Petek, 21. 1. 2022, 22.04
2 leti, 3 mesece
Tomaž Štih: Na pravi strani Chestertonove ograje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,94
43
Pred polčetrtim tisočletjem je faraon Ehnaton božanstva starega Egipta nadomestil z enim samim bogom in s tem tako razjezil duhovščino, da ji je tri leta (in dva faraona!) po njegovi smrti Tutankamon naglo vrnil družbeni položaj in vse privilegije, svoje monoteistične prednike pa izbrisal iz zgodovine.
Značilnost takšnega vsiljevanja pozabe z vrha (Rimljani so mu rekli damnatio memoriae) je, da se v zgodovini redko uporablja za izbris katastrofalnih voditeljev. Ravno obratno! Spomin na travmatične izkušnje skupnosti se neguje, za zgled in v opomin! Iz zgodovine pa se po navadi brišejo ljudje, katerih razmišljanje in delo pričata, da se da stvari početi drugače od obstoječih elit.
In tako je prejšnji mesec kandidat za predsednika Vlade Republike Slovenije Robert Golob v intervjuju, mahajoč s pestjo po zraku, zagrozil s pregonom fašistov iz Slovenije. Kdo so zdaj spet ti fašisti in kam jih bodo pregnali, ni povedal. Je pa jasno, da je imel v mislih Slovenke in Slovence, ki se ne strinjajo z njim.
Še konkretnejša je bila skupina deklet z ljubljanske fakultete za družbene vede, ki so se poimenovale 8. marec. Predlagale so, da se vsi zakoni mandata zdajšnje vlade preprosto izbrišejo.
Takšen radikalni predlog v običajnih razmerah ne bi bil deležen pozornosti javnosti.
Skupina razvajenih in zdolgočasenih otrok včerajšnjih elit se pač malo igra politike. Ne nazadnje smo že navajeni, da rade malo pretiravajo. Njihova voditeljica Nika Kovač je, denimo, zdajšnji mandat imenovala mandat groze™ − v tem istem mandatu pa (sredi študija!) je dobila vodilno službo v državnem zavodu, ki jo opravlja na daljavo iz ZDA, kjer je štipendiranka. Le kako bi njej izgledal manj grozen mandat?
Žal se naša pričakovanja niso uresničila. Mediji so ekstremiste vzeli resno in prav zdajle voljno širijo njihove zamisli ter sporočila med ljudi. Urednikom s "prave strani zgodovine" se ne zdi vredno kritizirati nekoga samo zato, ker grozi, da bo s svojimi briljantnimi domislicami državo pahnil v pravni kaos, izničil dve leti napredka, predvsem pa okrepil nikoli zares pozabljeno socialistično kulturo, znotraj katere je menjava oblasti sistemska napaka, demokratični proces pa nepotreben, saj je treba vendar državo le očistiti drugače mislečih (ne bi bilo prvič!) ... in to je normalizacija.
V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je odraščala svojeglava generacija. Verjeli so, da svet razumejo boljše od staršev. Zaničevali so izkušnje in tradicije ter bili prepričani, da morajo vse čez noč spremeniti. Ne nazadnje so kadili travo in poslušali Stonese, medtem ko so se njihovi nazadnjaški starši v njihovih letih borili po evropskih in pacifiških bojiščih ter pozneje ustvarili nesluteno blaginjo, tudi tiste udobne kavče, na katerih so se tamladi domislili svoje ideje.
No, in če gene teh samovšečnih otrok vržemo v lonec skupaj z geni ljubiteljev totalitarnih izbrisov tekmecev iz zgodovine in dobro premešamo, ostanejo v loncu naši najnovejši obrazi. Samovšečni milijonarji, ki v politiko vstopijo, ko jim ta ne podaljša direktorskega mandata v državnem podjetju, in razvajena revolucionarna deca, brez dneva delovne dobe, brez družin in brez obveznosti, ki bi radikalno spreminjala svet, saj so se vsega, kar je za to treba, naučila na fakulteti za družbene vede. Naši graditelji novega sveta, s poudarkom na izbrisu starega.
Družbe ne zaidejo v težave zaradi takšnih avanturistov, ampak ker jih volivke in volivci izvolijo. Lahko pa jih tudi ne!
V sodobni politiki obstaja načelo, ki mu pravimo Chestertonova ograja. Če sredi ceste stoji pregrada in jo naivni politik želi odstraniti, ker zanjo ne vidi smisla, ga premišljeni pri tem ne podpre. Da bi to storil premišljeno, mora najprej razumeti, zakaj je bila pregrada sploh tam.
Zahodna strankarska demokracija je rezultat evolucije. Nismo si je izmislili mi leta 1991, ampak smo jo podedovali od zelo pametnih prednikov. Lahko bi nam zapustili tudi sekanje glav. Zato bi morali, preden jo na vsakih volitvah znova poskušamo požgati do temeljev in ponovno vzpostaviti iz nič, vsaj razumeti, zakaj je takšna, kot je. Biti jezen in nezadovoljen nista politični kvalifikaciji.
Zato bom na teh volitvah ostal na pravi strani Chestertonove ograje. Tako kot ne bi izbral pleskarja, ki še nikoli ni belil in mi o sebi zna povedati le to, da sovraži pleskarja z druge ulice; tudi ne bom izbral kandidatov brez dneva izkušenj v politiki (ali celo v katerikoli drugi službi!), ki bi radi z minimalnim vložkom takoj dirigirali družbo od zgoraj.
Verjamem, da je treba Slovenijo reformirati. Ne deformirati.
43