Ponedeljek, 11. 11. 2019, 10.28
4 leta, 5 mesecev
kolumna
Tudi slovenska mladina je besna
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,85
23
Po vsem svetu se širi nezadovoljstvo, predvsem mladih. Ne pa pri nas. Mladi so zadovoljni. Tako kaže tudi uradna raziskava HBSC2018, s katero se lahko seznanite tule. Preden se potolažite, pa mi dovolite, da na kratko pojasnim, kakšno je ozadje njihovega zadovoljstva.
Pozno nedeljsko popoldne sem se hotel posvetiti novicam in odprem dve novičarski strani zaporedoma. Na obeh me je pričakala ista tema:
Članka iz Guardiana in Dela.
Guardian piše o nezadovoljstvu mladih, Delo pa o raziskavi domače mladine, ki je pokazala, da so zadovoljni, 17 % pa jih resno razmišlja o samomoru.
Hej, ponovimo še enkrat: zadovoljni ljudje, ki resno razmišljajo o samomoru?
Mislim, da je čas za razlago, kako je nekaj takega mogoče.
Nepropustnost sveta
Najprej pojasnimo glavni vzrok svetovnega nezadovoljstva. Na tejle moji amaterski upodobitvi vidimo najbolj stabilno strukturo družbe:
Največ je srednjega sloja, najmanj siromakov in na drugi stani bogatašev. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja srednji sloj propada in izgineva, globalizacija mu je v srce zabila glogov kol. Revnim gre pravzaprav bolje – načeloma je revščina manj kruta, čeprav so obtičali na dnu. Bogatašem gre bolje kot kdajkoli.
A na desni imate puščici gor in dol, ki označujeta prepustnost sistema. Družba mora ponujati realno možnost, da tisti spodaj napredujejo navzgor, hkrati pa vzbujati strah, da lahko pademo tudi na nižje kline lestve.
Glede na to, da večina milenijcev dela nesmiselna, slabo plačana, prekarna dela, bi morala biti prepustnost velika, da se ne bi uprli. Nasprotno: pri nesmiselnih delih bodo obtičali, dokler ne bodo prestari zanje, potem pa jih čaka socialna podpora.
Mladi imajo samo dva izhoda: sanje (po raziskavah jih več kot pol misli, da bodo kmalu čudežno obogateli) ali pa upor.
Starejša generacija se jih torej boji – in jih spodbuja k prvemu izhodu. Sanjajte, otroci, cik cik in lahko noč (ja, v ta okvir sodi tudi besnenje nad Greto Thurnberg).
Primer Amazon
Če delate v Amazonu, recimo, je vaša plača verjetno tako nizka, da dobivate zraven še državno podporo, medtem ko ima vaš šef, Jeff Bezos, v davčnih oazah 110 milijard. S povprečno slovensko plačo in brez stroškov si jih boste tudi vi nabrali v kakih 60 tisoč letih. Razlika je tako velika, da je povsem neprepustna in zastrupljujoča.
Nakar seveda ni dolgo treba čakati na vprašanje: če bi Bezos zvišal plače, da bi ljudi potegnil s podpore in jim omogočil dostojno življenje, bi mu ostalo le kakih 109 milijard – zakaj tega ne naredi?
Biološke osnove
Glede na to, da so naši predniki stotine tisoče generacij preživeli v lovsko nabiralniških skupnostih, ki so izjemno egalitarne, imajo današnje izjemne neenakosti zanimive vplive na vsa mogoča področja človeškega bivanja (o vplivu na zdravje vseh si preberite knjigo Spirit Level, Richard Wilkinson in Kate Pickett).
Predstavljajte si letalo: prvi razred, poslovni, ekonomski – mar ni to družba v malem? No, in če letite na nizkocenovcu, kjer smo egalitarni, obstaja določena možnost, da med potniki pride do pretepa. Če ima letalo prvi razred, je štirikrat več možnosti za nasilje. Če morajo potniku pri vkrcanju skozi prvi razred, je možnosti za nasilje osemkrat več (Sapolsky, 2017).
Seveda: stepejo se siromaki v ekonomskem razredu, namesto da bi zagrabili plastične vilice in jurišali v prvi razred.
Slovenska zadovoljna mladina
Glede na to, kaj naša družba ponuja mladim, bi morali biti eni najbolj besnih na svetu. Poglejte samo stanovanjsko politiko (preberite prikaz, kako delajo po drugih državah), ki je pravzaprav ni, ravno zato, da bi bila mladina odvisna, pokorna in polna skrbi za preživetje, da ne bi imela časa pogledati okoli sebe. Sem štejem tudi rekordno število uporabnikov marihuane, saj je bolje biti zakajen, kot se zavedati, v kako nepropustnem sistemu živite. Slovenska vizija za mlade, ki so jo začeli že osamosvojitelji, je na kratko takšna: staršem smo dali poceni stanovanja, zdaj pa počakajte, da pomrejo, in jih boste podedovali. Hvala, čao, volite nas še naprej.
Agresivnost je običajno čustvo
Slovenci imamo težave z izražanjem čustev, zlasti z agresijo. Nekaj normalnega je, vsakega doleti, služi odpravljanju problemov, saj nam da zagon, da se lotimo sprememb.
Vendar stoletja tlačanstva so nas naučila, da agresijo skrivamo kot polž superge.
Naša struktura izražanja je naslednja:
Zgornja plast je jamr, ki je priporočeno obnašanje. Pisal sem že o raziskavi, po kateri 90 % slovenskega navezovanja pogovorov predstavlja jamranje in pritoževanje. Gre torej za nekaj običajnega, kar pomeni, da pri nas ne veste, komu zares kaj manjka in komu ne, jamrajo vsi.
Naslednja, prav tako dovoljena plast, je resignacija. Saj poznate legendarni in vsak dan uporabljani: "tak mamo", "ni kaj", "samo v Sloveniji" itd. Skratka, vem, a ne morem, ne želim in ne upam ničesar storiti.
Pod vsem tem je jeza, agresija. O, mi bi spremenili! O! Vendar ... Naučeni smo, da agresijo obrnemo v varen način. In ni bolj varnega kot uničevati samega sebe. Saj veste, samomori in početja, ki izzivajo usodo. Po prvem smo med vodilnimi, po drugem pa tudi, poglejte samo ekstremne športnike, drugi narodi jih nimajo toliko glede na število prebivalcev.
Skratka, naši mladi so zadovoljni, ker si sploh ne upajo priznati, kako jezni so. Uprli se ne bodo, bodo pa delali samomore.
Ne pozabite, da je najpogostejši način slovenskega samomora obešanje: vse življenje vam nisem povedal, kaj me teži, in zdaj si vežem vrv čez glasilke, s čimer vam dokažem, da bom zares in za večno tiho.
Številke za pomoč v stiski:
- 112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč),
- 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan),
- 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro),
- 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj),
- 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24 ur na dan).
Še nekaj drugih kolumn Mihe Mazzinija:
23