim, preden karkoli pripomnim. Poiskal sem si torej katekizem katoliške cerkve in se lotil poglavja o desetih božjih zapovedih.

Točka 462, ki sodi med razlage zapovedi "spoštuj očeta in mater", ima zanimiv naslov, ki bo zagotovo pritegnil vse, ki jim gre za družino: Ali so družinske vezi absolutna dobrina?

Takole pravi katekizem: "Družinske vezi so sicer pomembne, niso pa absolutne, ker je kristjanov prvi poklic hoditi za Jezusom in ga ljubiti: 'Kdor ljubi očeta ali mater bolj kot mene, ni mene vreden; kdor ljubi sina ali hčer bolj kot mene, ni mene vreden' (Mt 10,37). Starši morajo z veseljem pospeševati hojo za Jezusom pri svojih otrocih …"

Kako že pravi gospod Primc tistim, ki nad družino in svobodo staršev postavljajo neko drugo, višjo idejo ali ideologijo?

Je morala lahko naravna?

Zakonska zveza naj bi bila dopuščena samo osebam različnih spolov zato, ker je tako naravno. Če pustimo ob strani nadvse zabavno posledico te trditve, namreč da so homoseksualci očitno nekakšna nadnaravna bitja, se raje vprašajmo – kot bi nas morda vprašal tisti tečni anketar – ali bi bilo prav, da bi zakoni medčloveške odnose urejali čim bolj tako, kot so urejeni v naravi? Je moralno tisto, kar je naravno?

Z naravo kot temeljem morale je kar nekaj težav. Evolucijski biologi in psihologi nas na primer že nekaj časa prepričujejo, da je osnovno biološko – se pravi naravno – poslanstvo moškega čim večje širjenje njegovih genov. Da je takšno naravno poslanstvo v nasprotju tako z monogamijo kot s preprečevanjem nosečnosti, je najbrž jasno. Seveda je tudi v nasprotju z načelom, da ne moreš kar tako vkorakati na ozemlje, kjer že živijo ljudje z drugačnimi geni, in jih od tam pregnati (no ja, vsaj moške) zato, da bi tvoji geni imeli več priložnosti za izpolnjevanje svojega naravnega poslanstva.

Veliko bolj smiselna od trditve, da naj bi obstajala povezava med moralo in naravo, je trditev, da naj bi zakoni temeljili na tako imenovanem naravnem pravu in moralnih načelih, ki jih vsebuje. Težava z naravnim pravom je, da tudi glede tega, kaj naj bi to bilo, obstaja toliko različnih teorij in razlag, da bi vas anketar – ki ste se ga zdaj gotovo že naveličali – lahko z njimi moril ves ljubi dan.

Je morala lahko liberalna?

Liberalcem pogosto očitajo, da v imenu svobode posameznika zagovarjajo zanikanje moralnih postav in večine tradicionalnih družbenih ustanov, na primer tudi družine. Seveda ne gre za to. Prej bi lahko rekli, da moralo jemljejo enako resno, jo pa razumejo bistveno ožje, kot je recimo zapisana v desetih zapovedih (sploh v njihovi daljši izvirni različici ali katekizemski razlagi) ali kot jo zajema vse tisto, kar se večini ljudi v nekem času in kraju zdi primerno in prav.

Osnova, ki ni samo liberalna, ampak tudi krščanska, je seveda v tem, da se ljudje rodijo enaki in svobodni. Odločilno vprašanje je, kakšne pravice že po naravi pripadajo vsakemu človeku. Za liberalce je to predvsem (ali pa kar samo) pravica osebe, da je lastnik samega sebe – kar pomeni svojega telesa, svojega premoženja in tistega, kar ustvari ali pridobi s svojim delovanjem. Nobeno dejanje ali zapoved nekoga drugega, pa naj gre za drugega človeka ali državo, ki krši te naravne pravice, ni moralno dopustno.

In zakaj gre torej za moralo?

V zadnjem času nisem samo enkrat slišal ali prebral, da se bomo pri referendumu o družinskem zakoniku spet razdelili na dva pola, na leve in desne, na rdeče in črne in kar je še takšnega. No, pritoževati se nad polarizacijo pri referendumu, kjer sta tako ali tako na izbiro samo dve možnosti (za in proti), je nekoliko neumestno. Razen seveda, če kot nepolariziranost razumete to, da raje, kot da bi se opredelili in glasovali, ostanete doma in se zvečer pritožujete nad tem, kako so se odločili drugi.

Bolj resna pripomba k pritoževanju nad polarizacijo je, da se tokrat ne bomo razvrstili po običajnih političnih ločnicah, ki ločijo po naše razumljeno levico in desnico, ampak po tem, kako kdo razume moralo. Od kod izvira, kaj vsebuje, kako široko področje naših ravnanj in odločitev zajema in kako ozko ga zamejuje ter, seveda, koliko svoje osebne morale smemo z zakoni predpisovati drug drugemu.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin