Nedelja, 4. 5. 2025, 6.23
6 ur, 5 minut
Damir Črnčec: Pet odstotkov za obrambo?!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,43
Nihče od nas ne pričakuje ogromne, velike vojske z velikim številom tankov. Pričakuje pa se, da izpolnimo minimalne zaveze, h katerim smo pristopili, ter vzpostavimo t. i. cilje zmogljivosti, h katerim smo se zavezali sami. Za to sta dovolj srednjeročno vzdržna dva odstotka BDP.
Ne, hvala. Je kratek in jedrnat odgovor. Več o tem v nadaljevanju.
Najprej pa nekaj besed o mednarodnem varnostnem sodelovanju in solidarnosti. Lahko bi govoril o tem, kako so bogovi padli na glavo. "Bodi prijazen do zaveznikov … gradi zavezništva in bodi prijazen do njih …" Tako je Nicholas Burns, nekdanji veleposlanik ZDA pri Nato v času napada na ZDA 11. septembra 2001 opisoval svoje izkušnje. V svojem nastopu je tudi razložil, kako je kanadski veleposlanik, prvi po napadih na WTC, predlagal aktivacijo 5. člena washingtonske pogodbe zveze Nato, napad na enega je napad na vse. Kanada je bila torej država, ki je po napadih na ZDA prva predlagala aktivacijo 5. člena.
Ta je bil prvič v zgodovini aktiviran manj kot 24 ur po napadu. Poleg simbolične geste podpore ZDA zaveznic je pomenil tudi aktivacijo določenih operacij in zavezniških ukrepov, kot so okrepljeno deljenje obveščevalnih informacij, pomoč pri grožnjah s terorističnimi napadi, okrepljena mornariška prisotnost in letala za zgodnje opozarjanje iz zraka t. i. AWACS. Sledili sta invaziji ZDA na Afganistan 2001 in Irak 2003. Obe sta bili predmet številnih polemik z vidika mednarodnega prava, ali je bilo to je dejanje samoobrambe zaradi napada na ZDA. To je bila seveda argumentacija ZDA in koalicij, ki so pri tem sodelovale.
Tudi za Slovenijo velja, da nam je bilo v strateškem interesu vključiti se v Evropsko unijo in zvezo Nato.
Slovenija in Slovenska vojska sta se pozneje pridružili zaveznikom tako v Afganistanu kot v Iraku, vendar ne v okviru "koalicij voljnih", temveč v okviru operacij zaveznikov zveze Nato in z jasnim mednarodnopravnim okvirom. Iz tistega časa se spominjam zaveznikov iz ZDA, ki so prihajali v Slovenijo in na različnih ravneh govorili: prosimo pridružite se koaliciji, pridite v operacije v Afganistan in Irak. Vemo, da niste največja država, vaše zmogljivosti so zelo omejene, je pa pomembno, da ste zraven. Vsaka država, njena zastavica, ko se predstavlja misija, šteje.
Zakaj smo tam?
ZDA je takrat skrbelo vprašanje legitimnosti teh vojaških intervencij in posegov, zato so želele imeti čim več sodelujočih držav, pa četudi samo z enim pripadnikom. Kako zelo drugače je danes. Zdaj so na vrhu v ZDA očitno prepričani, da lahko vse naredijo sami in brez zaveznikov. Upam si trditi, da se ta enačba enostavno ne bo izšla. Sodelovanje Slovenije in Slovenske vojske v Afganistanu in Iraku so skozi leta doma spremljale številne javne polemike.
Zakaj smo tam? Nekaj je zanesljivo, bili smo solidarni zavezniki in pripadniki Slovenske vojske so pridobili številna nova znanja in izkušnje. Nedvomno je Slovenska vojska veliko pridobila. Slovenija kot država je takrat pokazala solidarnost, tako kot Kanada ali Danska. Ti sta zdaj na prepihu in pod grožnjami ozemeljske celovitosti. Neverjetno, kako se je obrnilo kolo zgodovine. Seveda se jima nič ne bo zgodilo, a grenkoba robate retorike ne bo pozabljena. Neprijaznostim bodo sledili konkretni ukrepi in postopki za zavarovanje lastnih interesov. Številni državniki so v zgodovini povedali, da je mednarodno sodelovanje povezano z interesi. Tudi za Slovenijo velja, da nam je bilo v strateškem interesu vključiti se v Evropsko unijo in zvezo Nato.
Tudi tako smo zavarovali suverenost mladonastale države. Skupek nacionalnih interesov nas je povezal v skupni nadnacionalni interes, Evropsko unijo in zvezo Nato. Točno tako gledamo na sedanjost in prihodnost. Zgodovina nas uči. Poznamo lastno geografijo, geopolitiko in sosede.
Sodelovanje Slovenije in Slovenske vojske v Afganistanu in Iraku so skozi leta doma spremljale številne javne polemike. Zakaj smo tam? Nekaj je zanesljivo, bili smo solidarni zavezniki in pripadniki Slovenske vojske so pridobili številna nova znanja in izkušnje. Nedvomno je Slovenska vojska veliko pridobila.
Sledenje lastnim strateškim ciljem in interesom je domena vsake nacionalne države. Zdi se, da v Sloveniji to velikokrat pozabimo. Lastna država nudi številne dobrobiti, hkrati pa je treba stalno nadgrajevati in negovati določene atribute državnosti. Zdaj pa se vračam k naslovu. O konceptu SLO in DS ter vajah nič nas ne sme presenetiti sem že pisal. Uspešno vzpostavljena in podprta obramba, varnost in odpornost so predpogoji dobro delujoče države in družbe. Slovenija vse to ima.
Pričakuje se, da izpolnimo minimalne zaveze
Ob razpravah pred prihajajočim vrhom zveze Nato, kjer so predvsem ZDA glavni zagovornik, da je treba dvigniti stroške za obrambo na pet odstotkov BDP, je treba vztrajati pri svojem modelu. Najprej moramo doseči dva odstotka za obrambo, h katerima smo se zavezali že pred desetletjem. Res smo med zadnjimi. Od tukaj naprej so lahko dvigi obrambnih izdatkov za potrebe krepitve obrambe, varnosti in odpornosti. Ni nam treba slediti Poljski, ki namenja za obrambo že 4,7 odstotka BDP. Njih zgodovina tudi uči, kakor tudi baltske države. Španija, ki je globoko pod dvema odstotkoma, je nedavno predstavila, kako bo z dodatnimi vlaganji v obrambo kibernetske zmogljivosti ter v tehnologijo za dvojno rabo krepila odstotke in lastno industrijsko bazo.
Ob licitiranju za zviševanje odstotkov za obrambo poteka tudi razprava o metodologiji, kaj vse se šteje v obrambne izdatke. Poenostavljeno povedano – letala, topovi, tanki in strelivo ali tudi zmogljivosti za širšo, dvojno in obrambno-civilno uporabo, kot sta krepitev infrastrukture na logističnih koridorjih ali krepitev nacionalnih centrov za kibernetsko obrambo ali civilno-vojaške bolnišnične kapacitete.
Podobno, kot je bilo v preteklosti zaželjeno, da je slovenska zastavica pri operacijah v tujini, je pomembno, da vsi skupaj razumemo tudi to. Nihče od nas ne pričakuje ogromne, velike vojske z velikim številom tankov. Pričakuje pa se, da izpolnimo minimalne zaveze, h katerim smo pristopili, ter vzpostavimo t. i. cilje zmogljivosti, h katerim smo se zavezali sami. Za to sta dovolj srednjeročno vzdržna dva odstotka BDP.
Opolnomočenje mladih za izzive prihodnosti je največja investicija, ki jo lahko in moramo narediti danes.
Zaveznikom in nam je v skupnem interesu, da zagotavljamo in zavarujemo logistične koridorje čez državo. Za tranzit, odvračanje in obrambo. Za boljšo obrambno varnost v skupni evropski hiši.
Digitalizirane mlade vrniti ali pa vsaj seznaniti z analognim svetom življenja
Kaj znamo, smo dokazali že leta 1991. Nam samim pa je in mora biti v interesu – zaradi zgodovine, ki jo poznamo, in zaradi interesov vseh okrog nas, ki jih poznamo – da krepimo sisteme obrambe, varnosti in odpornosti. Da vlagamo v znanje, v lastne ljudi in da sistematično krepimo znanja pri našim mladih. Da krepimo lastne razvojne in proizvodnje kapacitete. Koncepte iz preteklosti imamo, zgolj posodobiti jih je treba. Zelo je vzpodbudno, da več kot 60 odstotkov ljudi podpira zviševanje odstotkov za obrambo. Jaz dodajam, na slovenski način. Vsem drugim pa je treba predstaviti, da to ni metanje denarja stran, temveč da s krepitvijo finančnih virov krepimo odpornost države in družbe ter naslavljamo tveganja, ki ljudi najbolj skrbijo.
Skozi krepitev odpornosti se mora naslavljati in v praksi udejaniti cel spekter vprašanj, povezanih s samozadostnostjo prehrane, energetike, kibernetskih tveganj, naravnih nesreč itd.
Slovenija je tako močna, kot smo močni ljudje, ki živimo tukaj. Opolnomočenje mladih za izzive prihodnosti je največja investicija, ki jo lahko in moramo narediti danes. Ni se treba zapletati v licitacije o dolžini morebitnega obveznega služenja vojaškega roka, temveč energijo nameniti v to, da bodo mladi prepoznali svoj interes in vlogo v konceptu obrambe, varnosti in odpornosti 2050. Digitalizirane mlade vrniti ali pa vsaj seznaniti z analognim svetom življenja pred internetom ali umetno inteligenco, ki hitro spreminja skoraj vse.
Začne se z zavedanjem, nato jasno politiko, univerzitetnim usposabljanjem bodočih učiteljev ter spoznanjem, da je naslavljanje teh vprašanj in dilem edina prava pot naprej.
