Ponedeljek, 7. 10. 2019, 18.27
5 let, 2 meseca
Za naše delavce je dovolj dobro le zastonjkarstvo
Kot predavatelju mi je že jasno, da se bliža novo leto. Iz največjih, najbolje stoječih in najbolj znanih slovenskih podjetij me kličejo, da bi radi svoje zaposlene obdarili z mojim predavanjem, saj svojim delavcem privoščijo le najboljše. Predavanja mi ne bodo plačali, mi bodo pa toplo stisnili roko, ko bom odhajal.
Leto 2014 sem vodil statistiko: dobil sem več kot 200 vabil za nastope in samo šest (6) organizatorjev bi jih tudi plačalo. Kar priča o zelo svojstvenem odnosu do avtorskega dela – predvsem to, da ga ne razumete kot delo. Do znanja tudi: ne vidite ga kot nekaj, kar bi bilo vredno počenega groša.
Sam namreč nastopam v dveh vlogah: kot pisatelj ali kot antropolog. Zanimivo je, da imam več možnosti za honorar v prvi vlogi kot drugi.
Nedavni primer: v manjšem kraju si je aktiv bralk zaželel pogovora o mojih knjigah. Gospe so mi pisale, rekle, da denarja nimajo, ampak če bi hotel priti, bodo šle do župana in lokalnih organizacij, pa bodo že napraskale skupaj, da ne bo sramote. Težko odklonim, priznam.
Podjetja
Z antropološkega stališča pa se trenutno ukvarjam s po moje izjemno perečo težavo slovenskega gospodarstva. Po statistikah porabljamo neznansko količino ur (na svetu smo drugi, za Japonci), naša produktivnost pa je silno nizka (predzadnji smo v EU, samo Grki so za nami). V tej razliki med delavnostjo in učinkovitostjo leži strašna tragedija: ljudje so prekurjeni, plače nizke, odnosi slabi, bolniške pogoste, vsak peti delavec pod stresom in tako dalje.
Predavanje o tem, kako smo prišli v tako stanje in kako iz njega, se mi je zdelo pomembno, in res, kateremukoli gospodarstveniku sem ga omenil, je poskočil: "Stari, to mi moraš priti predavat v firmo!" Ko sem omenil plačilo, pa šokiran obraz: "Kako to misliš? Saj je tvoja znanstvena dolžnost, da služite gospodarstvu."
In potem sva se sporekla, ker bi jaz, pacek, služil z gospodarstvom namesto njemu.
Slovenska gospodarska vizija
Ste opazili, kako je izraz gospodarstvo mnogokrat postal alibi za najslabše grabljenje? Predstavljeno kot tista končna žrtev, za katero moramo vsi stisniti zobe? Veste, gospodarstvo … Ekonomija … V soboto pa odprem Financial Times in ob uvodniku so mi skoraj padle oči na papir – sam Financial Times piše, da je vere v ekonomiste in njihovo razlago sveta konec. Da je čas za antropologe, sociologe in tako dalje.
Skratka, točno za tiste "mehke vede", ki jih slovensko gospodarstvo tako sovraži. Mi bi vijačili in spajkali, kaj bo pa ven prišlo – "Če bo špičasto, bodo vile, če široko, bo lopata".
Časi slabo oblikovanih in uporabniško neprijaznih izdelkov so minili. Če ne vgradite v izdelek obojega, "mehkih" in "trdih" znanj, niste konkurenčni. Čao.
Težava je samo v tem, da bi za "trda" znanja plačali minimalca, za "mehka" pa nič. In tako dobite izdelek, ki je mini-nič.
Analiza primera Petrol
Novoletno obdobje se zame začne tisti trenutek, ko dobim prvo vabilo slovenskega dobrostoječega podjetja, naj jih obiščem. Radi bi namreč svoje zaposlene obdarili z visokokakovostnim predavanjem, ker si oni to res zaslužijo. Honorar? Nič. Nula. Niente.
Letos je sezono s takim vabilom odprlo podjetje Petrol. Priznajmo, siromaški niso. Po javno dostopnih evidencah jim ne gre slabo. Vseeno pa predlagajo, naj svoje znanje vlivam vanje brezplačno, medtem ko mi nalivanje bencina zaračunavajo.
Najboljše za svoje delavce
Ob takih vabilih, kjer bi nekdo rad svoje delavce obdaril, mi srce veselo poskoči, ko začnem brati, in grenka kaplja pade vanj, ko pridem do tega, da bi moral svoje znanje dati brezplačno. Kaj to v resnici pomeni? Da je za delavce dobro samo tisto, kar PR-oseba "nažica" naokoli.
Predstavljajmo si pogovor, ki se je moral zgoditi, vsaj glede na rezultate:
Mag. Tomaž Berločnik, predsednik uprave Petrola, pokliče PR-gospo in reče: "Obožujem svoje zaposlene! Organizirajte jim najboljši mogoč dogodek v znak moje hvaležnosti!"
PR-oseba: "Kolikšen znesek pa je za to predviden?"
Gospod Berločnik: "Nič! Prinesite jim tisto, kar pač najdete."
Ustavljam dialog, da vas opozorim na šolsko kognitivno disonanco – odgovorite si sami: kaj si torej gospod Berločnik zares misli o svojih zaposlenih? Koliko se mu zdijo vredni?
Prenesimo zdaj pozornost na PR-osebo: kako prestrašena mora biti, da si šefu ne upa povedati, da bo zastonj dobila natanko tisto, kar leži na cesti? Bananin olupek, nekaj papirčkov, mogoče kakšen kos plastike in narcisoidno moteno osebo, ki bo brez plačila blebetala v mikrofon zato, ker ji pozornost godi.
Moji kolegi
V vsakem takem pismu so navedeni tudi gosti, ki so se odzvali prejšnja leta. Ob njihovih imenih žalostno sklonim glavo. Kajti če vi, dragi kolegi, pri svojih letih in svojih karierah hodite naokoli brez honorarja, kako ga naj lahko zaračunajo mladi? Če lahko Petrol reče začetniku, Miha Mazzini pa za nas dela zastonj, koliko naj potem zaračuna vajenec?
Sram
Rad bi opozoril na razliko med kolektivom vaških žena in vodstvom slovenskih podjetij, na primer Petrola. Gospe nabirajo denar, "da ne bo sramota", kar pomeni, da njihova srca še zmorejo to osnovno čustvo za družbeno povezovanje. Srca vodilnih na Petrolu tega nimajo več. Tu ni več sramu. Tu je le še: pridi in delaj za nas zastonj in zaman.
Slovenska družba je skoraj popolnoma izgubila sram in seveda ni čudno, da ga je izgubilo tudi gospodarstvo, saj je pač del družbe. Najdete ga lahko le še v kakšnih bolj zakotnih lokacijah, ki pa jim bodo brezsramni ljudje takoj očitali, da ne gredo v korak s časom.
Studio Moderna
Da ne bo vse tako črno, lani pa sem od enega dobro stoječih slovenskih podjetij, Studia Moderna, dobil povabilo te vrste za strokovno predavanje, a ker gre tu za zaseben kapital v lasti najbogatejšega Slovenca, ki zna ceniti znanje, so mi ponudili znesek v višini približno minimalnega zneska za literarne nastope, oni pa so hoteli strokovno predavanje. Ko sem jim odpisal, naj dvignejo vsaj na minimalca, se mi niso več oglasili.
Če bi jim poskušal prodati bugiribo, bi bili verjetno bolj motivirani.
Posledice
Odklanjanje zastonjkarstva mi spreminja življenje in me včasih drago stane. Po dopisovanju s Studiem Moderna sem takoj odpeljal njihov dormeo na smetišče in prek interneta naročil konkurenčni izdelek, vmes pa spal na kavču.
Na Petrol ne grem več polnit rezervoarja, razen v skrajni sili.
A kaj, če me zastonjsko povabi konkurenca, na primer OMV? Bom potem nosil bencin v kanticah prek meje? Kaj, če ostanem dosleden in bojkotiram vse zastonjkarje? Saj bom moral preživeti povsem brez slovenskih podjetij?
No, ja, če oni lahko brez slovenskega znanja, bom pa tudi jaz lahko brez njihovih izdelkov.
64