Petek, 24. 6. 2022, 22.03
2 leti, 6 mesecev
Tomaž Štih: Ustavite socializem!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,73
91
Za nerodnostmi administracije Roberta Goloba se v Sloveniji rojeva neoputinizem. Socialisti so prevzeli izvršno in zakonodajno oblast, že prej pa so nadzirali sodstvo in medije. Ločitve vej oblasti ni več in demokracija je v nevarnosti.
Od povojnega stratocida še nikoli nismo imeli tako revanšistične administracije. Pa ne zaradi krivic, ki bi jih nova koalicija utrpela v preteklosti. Nihče jih ni zaprl ali preganjal, kot so Pučnika ali Janšo. Od jeze kipijo, ker pretekli dve leti niso igrali vloge avantgarde ljudstva, za katero verjamejo, da jim pripada. Ampak je namesto njih odločal nekdo drug.
Da ima ekipa Roberta Goloba nenavadne potrebe, se je v parlamentu pokazalo prve dni. Namesto državniške menjave posadke je predajo spremljala histerija in neprimerno obnašanje nove predsednice, ki je žalila, vreščala, si izmišljevala obtožbe in krilila z rokami po zraku; na koncu pa vse osuple okrivila, da je ne marajo zato, ker je potetovirana ženska, ki nosi rdeče čevlje.
Ko so se tej drami pridružile še druge bojevnice za tiste ženske pravice, ki jih že trideset let uživajo, in to naravnost iz foteljev izvršne in zakonodajne oblasti, kamor so prišle iz skoraj povsem feminizirane sodne veje oblasti, je postalo jasno, da volitve niso zamenjale le politikov, ampak tudi generacijo. Krmilo so prevzeli budni milenijke in milenijci, ki jim čustva pomenijo več od resnice.
Zato ni nič čudnega, da takšna kaotična ekipa ni znala izrabiti zgodovinske priložnosti za politično konsolidacijo in oblikovanje koalicije le dveh strank, ampak je v vlado navlekla prav vse naplavine političnih brodolomov iz bližnje in daljne preteklosti. Posledično smo namesto učinkovite administracije dobili pravljična ministrstva z nešteto kabinetniki, s piarovskimi imeni in brez resnih nalog. Ima se, može se.
Sledilo je podivjano kadrovanje. Energetik, mešetar v državnih podjetjih in predsednik vlade je pri priči zavzel vrhove upravljanja državnega premoženja oz. družinsko srebrnino in pokadroval DUTB, SDH in ELES ter v Noči dolgih skalpelov zamenjal vodstva praktično vseh večjih bolnišnic v državi.
Njegove nepotistične hijene pa so poskrbele zase in za svoje. Nekdanji poslanec Darij "sendvičkradica" Krajčič je pristal na ministrstvu, pristojnem za prehrano. Maša Kociper se je pridružila desetniji v kabinetu predsednika vlade, ki se je spremenil v nekakšen golobov osebni Kippumjo. Medicinska sestra in oblikovalka glinenih posod Inge Kobe je postala vodja kabineta ministrice za LGBT, feministična vprašanja, sovražni govor in digitalizacijo Emilije Stojmenove Duh. Poslanec Vatovec pa je svojo ženo zaposlil v kabinetu svojega kolega, ministra Meseca.
Toda to je le vrh ledene gore. Čeprav nikoli v politični zgodovini Slovenija ni v kratkem času imenovala toliko "stroke", ni mogoče reči, da si takšnih ekscesov niso privoščile vse administracije do zdaj.
Pod njenim površjem pa tli nekaj precej bolj mračnega in ljudomrznega.
Golobova administracija je ob imenovanju sestavila seznam vseh Tutsijev v državni upravi. Ljudi, ki so bili zaposleni, imenovani ali pa so napredovali v zadnjih dveh letih. Te poteze se ne bi sramoval niti Vladimir Putin. Zdaj tam v predalu, na seznamu, čakajo na trenutek, ko se bodo Hutujci na oblasti spomnili nanje.
Hkrati je z vsemi sredstvi napadla javno televizijo. Cilj Golobove administracije je, da si jo znova podredi in tako obvlada fantastičnih 90 odstotkov medijskega trga. Zato so njeni aktivisti začeli stavkati proti 17 let staremu zakonu, ki je bil dober vseh 16 let, ko so imeli večino v programskem svetu. Socialisti so javno televizijo, edini še neodvisni steber oblasti, stisnili med nakovalo svoje aktivistične vojske v njej, ki so jo tja kadrovali pol stoletja, in kladivo podivjane revanšistične Golobove administracije.
Kaj bo s Slovenijo, če jim uspe? Golobov totalitarni režim že obvladuje zakonodajo in izvršno vejo oblasti. Prevzel je nadzor nad mogočnim državnim gospodarstvom. Slovenska sodišča pa na poziv že prirejajo montirane procese proti vodjem opozicije in oproščajo prvorazredne aktiviste ter bogate socialistične pomembneže. Socialistično ustavno sodišče, ki je sposobno trikrat vrniti Titovo ulico v Radence, ustave ne tolmači več, ampak jo nadomešča. Če zavzamejo še ves medijski prostor, volitve pod vsaj približno izenačenimi pogoji ne bodo več mogoče.
Imeli bomo sicer nekakšne volitve, toda te imajo tudi v Rusiji in Iranu. Pa je vsem jasno, da bo zmagal Putin. S tem imamo v Sloveniji že izkušnje. Predsedniške volitve so že 32 let pokazatelj globokih strukturnih problemov naše družbe. V vsem tem času nikoli nismo izvolili desne predsednice ali predsednika. Če v treh volitvah ne izvoliš neke politične opcije, je to njena krivda. Morda pa ni nominirala dovolj dobrega kandidata. Če se to ne zgodi tretjino stoletja, pa ima demokracija očiten strukturni problem. In kot kaže, bo tudi tokrat možno izbirati le med maziljenci Milana Kučana in Gregorja Golobiča. Grozi nam, da se bo ta pluralizem znotraj partije razširil na vso državo.
Če pa bi socialisti slavili še na lokalnih volitvah, v državi od demokracije ne bi ostalo praktično nič več. Robert Golob je v kratkem času koncentriral moč, ki je ne premore veliko svetovnih voditeljev. Med njimi so Vladimir Putin, Kim Džong Un in Nicolas Maduro. Z zlorabo le dela prigrabljenega vpliva lahko za vedno ugasne luč demokracije v državi, v kateri ta že zdaj ne gori pretirano svetlo in ves čas vleče malo na rdeče.
Besedo "normalizacija" je v politiko vpeljala sovjetska marionetna oblast po zlomu praške pomladi avgusta 1968. Z njo je označevala konec demokratičnega prebujenja in vrnitev socialističnih struktur v politiko in medije. Normalizatorji so temu rekli osvoboditev.
Pol stoletja pozneje neki novi osvoboditelji normalizirajo Slovenijo. Pod pelerino nerodnosti so osvoboditelji smrtna nevarnost naši mladi demokraciji. Če imamo radi svobodo in mir, moramo mi zaustaviti njih, ali pa bodo oni zaustavili kolesje naše demokracije in nas znova pahnili v dolgo, mračno noč, iz katere smo pred 32 leti, s prelivanjem krvi, pritavali v svobodo.
91