Petek, 17. 5. 2019, 14.46
4 leta, 11 mesecev
Urbani portreti
Samo Rugelj: Pogovoriti se moramo o starših
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,84
2
Pred nami so zadnji in najbolj napeti tedni šolskega leta, precej naporni dnevi za učence, dijake pa tudi študente. To je obdobje, ko je treba za pisalno mizo presedeti največ ur in v glavo spraviti, tam pa urediti največ podatkov, vse z željo in ciljem, da čim prej prejmeš nujne ocene in v dobrem mesecu prilezeš do počitnic, ko bodo šolske torbe za kar nekaj časa obležale v kakšnem pozabljenem in kmalu tudi zaprašenem kotu.
Vendar pa marsikje to ni samo čas, ko naj bi dali vse od sebe šolajoči. Marsikje je to čas, ko se v šolsko leto (in ocene) najbolj intenzivno vključijo … starši, in še kdo zraven.
Da, pogovoriti se moramo o starših.
Na zabavi
Sobotni večer, ko se odvija pohod ob žici, je že kar nekaj let tradicionalno dan, ko prijatelj organizira spomladansko zabavo, nanjo pa se zgrne nekaj deset znancev in prijateljev, od katerih jih kar nekaj dela tudi v pedagoškem poklicu.
Zaradi začetka maturitetnih obveznosti je debata tako hitro nanesla tudi na šolo, samo korak naprej pa je že nastopilo opisovanje takšnih in drugačnih sorodstvenih intervencij, s katerimi poskušajo odrasli pred iztekom leta pritisniti na profesorje in od njih tudi izsiliti boljšo oceno ali pa status na splošno.
Poglejmo si nekaj najbolj običajnih starševskih prijemov, s katerimi ti v sedanjem času "zvijajo" roko učiteljem svojih otrok, in pomislimo, kakšne so posledice.
Starši v šoli naslednji dan
V enem od razredov so učenci že dodobra seznanjeni z rutino, ki jo izvaja mati ene od najstnic. Če se zgodi, da ta pri kakem predmetu dobi oceno, ki je po maminem mnenju prenizka in bi ji morda lahko škodovala pri nadaljnjem izobraževanju, so lahko prepričani, da bo mama že naslednji dan prikorakala v šolo in potrkala na vrata učitelja ter zahtevala čim hitrejši "popravek". To se v takšni ali drugačni obliki pogosto tudi zgodi.
Ni treba biti ravno ne vem kako pameten, da ugotoviš, kaj se dogaja v takem primeru na obeh straneh. Po eni strani učenci ves čas dobivajo občutek, da ocene, pridobljene ob spraševanju, sploh niso nujno tudi končne ocene, saj se z višjo intervencijo lahko vpliva nanje.
Po drugi strani pa mamine nenehne intervencije postavljajo v neprijeten položaj tudi samega otroka, saj se ta zaveda, da ocene, ki jih dobi po obisku matere, v resnici niso plod njegovega truda, temveč rezultat posredovanja njegovega starša.
Samo mislimo si lahko, kam to pelje v prihodnosti! Otrok "pri takih pogojih poslovanja" seveda izgubi žar in motivacijo, da bi se sam trudil za boljši uspeh, saj se zaveda, da mu zadaj nekdo ščiti hrbet. Lahko smo prepričani, da se bo podobno dogajalo in nadaljevalo tudi na fakulteti in, če se bo dalo, še naprej, v resničnem življenju.
Kakršen oče, takšen sin
Tu je drug primer, ki se ne tiče ocen, temveč obnašanja. Mladi so se v popoldanskem času, torej izven šolskega pouka, igrali na spletu: vendar za denar. Vse skupaj je (tudi po spletu) od daleč in relativno pasivno opazoval deček, poimenujmo ga nedolžnež, vendar ga je eden od bolj agresivnih mladih, poimenujmo ga nasilnež, na koncu določil, da je prav on dolžnik v igri in da mora v šolo prinesti nekaj deset evrov ter mu jih izročiti.
Dokler se vse skupaj dogaja izven šole, to seveda ni stvar učiteljev. Vendar pa je nasilnež začel pritiskati in izsiljevati nedolžneža tudi v šoli, med šolskimi odmori. Od njega je pač hotel denar.
Zato se je nedolžnež zatekel k učiteljici in ji povedal, kaj se mu je zgodilo. Ni ji preostalo drugega kot to, da je nasilnežu izrekla opomin za izsiljevanje, javno, pred vsem razredom, saj ima tak ukrep svojo simbolno funkcijo le v takem primeru. In kaj mislite, kaj se je zgodilo prihodnji dan?
Seveda, v šolo je prihrumel oče. Začel je zganjati vik in krik, kaj se to pravi, dajati opomin njegovemu sinu ter ga s tem izpostavljati pred drugimi sošolci, pritiskal je na učiteljico in ravnateljico, da si je nedolžnež vse skupaj gotovo izmislil in podobno. Ravnateljica je ostala hladnokrvna.
Očeta je vprašala: "Ali vi zaupate svojemu otroku?"
Pokimal je.
"No, jaz pa prav enako zaupam tudi preostalim otrokom," mu je rekla.
Seveda je ob očetovem "nastopu" celotnemu učiteljskemu zboru kristalno jasno, zakaj se njegov sin razvija v nasilneža.
Babice na govorilnih urah
Prijatelj, profesor matematike, je zbrani druščini, ki je negodovala nad "starši, preveč vpletenimi v šolo", pripovedoval, da se mu zadnje čase dogajajo še hujše stvari, saj na govorilne ure za kakega mladeniča prihajajo kar babice. Babice?! Da, babice! Seveda smo izbuljili oči od presenečenja, a po krajšem razmisleku je vse skupaj postalo nekako logično. Poglejmo.
Babica je bila nekoč skrbna mati svojega otroka, za katerega je "poskrbela" tudi v šoli pri ocenah. Iz tega otroka je zrasla oseba, ki je kasneje dobila svoje otroke, zdaj pa ne zna sama skrbeti zanje, saj se je pač vedno lahko zanesla na svojo mamo, da bo posredovala, če bo treba. To se zdaj odraža tudi v šoli, kjer je pač preložila odgovornost na svojo mamo, najbrž nekako s temi besedami: "Če si poskrbela zame, daj pa še za vnuke!" In tako se mora babica ponovno odpraviti v šolo, da uredi reči.
Kako pa se bo vse skupaj nadaljevalo, ko bo babica obnemogla? Kdo bo prevzel njeno vlogo? Morda se tu skriva priložnost za naslednjo, četrto generacijo, da se postavi sama zase. Za to generacijo namreč ne bo nihče več posredoval v šoli, ker tega ne bo nihče znal, saj so bile predhodne generacije pač navajene, da je zanje vedno poskrbel nekdo drug.
Če ima najslabši oceno pet, imajo pet seveda vsi
Športna vzgoja je šolski predmet, kjer se lahko ocene brez posebnih težav, če učitelj seveda popusti pritiskom staršev, prilagodijo preostalim ocenam učenca. Kaj to pomeni v praksi?
Hja, nekdo ima morda dobre ocene pri naravoslovju ali pa pri jezikih, je pa malo neroden pri športu. Zoprno bi bilo torej, če bi pri telovadbi dobil slabšo oceno od drugih predmetov, ker bi to potem vplivalo na njegov skupni uspeh ter na število točk, ki jih potrebuje za napredovanje. Zadeve je treba torej urediti čim prej, najbolje že kar v nižjih razredih, da bo mir enkrat za vselej.
Otroci med seboj seveda dobro vedo, kdo je pri športu spreten, kdo pa ne. Tukaj je pač precej drugače od drugih predmetov, kjer moraš kar nekaj vedeti, da lahko oceniš znanje koga drugega. Pri telovadbi je vse bolj transparentno, saj je najbolj prvinska: že po tem, kako ujameš žogo ali pa kako skočiš v daljino in narediš preval, je jasno, kako motorično vešč si.
V enem razredu je torej tako, da za eno sošolko vsi vedo, da pač ni nadarjena za telovadbo. V resnici je pravi antitalent. Vendar pa potrebuje odlično oceno.
Ko se na enem od športnih testov ponovno ni izkazala, so nekaj dni kasneje v šolo prišli starši in resno pritisnili na učitelja, da športna vzgoja pač ni tako pomemben predmet, da bi smel vplivati na splošen uspeh njihovega otroka. Tako se je športna ocena dekleta ob prilagojenih kriterijih pač popravila na petico.
Vsem v razredu je jasno, da gre za "nateg", saj niso stari sedem let, temveč so razmišljajoči najstniki. Tudi učitelju je jasno, da je vsem to jasno, za kaj gre. Tako mu ne preostane drugega kot to, da dobijo odlično oceno tudi vse druge učenke tega razreda.
Smisel ocenjevanja pri tem predmetu je izgubljen, učiteljeva avtoriteta porušena, njegov status pogubljen, ocenjevanje športne vzgoje pa tudi v očeh otrok nima nobene vrednosti več. Gaussova krivulja ne deluje več, saj so eni starši poskrbeli za vse učence. Nauk te zgodbe pa tudi drugih zgodb je žalosten, vendar jasen:
Kjer imajo vsi petke, niso vsi odlični, temveč smo vsi povprečni!
2