Tomaž Štih: Hvala ti, stara mama

Stara mama se je rodila v začetku prejšnjega stoletja. Njena mama, moja prababica, je izvirala iz premožne rodbine in ničesar jim ni manjkalo. Le ljubezni. Moj praded je bil slab človek. Omislil si je ljubico in da bi lahko živel z njo, je zastrupil svojo ženo. Ljudje so pozneje povedali, da je polovico družinskega bogastva zapravil, da je podkupil policijo in mu za zločin ni bilo treba odgovarjati.

Tako sta moja stara mama in njen brat v ranih letih dobila mačeho, ki ju ni ljubila. Le nekaj let kasneje jima je umrl oče in mačeha se je znova poročila. Otroka sta za starša dobila tujca, ki ju nista marala in sta ju, ko je bila stara mama stara 13 in njen bratec sedem let, pognala čez prag njune hiše.

Do odraslosti sta kot hlapčka tavala od kmetije do kmetije. O tem obdobju svojega življenja nikoli nista govorila. Niti svojim najbližjim. Vem, da je bilo zelo hudo. Dovolj dolgo sem na svetu, da razumem molk ubogih. Ljudje, ki se jih dotaknejo strahote vojne ali skrajne revščine, malo govorijo o svojih izkušnjah, saj se jih raje ne spominjajo.

Staro mamo je pozneje pot iz Slovenije zanesla v Srbijo. Med vojno se je v Beogradu zaposlila kot strežnica v bolnišnici. Njenemu bratu pa se je nasmehnila sreča in je dobil priložnost postati čevljarski mojster.

Navadni ljudje so mnogo močnejši, kot si mislimo. Kljub izkušnji, ki si je danes ne moremo niti predstavljati, sta si oba ustvarila poklic, dom in družino. Stara mama se je v Beogradu poročila s krojačem Antonom in po vojni se jima je leta 1948 v Beogradu rodila hči edinka, moja mama. Z njo sta se vrnila v Slovenijo, v Ljubljano.

Mnenja Tomaž Štih: Represivna toleranca

Toda nesreča ni dolgo počivala in pri osmih letih je mama izgubila očeta. Stara mama je že drugič ostala sama z otrokom. Njen umrli mož pa je imel premožnega brata, prepričanega komunista, partizanskega borca in komandirja ljudske milice. In ta mu je na pogreb, navadnemu apolitičnemu civilistu, krojaču, iz ljubezni pripeljal godbo ljudske milice. Ko so se pogrebci razšli, pa se je na grob tiho vrnila stara mama z duhovnikom. Od doma so jo pognali s 13 leti in med tavanjem po brezpotjih kraljevine je postala pregloboko verna, da bi moža pokopala brez blagoslova.

Bilo bi zelo nenavadno, če komandir ljudske milice leta 1956, kljub njeni diskretnosti, tega ne bi izvedel. In ko je izvedel, je nemudoma in za vedno prekinil vse stike z bratovo polovico družine. Tako se je, zaradi trenutka zgodovinske norosti, razklala naša družina.

Mnenja Tomaž Štih: Pozabljena digitalna odprtost

Mama in stara mama sta po smrti očeta živeli skromno, v majhni najeti garsonjeri. Stara mama je vratarila v ljubljanskem hotelu Slon. Toda čeprav je bila večkrat lačna kot sita, je bila moja mama v šoli vedno brezhibno urejena, imela je čisto in zlikano srajco, počesane lase in narejene domače naloge. Revščina je materialno stanje, ni pa to nujno odnos do življenja. Tega lahko izberemo sami! In moja stara mama se je odločila, da bosta s hčerjo, kljub vsemu, kar se ji je v življenju zgodilo, živeli čim bolj običajno.

Okoli osamosvojitve (ali nekaj let po njej?) smo začeli vsak božič na domači naslov prejemati čestitke. Pisal nam je tisti brat mojega dedka, ki je daljnega leta 1956 za tovariša Tita in partijo na cedilu pustil pol svoje družine. Želel si nas je spoznati. Mama mu, kljub mojemu nagovarjanju, tri leta ni mogla odgovoriti. In čeprav je moja najboljša prijateljica iz študentskih dni stanovala zvonec stran od zvonca druge polovice naše družine; in sem bil na Majaronovi ulici vsak teden, tudi jaz iz spoštovanja do mame nikoli nisem pritisnil nanj. Po treh letih je umrl. Povedali so nam, da za rakom. Mama ni vedela zanj, on pa ne, da je bila mama ena od medicinskih sester na onkologiji, vsak dan najbrž le nekaj sob stran od njegove postelje. Zadnjič jo je videl, ko je bila stara osem let, nas pa nikoli ni spoznal.

Mnenja Tomaž Štih: Stanovanjski Teš? Ne, hvala.

Želim si, da bi se lahko vrnil v čas, ko je bila moja stara mama še živa. In ji povedal, da je to, kar se jima je z bratom zgodilo, iz njenih potomcev naredilo boljše ljudi. Ker poznam njeno izkušnjo – prijateljev, partneric in družine ne izbiram, niti ne sodim po prepričanjih in pripadnosti. Moji prijatelji, moje partnerice in družina so liberalci in socialisti, cepilci in proticepilci, jankovićevci in SDS-ovci. V mojem domu so vedno dobrodošli in srčno sprejeti. In tudi če se mi zdijo njihova stališča napačna, jim nikoli ne rečem zle besede.

Hvala vama, mama in stara mama. Zaradi vaju vem, da v življenju obstajajo vrednejše stvari od imeti prav.

Človeška prepričanja vzplamtijo, vendar tudi ugašajo. Zgodovina se gradi, toda tudi zgodi. In ideje, v katere ste danes verjeli z vsem srcem, se lahko jutri izkažejo za utopije ali celo svoja nasprotja. Ni sreče v žrtvovanju vsega dobrega v vašem življenju za boljši jutrišnji svet. Z družino in prijatelji je namreč za večino ljudi svet precej dober že danes.

Želim vam vesel božič.