Janez Janša
Sobota, 19. 3. 2022, 22.36
1 leto, 4 mesece
Upor in klanjanje diktatorju v Moskvi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,57
129
Predvolilna zloraba, ta pot v Kijev ni bila usklajena, obiskati bi morali Putina v Moskvi ... Takšni so bili opozicijski odzivi na potovanje Janeza Janše s premierjema Poljske in Češke Mateuszem Morawieckim in Petrom Fialo v Kijev. Izjema je bil Robert Golob. Potovanje treh premierjev je podprl. Ko so premierji pokazali pogum in najboljši obraz Evrope, kot so to opisali v nemškem Bildu, pa si pri nas Branislav Štrukelj po predvolilni stavki šolnikov ni upal na pogovor z ministrico Simono Kustec (Konkretno). Ustrašil se je ženske. Predvsem kamer, ki jih je napovedala, ko je na pogovor, kako po volitvah urediti plače, povabila tudi medije. Javnost.
Golobova podpora potovanju Janše v Ukrajino je potrdila, kar kažejo raziskave javnega mnenja: da je Golob trenutno daleč pred strankami Kula in jim prepušča umazano politično delo. Tanja Fajon, Luka Mesec, Marjan Šarec in Alenka Bratušek pa so, tako se zdi, že pristali na vlogo topovske hrane, ki bo s slabim rezultatom plačala ceno za Golobov "uspeh".
Potovanje treh premierjev v napadeno Ukrajino je bila glavna novica največjih svetovnih medijev kot pogumno sporočilo upanja in podpore napadenim, ki se niso uklonili diktatorju iz Moskve, čeprav je šel nad njih z veliko večjo vojsko. Da je Putin vojni zločinec in diktator krvavih rok, je prvič javno ocenil tudi ameriški predsednik Joe Biden. Cene za to ne plačujejo le Ukrajinci. Po ocenah zahodnih vojaških strokovnjakov je Putinov vojaški stroj, ki bi moral po napovedih najboljših komentatorjev naše javne televizije Ukrajino pokoriti v nekaj dneh, povsem obstal. Petina ruskih vojakov, s katerimi so poskušali okupirati državo, je mrtva ali ranjena.
Janša ni ponavljal Macrona
Slika obiska v slovenskih medijih je bila drugačna kot v največjih svetovnih medijih. Tukaj so bolj kot ocene o pogumu in solidarnosti odmevale izjave Tanje Fajon, da pot Janše ni bila usklajena v Evropskem svetu in da se po Evropi sliši veliko čudenja. Znano je, da na levi predvsem Poljakov ne marajo in da Fajonova po Evropi zelo rada kritizira vlado Janeza Janše. Nekdanji premier Marjan Šarec pa je kar naravnost povedal, da bi morali šefi vlade namesto v oblegani Kijev odpotovati k diktatorju Putinu v Moskvo. Janša ne vodi več Evropskega sveta, v Ukrajini zaradi tega ni bil v vlogi predsedujočega. Tudi ni trdil, da je tam kot predsedujoči ali v imenu Evropskega sveta. Predstavljal je našo državo in s tem EU in Nato, katerih del smo. V imenu Evropskega sveta je bil pri Putinu pred tem francoski predsednik Emanuel Macron, ki je od Janše prevzel vodenje. Poskus vplivati na Putina je ostal v spominu po veliki razdalji na tem posnetku:
Spodletelo je na celi črti. Odgovor diktatorja na Macronovo posredovanje so bili tanki, ki so se začeli valiti čez meje Ukrajine, pa rakete in reaktivci, ki so začeli bombardirati mesta. Pozivati Janšo k še enemu takšnemu polomu, ko so tanki že tam, je bilo v slogu Šarca. Ima pa v Sloveniji tak odnos do Putina na levici veliko daljše korenine od dolžine kariere Marjana Šarca v parlamentu ali politiki. Macronov polom v Moskvi je bil tudi posledica Putinove izkušnje z nasilno okupacijo Krima, ko ni bilo hudega odpora, evropske države so se odzvale z neučinkovitimi sankcijami, predstavniki številnih držav pa so si pozneje kar podajali kljuke v Moskvi za naftne posle. Številni so se celo klanjali "velikemu" Putinu. Med tistimi, ki so po aneksiji Krima še posebej izstopali po uslužnosti do Putina, so bili predstavniki naše politične in pravosodne oblasti. Vladi Mira Cerarja in Marjana Šarca. In tukajšnji mediji. Generalni državni tožilec Drago Šketa je celo tik pred napadom Rusije na Ukrajino odpotoval na proslavo ruskih tožilcev, katere del je bil tudi sprejem pri Putinu. In to kljub temu, da je Evropski svet zaradi dramatičnih kršitev svoboščin ljudi šefa ruskega tožilstva razglasil za osebo, s katero Evropa ne posluje. Šketa nam je pokazal, da je naše tožilstvo neodvisno od naše vlade in od Evrope in podrejeno interesom Rusije in Putina. Večina medijev je gladko zamolčala problematičnost poti. Ker so del proruske politične elite. V teh dneh so ti isti mediji, tudi javna RTVS, poročali o osmi obletnici priključitve, in ne okupacije Krima. Še dobro, da niso pisali o vrnitvi. Kot da bi bili ruski mediji.
Podobno nenavadno so se mediji odzvali na obisk šefov vlad v Ukrajini. Poročali so, kako je obisk v Ukrajini že spet razdelil slovensko politiko. Kar je bila traparija. Nič ni že spet razdelil. Takšna je ves čas. Kul opozicija vsakič, če le more, udari po Janši. Če so razlogi ali jih ni. Če vlada ali je v opoziciji. Številni mediji in novinarji pa so povsem nekritični zvočniki teh strank. V času pred volitvami še prav posebej. Ravnajo predvolilno. V tem ni nič novega. Putinov napad na Ukrajino pa jih je spravil v težave, ker so z ruskim diktatorjem po aneksiji Krima gojili idilične stike, obiski najvišjih predstavnikov naše vlade in pravosodnih oblasti v Moskvi so se kar vrstili tudi po aneksiji. Glavni maskoti teh srečanj sta bila Karl Erjavec in Zoran Janković. Nikakor pa ne edini. V spominu po obisku v Moskvi, kjer ni manjkal Zoran Janković, je ostal tudi Marjan Šarec, ki nas je ta teden v Tarči prepričeval, kako bi Janša moral namesto v Ukrajino v Moskvo.
Zadrege ob Ukrajini so velike. Po napadu na Ukrajino je pomemben del slovenske politike računal, da se bo ponovila zgodba s Krimom. Ta razplet so na državni televiziji "izkušeni dopisniki" celo že napovedali. Pred nami je hitra okupacija in predaja Zelenskega in Ukrajine, smo poslušali. V dnevu ali dveh. A se ni zgodilo. Samo še to je manjkalo, da bi kak novinar užaljeno obtožil Putina, da je izdajalec, ker v času naših volitev ni na hitro pokoril Ukrajine, zaradi česar so zdaj pri nas na levi težave. Še posebej, ko gre Janša neusklajeno s temi "nacionalnimi interesi" v Kijev.
Kdo zahteva razorožitev in odpoved Natu?
Ideje razorožitve naše države in izstopa iz Nata, s katerimi je klanjanje Putinu Karla Erjavca in Zorana Jankovića zadnja leta nadgrajevala Levica Luke Meseca, so z Ukrajino dobile poln pomen. Razorožitev in odpoved Natu zahteva Putin. Od Ukrajine. Pri nas pa to del politične elite ponuja kar sam od sebe. Brez raket, ki bi padale na nas. Te iste ideje demilitarizacije in izstopa iz Nata so reklamirali celo na neprijavljenem zborovanju, ki ga je levica organizirala za mir v Ukrajini, ki je bilo dan pred tem, ko so Ukrajinci svoje zborovanje prijavili in kamor so v podporo ukrajinskemu uporu proti Rusiji prišli predstavniki vlade. Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek ... Na neprijavljenem shodu dan prej je Milan Kučan Vladimirju Vodušku pojasnjeval, da sta za Putinov napad krivi obe strani. Ta teden pa je bil Kučan celo uradni govornik na najnovejšem shodu, ki ga nihče ni organiziral, so pa nastop Kučana na "povsem spontanem in neorganiziranem" dogodku reklamirali.
Iz Kučanove levice, ki te prireditve organizira s pomočjo podizvajalcev, nam s tem sporočajo, da zanje zakoni, ki so jih sami uzakonili, ne veljajo. Njim shodov ni treba prijavljati. Le Ukrajinci morajo. So nadljudje, ki imajo večje pravice. So Putini. Ki se jim njihovi državni tožilci, simbolizira jih Drago Šketa, klanjajo. In se zaradi tega, ker so posebna politična kasta, izognejo stroškom in izgubljanju časa s prijavami, ki jih imajo navadni organizatorji protestov. Ukrajinci, denimo. Povrhu lahko brez strahu pred preganjanjem pozivajo k umoru Janeza Janše, kot je to na prvem od teh shodov počel Ludvik Tomšič. In lahko javno pozivajo k smrti janšistov. In svoje politične nasprotnike lažnivo zmerjajo s fašisti. Kar njihovi novinarji v medijih počnejo že desetletja. V prejšnjem sistemu je številne Udba za to tudi nagrajevala. Tako na protestih danes podtikajo:
Vzorec je povsem enak Putinovemu ob Ukrajini, ki jo "denacificira". Denimo Zelenskega iz judovske družine, ki je bila žrtev holokavsta. Pri nas pa na protestih, kjer je glavni govorec nekdanji šef totalitarnega komunističnega režima Milan Kučan, katerega režim je kot Putinov zapiral politične nasprotnike z montiranimi procesi, preganjajo fašiste, katerih starši so bili žrtve zverinstev fašističnega in komunističnega režima. In nam pridigajo o svoboščinah, katerih bistvo je oblast in dodatni privilegiji, ki jih zahtevajo zase.
Ukrajina je danes v podobnem položaju, kot smo bili mi pred 30 leti, ko je nastala slovenska država. Obisk treh premierjev pa je bil podoben obisku nemškega zunanjega ministra Hansa Ditricha Gensherja, ki je med našo vojno prišel v Celovec, v takrat bolj varno Avstrijo. Janša, Morawiecki in Fiala so si, da bi izrazili solidarnost in podporo, upali več.
Demosova vlada se je pred 30 leti uprla kot danes Ukrajina. In ta upor, in ne preganjanje in zapiranje nasprotnikov režima, s katerim se je v zgodovino zapisal Milan Kučan, ki je plazil pred Beogradom in Slobodanom Miloševićem, je pomagal, da je jugoslovanska vojska razpadla in se umaknila in da so nas drugi sčasoma priznali kot državo, ki je danes v EU in Natu.
Enako velja za Ukrajino. Putin jih zanesljivo ne bo rešil.
129