SiolNET. Siol Plus Kolumne
2,59

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tomaž Štih: Kult pasjih značk

2,59

termometer

Tomaž Štih
Tomaž Štih je kolumnist Siol.net. Foto: Osebni arhiv

V osmem razredu me je mama nagovarjala, da postanem kamnosek. Bila je medicinska sestra, njen oče je bil krojač, njena mati pa receptorka v hotelu Slon. Življenja onstran Štepanjskega naselja nismo poznali.

Ne glede na njeno željo sem se odločil za študij. Okolica je bila močnejša. V šoli so nas učili, da bomo gradili novi svet in da le učiteljevo okno osvetljuje našo pot s klanca siromakov. Na spričevalu je pisalo: "Učite se, učite se, učite se. Tito" Povrhu pa je bilo v naselju priljubljeno vsakogar, ki je opravljal težaško delo, ogovoriti z: "Le znoji se, zakaj pa nisi delal šole!"

Sociologi pravijo, da so razlike med ljudmi skozi zgodovino postajale manj formalne. Egipčanski faraoni so bili bogovi. Srednjeveški kralji so bili običajni ljudje, a z božjim mandatom. Ljubičice bijela je bil maršal in dosmrtni predsednik. Današnji tržni zmagovalci pa se od nas razlikujejo le po ravnanju in debelini denarnice.

Psihologi dodajajo, da neformalne razlike tiste, ki jim v življenju ne gre, žalostijo, ker niso tako priročen izgovor za življenjske neuspehe kot formalne. Če gre vsem sošolcem boljše, je pogovor z ogledalom (še huje, z ženo!) neizbežen. Če ima maršal Galeba in faraon piramido, pa je to zato, ker sta bogova. Navadnih smrtnikov žena s tem ne obremenjuje.

Izkušnja Venezuele nas uči, da svoboda in mir v družbi, v kateri je večina ljudi neuspešna, nista obstojna. Če si preveč ljudi želi nazaj katerega od kastnih sistemov, denimo socializem ali fevdalizem, to tudi izglasujejo. Zato nam je vsem v interesu, da večina ljudi lahko s poštenim delom spodobno živi.

Socializem nas je vse ranil. Vsakega na svoj način. Med našimi skupnimi hrastami je tudi iskanje zavetja v formalnih razlikah. Bi svojemu otroku svetovali, naj postane kamnosek ali arhitekt? Kot generacija smo bili indoktrinirani v vero, da je končana fakulteta predpogoj za srečo in uspeh. In da ljudje brez diplom živijo in umrejo tiho. To prepričanje je še danes tako trdno, da nas včasih vodi mimo dejstev. Malo nas ve, da je plača kamnoseka primerljiva z arhitektovo. Da ima po navadi osemurni delovnik. Da začne denar služiti v najstniških letih. Da dela ne nosi domov, ker tehta pol tone. In da stranke v gospodarski krizi včasih prestavijo gradnjo hiše, še nihče pa se ni odločil, da bo zaradi krize malo počakal s smrtjo, da bi prihranil pri nagrobniku.

Malikovanje formalne izobrazbe je tako globoko zakoreninjeno v nas, da se včasih zaradi tega odrečemo zdravi pameti. Še huje, odrečemo se sebi.

Skoraj vso umetnost v državi smo prepustili samooklicanim strokovnjakom za umetnost, ki v našem imenu in za naše davke delijo proračunska plačila, namesto da bi sami izbrali, kar nam je všeč, to plačali in v tem uživali. Zaradi zmerjanja upognemo hrbet in sprejmemo formalno pravico tistih z višjim statusom od nas, da nam predpišejo okus.

Jezimo se na vodovodarja, ko nam vsakih deset let zaračuna pošteno ceno, čeprav je plačan manj od državnega uradnika. Ker je v našem vrednostnem sistemu status vodovodarja nižji od statusa državnega uradnika in se zato ne spodobi, da bi bil plačan več.

Ko se pogovarjamo o uvozu kadrov v državo, privzamemo, da so nekateri – glede na formalno izobrazbo in družbeni status – plačani preveč. Nobene težave ne vidimo v uvozu varilcev ali medicinskih sester in zlahka sprejmemo trditve, da jih primanjkuje in da zato nismo konkurenčni oz. jih moramo plačevati preveč. Toda, ali isto ne velja za poklice z višjim družbenim statusom?

Marsikateri strokovnjak s tridesetimi leti področnih izkušenj je že zardel, ko ga je kakšen novinar vprašal, zakaj je strokovnjak, če pa je po izobrazbi iz druge stroke. Zdresirani smo, da nam je pomembnejše tisto, kar je človek počel od 18. do 22. leta, kot to, kar od 22. do 50. leta. Ker je diploma formalna, izkušnje pa neformalne.

V javni upravi zaradi višje formalne izobrazbe doktorji s FDV, ki so doktorirali iz vpliva JEK na spolno življenje potepuških psov ali ameriških zadrug, vodijo stotine magistrov in inženirjev z desetletji delovnih izkušenj.

Državnemu sekretarju, ki je magistriral v Združenem kraljestvu in svoj naziv prevedel v naš jezik, so mediji očitali afero.

Prosti trg te naše tradicije obrača na glavo. A priori ne nagrajuje več všečnosti avtoritetam, ampak koristnost potrošnikom. Če jim izpolnjujete želje, boste veliko prodali in dobro zaslužili.

V takšnem meritokratskem sistemu je povsem običajno, da sposoben čistilec greznic zgradi posel, ki nekajkrat presega svetovalno podjetje profesorjev politologije, komunikologije in socialne antropologije. Neobičajno je kvečjemu pojmovanje tega pojava kot anomalije, ki jo mora odpraviti država. Tako, da povozi trg in s subvencijami in proračunskimi transferi izenači izmišljeno vrednost dela profesorjev, ki izhaja iz njihovega družbenega statusa, z realno koristnostjo kakovostno očiščenih greznic za ljudi.

Paradoksalno se je ravno v socializmu, ki je pridigal "delu čast in oblast", najhitreje pozabilo na ono narodno modrost: "Vsako delo je častno."

Pred leti sem na londonski tržnici Brick Lane spoznal slovenskega harmonikaša Janeza Dovča, na podzemni postaji Tooting Bec pa poslušal Omarja Naberja. Predstavljajte si stigmo teh dveh naših umetnikov, če bi se v Sloveniji preživljala z igranjem na Tromostovju? Zaradi obremenjenosti s predstavo o tem, kako naj bi bil videti (formalni!) uspeh v življenju, se posmehujemo lepim stvarem in jemljemo pogum izjemnim ljudem.

Kulta pasje značke ne gre izenačevati z naporom, ki ga ljudje vložijo v izobrazbo. Kult pasje značke je razvojna zavora. Nagrajuje rituale namesto sposobnosti. Ljudi spodbuja, da se namesto tistega, v čemer so dobri in kar ljudem koristi, ukvarjajo z zgrešenimi predstavami o vrednosti, ki temelji na družbenem statusu nekega dela.

Mlade a priori sili na fakultete in v brezperspektivne poklice, zaradi katerih zamaknejo nakup stanovanja in družino. Po končanem študiju pa se zaradi inflacije visokošolskih diplom pogosto vpišejo med akademski prekariat in tam vstopijo v štirideseta.

Smerokaz za drugo Švico kaže v drugo smer. Tja, kjer je vsako delo častno. In kjer se njegovo dejansko koristnost prepozna skozi prostovoljna plačila ljudi. Ne skozi statusne piramide, ki ohranjajo razmerje družbene moči in tokov denarja ter uradniško popravljanje "anomalij" znotraj tega kastnega sistema.

Tomaž Štih je leta 2002 ustanovil Libertarni klub in pisal prvi politični blog Libertarec. Pod tem imenom je danes znan na družbenih omrežjih. Bil je ustanovni član in programski vodja Državljanske liste, član kabineta finančnega ministra Janeza Šušteršiča v obdobju druge vlade Janeza Janše leta 2012, po padcu te vlade je odšel v London, od koder praviloma pošlje kolumne. V času epidemije se je Štih, podobno kot prej vrhovni sodnik Jan Zobec, odpovedal honorarju.

 Preberite še:

Tomaž Štih Siol Plus Tomaž Štih: Svobodna naselja Mark Perković Siol Plus Smrt cenzuri, svoboda rokenrolu RTV Slovenija Siol Plus Odpravimo prisilni RTV-prispevek! Tomaž Štih Siol Plus Politkolesarji so težava, ne rešitev! Tomaž Štih Siol Plus Čas za zajamčeni dohodek
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 53
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin