Sobota, 28. 5. 2022, 8.42
1 leto, 11 mesecev
Tomaž Štih: Civiliziranje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
188
Tomaž Štih.
Ni presenetljivo, da novim obrazom, ki se nikoli pred izvolitvijo niso kalili v politiki, pri komunikaciji kdaj spodrsne. In tako je predsednica parlamenta v intervjuju za časopis Mladina z nepotrebnim žuganjem državljanom o civilizacijskih pridobitvah in ločitvi države in Cerkve nerodno prekršila ravno načelo ločitve države in Cerkve.
Časopis Mladina si takšne neumnosti lahko privošči, predsednica parlamenta pa bi se morala zavedati, da s funkcijo pride tudi odgovornost. Verska svoboda je gotova civilizacijska pridobitev, ločitve države in Cerkve pa nekatere zahodne države niso izvedle.
Med njimi Združeno kraljestvo, imperialna zibelka sodobne zahodne civilizacije. Na Otoku imajo uradno državno cerkev, voditelje cerkve imenuje država, šestindvajset škofov pa sedi v spodnjem delu parlamenta. Prav tako ločitve ni izvedla Danska, ki ima v vladi ministrico za uradno državno vero. Norveška pa je delno ločitev, predvsem finančno, izvedla šele 1. januarja 2017.
Zato bi morala biti z izjavami o tem, kdo je civiliziran in kdo ne, nekoliko previdnejša. Da je kdaj z vprašanjem o tem ne preseneti kakšen novinar iz kakšne čisto civilizirane in čisto zahodne države. Eno je "normalizati" lastne državljane, drugo pa "civilizirati" Norveško, Dansko in Združeno kraljestvo. Oni ne spremljajo slovenskih medijev in ne bojo razumeli, da rdeči čevlji vse popravijo.
In, ko smo ravno pri civilizacijskem kontekstu ločitve države od Cerkve, so isti ljudje, ki so si jo izmislili, na isti seji in celo v isti člen zapisali še pravico do absolutne svobode govora. Ta isti člen ustave v ZDA še danes preprečuje preganjanje sovražnega govora ter vse druge oblike pri nas tako priljubljene cenzure. Ne bi bilo slabo, če bi dobre prakse posvojili v celoti. In ne le tistih koščkov in v takšnem kontekstu, kot to ustreza izgradnji socialističnega družbenega reda.
Kar nas privede do drugega očitka Urški Klakočar Zupančič. Ločitev države in Cerkve se je v Evropo priselila iz prvega člena ustave ZDA. Njeni pisci so bili pravniki in so ta člen oblikovali zelo praktično. Njegov izvirni namen je bil Kongresu omejiti moč odločanja o vprašanjih Cerkve in tako zagotoviti versko svobodo. Iz tega pa izhajata dve boleči resnici o ločitvi. Prvič, da ločitev države od Cerkve primarno omejuje državo in njeno administracijo in ne religij. Kaj jim ima torej država žugati? In drugič, da sta bila izvirna cilja zelo ameriška: osebna svoboda in enaka obravnava vsakega posameznika ne glede na to ali veruje ali ne. Pisec ustave Jefferson jo je v pismih utemeljeval še mnogo bolj ameriško: s tem, da državljanov ne bi smeli obdavčevati za nekaj, v kar ne verjamejo. To so bili dnevi!
Ideja enakosti vseh ljudi, ne glede na vero ali nevero, je preživela številna izpraševanja na tamkajšnjem ustavnem sodišču in ostala nespremenjena do danes. Prav vsi obstoječi pravni testi, s katerimi se ugotavlja kršitev načela ločitve, jo imajo za osrednjo tezo.
Takšni ločitvi države od Cerkve pravimo prijateljska. Obstaja pa tudi sovražna t. i. revolucionarna ločitev, ki se od prijateljske razlikuje predvsem po odnosu do ideje enakosti vseh ljudi.
Medtem ko klasično liberalna ideja vse ljudi obravnava enako, socializem za potrebe razrednega bojevništva ljudi deli v dobre in slabe razrede. Za potrebe spodbujanja bojevništva v dobrem razredu pa še na tiste z višjo in tiste z nižjo razredno zavestjo. Tistim z višjo razredno zavestjo, ki bolj razumejo, da je sosed z boljšim avtomobilom njihov sovražnik, se reče avantgarda delovnega ljudstva, dobremu razredu ljudi se reče ljudstvo, slabemu razredu ljudi pa kapital. Religija je v socializmu del avantgarde slabega razreda – opij za ljudstvo in moteči kamen v kolesju revolucije.
Zato ločitev države in Cerkve ne vidijo kot orodje za zagotavljanje svobode in enakosti vseh ljudi, ampak predvsem kot sredstvo za izobčenje vernih in njihovih institucij iz družbe in iz političnega življenja.
Klasično liberalno pojmovanje ločitve ni le različno, ampak nasprotno! Tako verni kot njihove institucije imajo po njem do političnih stališč in akciji, pod enakimi pogoji, enake pravice, kot npr. 8. marec ali vsak drug NVO. Duhovniki lahko neomejeno nagovarjajo ljudi, kot vsak aktivist. Lahko kandidirajo in volijo, zbirajo podpise za referendum in predlagajo spremembe. Vse to izhaja iz dveh preprostih liberalnih načel: da država ne sme diskriminirati med vernimi in nevernimi, ampak jih mora obravnavati enako: in da se država v vero ali nevero posameznika nima kaj vtikati.
Vidite, zaradi takšnih malenkostnih in poljudnih razlik, ki jih razume vsak, imajo na našem ustavnem sodišču ljudje z doktorati z najboljših svetovnih univerz in z izpostavljenostjo na tujino tolikokrat izločena mnenja in se ne strinjajo z dediči revolucionarnega prava.
Draga nova predsednica parlamenta in nekdanja sodnica. Pozivam vas, da se v tem mandatu od zdaj na področju ločitve države in Cerkve odrečete revolucionarnemu pravu. Spoštovani novi predsednik vlade, v nedavnem intervjuju ste si zaželeli, da vam nekdo v vašem delu pokaže socializem. Z veseljem vam bomo še naprej pomagali pri tem, ampak prej bomo počakali na odziv vaše varovanke. Ker če niti tega ne zmorete izboljšati, kako boste šele s svojimi odkrito socialističnimi koalicijskimi partnerji odstranili socializem iz sporazuma, ki ste ga podpisali z njimi?
188