Petek, 23. 9. 2022, 22.08
1 leto, 5 mesecev
Tomaž Štih: Osemdeseta trkajo na vrata
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,03
72
Če reprezentativnega Slovenca in Američana vprašamo, kaj je svoboda, bomo dobili dva zelo različna odgovora. V ZDA je pomemben del svobode zaščita posameznika pred samopašno državno administracijo. Za to imajo celo posebno besedo "liberty". Američan verjame, da se sme v življenju početi vse, kar ni z zakonom prepovedano, in da je naloga administracije, da te njegove pravice ščiti. Pred drugimi ljudmi, predvsem pa pred samo sabo. To je eden od razlogov, da je razdeljena na tri veje. Pri nas pa je ravno obratno. Mi administraciji pravimo oblast, svoboda pa je tisto, kar nam ta predpiše. Naša svoboda so naše pravice oziroma, kot radi rečemo: "Kar nam po zakonu pripada!"
"Westward, look, the land is bright." -- Arthur Hugh Clough
Različno dojemanje svobode pripelje do različnih družbenih norm. Tako na primer v ZDA ne poznajo sovražnega govora. Administracija namreč v posameznikovo svobodo govora ne sme posegati, saj ji to prepoveduje ustava.
Pri nas (in tudi po kontinentalni Evropi!) pa svoboda govora nikoli ni bila intimna opcija oblasti. Vedno je obstajala težnja, da se kritiko oblasti preobleče v kaznivi govor in utiša. V nekaterih visoko razvitih evropskih državah lahko zato v zaporu pristanete že za nesramen vic, če je le dovolj dober. Si je pa oblast, da se ljudje ne bi počutili prikrajšanih za nekaj, kar uživajo le Američani, pod pojmom svobode govora izmislila novo pravico. In tako je svoboda govora za nas postala pravica nekoga, ki je izbral novinarski ali umetniški poklic, da prejema proračunski denar, če je na trgu neuspešen. Če mu proračunski denar odrečemo, potem brutalno kršimo svobodo govora.
V Sloveniji je šlo naše legendarno Ustavno sodišče še korak dlje in prisilni prispevek za RTV utemeljilo s tezo, da je "javna televizija udejanjanje svobode govora". To jasno kaže, da svobodo govora tudi ustavni sodniki dojemajo kot nekakšno paraproračunsko ugodnost. Ki je povrhu še kolektivne narave, saj se posameznik ne more sprehoditi do najbližje izpostave RTV in zahtevati svojega termina v Dnevniku ali v Odmevih, da bo lahko tam malo svobodno izrazil mnenje. Njegova svoboda govora se konča pri vratarju.
Povezavo med našo in ameriško svobodo najdemo v pojmu uzakonjene pravice. Ta ima lahko naravo svoboščine, kot so na primer svoboda govora, svoboda prostega nastopanja na trgih in svobodna zasebna pobuda; ali pa ima naravo ugodnosti in privilegija, kot je na primer državno stanovanje z neprofitno najemnino ali povračilo stroška prevoza na delo. Svoboščina nikogar nič ne stane. Če jaz rečem, da je jezik Roberta Goloba hitrejši od njegovih misli, je to zastonj. Ugodnost pa mora vedno nekdo plačati. Da je Miha Kordiš lahko dobil neprofitno najemno stanovanje v Ljubljani, je morala država ljudem pobrati davke, ki bi jih ti lahko uporabili za svojo namesto za Mihovo blaginjo. Več ugodnosti enega je manj svoboščin drugega.
Za lepo vzgojenega Američana so svoboščine velika vrednota. Mi pa imamo raje več ugodnosti in privilegijev. Ameriški ideal je sam zgraditi svojo zgodbo; slovenska pravljica pa, da država tiste, ki poskušajo živeti ameriške sanje pri nas, obdavči do grla ter nam za njihov denar uredi delovno mesto v javnem sektorju in neprofitno najemno stanovanje v Ljubljani, če že naši starši niso bili dovolj odgovorni, da bi poskrbeli za to.
Ta lahkoživa miselnost je osnova vsake uspešne politične kariere pri nas. In za to ni kriva politika, ampak zgodovina. Za nami ni dvesto let demokratičnega razvoja, ampak 30 let tranzicije. Moderna Slovenija ni izšla iz razsvetljenstva in nima resne tradicije liberalizma. Smo nekakšna zmes socialističnega totalitarizma in avstro-ogrske birokracije, ki jo vsake štiri leta zmotijo volitve. Da bi bili podobni zahodu, smo pri nas za liberalce čez noč razglasili kar nekdanje člane Zveze socialistične mladine Slovenije. Ampak še nihče nikjer ni pridelal medu tako, da je osam in sršenom rekel čebelice.
Najnovejši liberalci iz istega gnezda si pravijo svobodnjaki. In po 30 letih še vedno verjamejo v razredno bojevništvo. Namesto prostega trga zagovarjajo politični intervencionizem. Namesto konkurence dogovorno ekonomijo. In namesto da bi jim javne storitve pomenile vsem dostopne storitve, ki jih financira država in izvaja najboljši ponudnik; javno še vedno dojemajo kot evfemizem za "v državni lasti in organizirano po sovjetskem zgledu".
Na videz se zdi, kot da že 30 let stojimo na mestu. Še huje, del sveta se je v tem času sloveniziral. Toda zgodovine ni konec.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je po 45 letih vase sesul sistem, za katerega se je verjelo, da je najvišja stopnja človeškega razvoja. In današnji svet po ekonomskem ustroju zrcali desetletje pred to implozijo. Nedavni veliki reformni in politični premiki v Združenem kraljestvu in v Skandinaviji pa nakazujejo, da se druga sedemdeseta končujejo. Val sprememb prebuja naš zaspani kontinent podobno, kot so reforme Thatcherjeve in Reagana razburkale socialistični vzhod pred 30 leti. Nižanje davkov in liberalizacija, ki so ju te dni začeli izvajati na Otoku, bosta tudi tekmece prisilila v višanje konkurenčnosti. In njihove drobne kooperante. Še pred koncem mandata svobodnjaške oblasti bo ekonomija znova postala osrednja tema politike. Svoboda je nalezljiva.
Pred 30 leti smo dobili priložnost za vzpostavitev zrelejšega gospodarsko-političnega sistema. Kar smo zgradili, ni idealno, je pa boljše kot tisto prej. Nova osemdeseta so pred vrati. In z njimi nova priložnost za vse tiste, ki bi želeli zanamcem Slovenijo zapustiti boljšo, kot smo jo prejeli v roke od tistih pred seboj.
72