Tomaž Štih: Svobodna naselja

Prva zabloda se je v našo stanovanjsko politiko pretihotapila iz prejšnjega sistema. Tedaj so nekateri dobili državna stanovanja in med njimi je marsikdo še danes prepričan, da so v Sloveniji do lastne nepremičnine vsi prišli s pomočjo t. i. Jazbinškovega zakona. Številke pa govorijo drugače. Po tem zakonu je bilo sklenjenih 160 tisoč pogodb, v Sloveniji pa je 680 tisoč naseljenih stanovanj. Na vsako jazbinškovo stanovanje v državi smo v socializmu zgradili tri zasebne enostanovanjske hiše. V njih danes živita dva od treh Slovencev. Naša stanovanjska blaginja ne sloni na "titovih" stanovanjih iz socializma, ampak na enostanovanjskih hišah, ki so jih ljudje zgradili v lastni režiji.

Druga zabloda je, da je treba ustvariti državni fond neprofitnih najemnih stanovanj, ki bodo potem "krožila" med tistimi, ki jih potrebujejo. Najbrž ni treba posebej razlagati, da je vselitev v državno, neprofitno stanovanje za Janeza Slehernika zadetek na loteriji; in da bo v njem ostal za vedno ter skušal pravico vpisati še na svoje potomce. Zato se kroženje v praksi nikoli ne zgodi.

Tretja zabloda je, da bo stanovanjske zadrege mladih rešila država, z gradnjo državnih stanovanj z neprofitnimi najemninami. S povprečno petsto novimi državnimi stanovanji in dvajsettisočglavo generacijo vsako leto je to popolnoma nerealno. Če upoštevamo še, da je povprečna cena stanovanj, ki jih trenutno gradi republiški sklad, sto šestdeset tisoč evrov na enoto, je nek resen obseg, ki bi v času naših življenj skrajšal vrste trenutno čakajočih, finančno nevzdržen, saj bi vsako leto stal toliko kot drugi tir.

Četrta zabloda je, da je neprofitnih najemnih stanovanj malo. Ta trditev se opira na mednarodne primerjave, ki res kažejo nizek delež neprotiftnih stanovanj, kot odstotek vseh stanovanj. Kar je povsem logično, saj iz formule vsa stanovanja = stanovanja v lasti gospodinjstev + najemna stanovanja sledi, da ima država z večjim odstotkom stanovanj v lasti gospodinjstev nižji odstotek najemnih stanovanj. Zato nam podatek o odstotku neprofitnih najemnih stanovanj med njimi ne pove veliko. Bolj nas zanima, koliko tistih, ki živijo v najemu, plačuje neprofitno in koliko tržno najemnino? Izkaže se, da so na vsakega prebivalca, ki je izpostavljen tržni najemnini v Sloveniji, kar trije v neprofitnih ali subvencioniranih najemih. In smo po odstotku neprofitnih najemnih stanovanj v vseh najemnih stanovanjih (v bistvu obratno!) že danes v samem svetovnem vrhu.

Peta zabloda pa je, da bomo s spodbujanjem najemnega trga rešili socialne težave. Najemni trg je orodje za zvišanje mobilnosti prebivalstva, ki nas dela bolj konkurenčne. Zdrav najemni trg ljudem nudi dodatno izbiro, ne pa edine možnosti, da sploh kje stanujejo. Zadnje, kar si čez dvajset let želimo, je upokojence s šeststoevrskimi pokojninami, ki morajo vsak mesec plačati štiristo evrov najemnine, ker so vse življenje ostali najemniki.

Mnenja Odpravimo prisilni RTV-prispevek!

Če želimo delujoč stanovanjski trg, si bomo morali za ključni cilj, namesto kopice utopičnih želja in visokoletečih ciljev, izbrati nizko ceno izgradnje novega stanovanja.

Da bi to dosegli, pa odstraniti vse, kar ceno danes viša: regulacijo gradnje, restriktivno zemljiško politiko, visoka vnaprejšnja plačila, zelo drage standarde itn.

Eden izmed načinov, kako lahko to operativno storimo brez večletnega reformiranja, je z vzpostavitvijo t. i. svobodnih naselij. Ta bi bila za graditelje to, kar so za posel prostotržne cone. Kraj, kjer se kapitalizmu pri gradnji pusti razmeroma proste roke. V svobodnih naseljih bi veljali posebni gradbeni zakoni, s katerimi bi se zagotovilo, da bi se gradnja družinske hiše lahko začela brez začetnega stroška in se samograditeljstva ne bi preganjalo.

Ta naselja bi morala biti v okolici večjih urbanih središč, saj ljudje želijo živeti tam. Biti bi morala dobro povezana z mesti. Lastnik vse zemlje v njih bi bila država, ki bi jo razdelila na parcele velikosti nekaj sto kvadratnih metrov in jih komunalno uredila, potem pa jih za sto let oddajala vsakemu prvemu iskalcu stanovanja, ki je v Sloveniji preživel najmanj dvajset let. Pogodbe bi bile neprenosljive, cena stoletnega najema pa tako nizka, da bi bila dosegljiva vsem.  

Mnenja Politkolesarji so težava, ne rešitev!

Če bi najemnik želel, bi si dodatno stroške lahko znižal tako, da bi na parceli postavil eno izmed hiš, zgrajenih po tipskem, vnaprej odobrenem načrtu. Takšna gradnja ne bi potrebovala izdaje dovoljenja, zanj bi moral zaprositi le v primeru nestandardne gradnje.

Država bi prostor za svobodna naselja lahko poceni pridobila s prekvalificiranjem zemlje, ki jo že ima v lasti in ni zazidljiva.

Idejno so svobodna naselja ena izmed redkih jedi, ki bi morale tekniti tako liberalcem kot socialistom. Zamisel vsebuje državni angažma in socialno komponento, temelji pa na kapitalistični etiki, zasebni pobudi in večji izbiri za posameznika.

V kapitalizmu je tisto, kar ustvarimo in za kar plačamo davke, naše. Zasebne lastnine nam nihče nima pravice odtujiti. To velja za naš pridelek, naš avto, našo hišo itn.

Kaj pa kos zemlje, ki si ga lastimo; ali potok na njem? Narave nihče ne ustvari in zato pripada vsem ljudem. Kako je torej lahko naša?

Mnenja Čas za zajamčeni dohodek

Lastništvo narave je pravica na njeno uporabo, ki temelji na družbenem dogovoru. Ta določa, da lahko s to pravico tudi trgujemo, kot da bi bila narava res naša lastnina, saj smo se skozi zgodovino naučili, da to spodbuja skrb zanjo in njeno učinkovito izrabo.

Toda temu družbenemu dogovoru manjka razmislek o tem, kaj v primeru, da si vso naravo prilastimo, ostane za tiste, ki se bodo šele rodili? Kje je njihov prostor pod soncem in zakaj bi se rodili kot najemniki v svet, ki pripada vsem?

Če zadevo rešimo tako, da vsak človek ohrani pravico do svojega majhnega koščka narave, ki jo lahko najde v svobodnih naseljih, s pravicami na vso preostalo naravo pa se še naprej trguje – hkrati omogočimo kontinuiteto delujočega sistema pravic in vsakemu omogočimo, da iz tega sistema na lastno željo izstopi.